Na blitzkrieg sodnem procesu proti trem članicam feministične pankovske zasedbe Pussy Riot, ki jim bodo sodbo izrekli prihodnji petek, je bilo, kot bi se znašel v romanu Franza Kafke Proces, v teatru absurda ali na procesu srednjeveške inkvizicije. »Je to umetnost? Ne, to je čarovništvo,« je le eden od sočnih dialogov iz sodne dvorane številka 7. hamovniškega sodišča v Moskvi, kjer so na drugo sedemletno zaporno kazen obsodili tudi padlega oligarha Mihaila Hodorkovskega.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno,« se je rojstni Andaluziji poklonil španski pesnik Federico García Lorca, dandanes pa so njegov verz posvojili predvsem ekološki aktivisti, kakršen je Roman Sablin, in ga vzeli dobesedno. Vse od osebne »perestrojke«, med katero je Sablin pustil dobro plačano službo vodje marketinga v uspešnem podjetju in se v celoti posvetil ekologiji, nosi izključno zelena oblačila.
Zadnji evropski diktator
Ko se je ruski premier in predsedniški favorit Vladimir Putin leta 1999 prvič povzpel na oblast, so bili še otroci. Vse odraslo življenje so preživeli pod Putinovim režimom, zato jih bomo poimenovali kar Putinova generacija. Dvajset let po padcu komunizma uživajo več svobode kot njihovi predhodniki in predstavljajo prvo postsovjetsko mladino, ki si aktivno prizadeva za spremembe, pa najsi je to nekdanjim in bodočim predsednikom všeč ali ne. Ne gledajo državnih televizijskih postaj, kjer bi jim s propagando vcepljali v glavo, naj bodo Putinu hvaležni za stabilnost in potrošniške dobrine. Prosti čas preživljajo na internetu, ki je odločilno pripomogel k preoblikovanju precejšnjega dela družbe.
Ukrajinsko feministično gibanje Femen že od leta 2008 opozarja na enakopravnost in mlade ženske spodbuja k sodelovanju v politiki, družbenem življenju in gospodarstvu. Izbrale so toples proteste, s katerimi so v zadnjih mesecih popestrile dogajanje v številnih evropskih državah.
»Ko so nam leta 2004 v Barceloni podelili Nansenovo nagrado Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, so na mojo nesrečo na slovesnost povabili tudi ambasadorko dobre volje Angelino Jolie. Pojma nisem imela, kdo je, vendar zaradi nje ni nikogar zanimalo, kdo sem in kaj počne človekoljubna organizacija Memorial. Ljudje so se do nje obnašali kot verniki, ki srečajo Jezusa Kristusa. Kričali so: 'Angelina, dotakni se me!' Ko so mi podelili nagrado, so ljudje tudi k meni začeli prihajati po avtograme. Spraševali so me, ali sem ruska Angelina Jolie. 'Upam, da ne,' sem jim hitela odgovarjati.«
