Osebna stran Polone Frelih. 30 let novinarskega in analitičnega dela na enem naslovu. Kontekst in globinska razlaga sveta v preobrazbi.->
Moskva – Josip Visarionovič Stalin je po najbolj zadržanih ocenah pomoril 10 milijonov sodržavljanov, državo pa je pahnil v desetletja režimskega terorja. A je vseeno eno najbolj priljubljenih imen ruske zgodovine. Tretje mesto je dosegel tudi na natečaju Ime Rusije, ki ga je po zgledu britanske lestvice 100 največjih Britancev pripravila državna televizijska postaja Rossija. Od letošnjega maja je po spletu in s SMS-ji za največjo rusko zgodovinsko osebnost glasovalo kar 50 milijonov državljanov. Prvo mesto je zasedel knez Aleksander Nevski, ki je v prvi polovici 13. stoletja porazil Švede in nemški viteški red, drugo mesto pa je pripadlo Petru Stolipinu, ki je bil v zadnjem obdobju carske Rusije ministrski predsednik in mu pripisujejo zasluge za agrarno reformo.
Osem tisoč kvadratnih kilometrov velika Abhazija je stisnjena med Kavkaško gorovje in Črno morje in je dežela neizmernih naravnih lepot, toplote in izobilja. Obala je porasla s palmovimi drevesi, pred vojno so se tamkajšnji sadni vrtovi šibili pod težo limon, pomaranč in mandarin, v daljavi se vzpenjajo s snegom pokriti vršaci …
Gali – Gali, po abhazijsko Gal, je središče istoimenskega okrožja v gruzinski separatistični pokrajini Abhaziji, ki ga naseljujejo pretežno Gruzinci, nadzirajo pa abhazijske in ruske enote. Pred vstopom v najbolj obubožano in nevarno območje nepriznane pokrajine, v kateri živi 46.000 ljudi, je zato treba čez nadzorni točki obeh vojska, kar je mogoče le s posebnim dovoljenjem oblasti v Suhumiju. Tujim novinarjem za obisk krajev ob de facto meji z Gruzijo najraje določijo kar spremstvo, zaradi katerega je bilo lokalno prebivalstvo do nas verjetno precej bolj zadržano, kakor bi bilo sicer.
Suhumi – Aleksander Ankvab, premier Abhazije, ki jo kot samostojno državo poleg Rusije priznava le še Nikaragva, za preostali svet pa je še vedno separatistična gruzinska pokrajina, v tuje prestolnice resda potuje nekoliko manj pogosto od svojih kolegov iz drugih držav, zaposlen pa je nemara celo bolj od njih. Spopada se namreč z največjo preizkušnjo, ki lahko doleti državnika – s skromnimi sredstvi mora postaviti na noge povojno gospodarstvo. Ko smo se z njim pogovarjali v njegovi pisarni v središču Suhuma, kakor Suhumi imenujejo v Abhaziji, smo se prepričali, da njegovi telefoni ne zvonijo nič manj obsedeno kakor tisti v pisarnah drugih predsednikov vlad. Zaupal nam je, da ga v zadnjih mesecih pogosto kličejo tudi s tistih koncev sveta, kjer Abhazije ne priznavajo.
Samozavestna Rusija se vrača na svetovno politično prizorišče in svetovni mediji so polni bojazni, da s svojim energetskim bogastvom in oboroževanjem znova uresničuje svoje imperialistične težnje. Vse skupaj je pripeljalo do nekakšne obsesije, v kateri se Rusijo bodisi demonizira bodisi poveličuje. Da je v svetovni modni industriji že dolgo povzdignjena na piedestal, ni nobenega dvoma. Na svetovnih modnih stezah namreč že nekaj let kraljujejo visokorasla in modrooka ruska dekleta, iz leta v leto pa je tudi več modnih kolekcij z razkošnimi ruskimi motivi. Zdi se, da je Rusija s svojim najlepšim orožjem že zdavnaj osvojila svet.
Ergneti – Gruzinska nadzorna točka Ergneti stoji na kraju, kjer je bila nekoč ilegalna tržnica, na kateri se je na leto obrnilo sto milijonov evrov neobdavčenega denarja, zato jo je dal gruzinski predsednik Mihail Saakašvili pred štirimi leti zapreti. Od Chinvalija, prestolnice gruzinske separatistične pokrajine Južne Osetije, je oddaljena komaj tri kilometre. Ob vhodu v uporno pokrajino stoji zid, narejen iz vreč peska. Razen gruzinskih vojakov in policistov na mejnem prehodu ni žive duše.
Moskva – Devetdesetletnico poboja Romanovih so v Moskvi praznovali z razstavo v katedrali Kristusa Odrešenika, na kateri so predstavili dosežke najmlajšega ruskega voditelja, carja Nikolaja II. Ob okrogli obletnici se večdnevne slovesnosti vrstijo tudi v Jekaterinburgu na Uralu, tam so namreč 17. julija 1918 boljševiki pobili carsko družino. Udeležuje se jih tudi samooklicana zakonita naslednica carske dinastije Marija Vladimirovna, katere odvetniki so na sodišču spet vložili pritožbo na odločitev, da Romanovi niso bili žrtev politične represije. Rusija se izogiba dokončni rehabilitaciji zadnje dinastije modre krvi, saj bi to odprlo pot za visoke odškodninske tožbe.
Pisalo se je leto 1989. Za menoj je bil prvi letnik srednje šole. Začele so se šolske počitnice. V Ljubljani sedem na vlak proti Primorski. V prenapolnjen vagon z ogromnim nahrbtnikom samozavestno vstopi visok, zagorel in mišičast svetlolasec. Verjetno je tujec, pomislim sama pri sebi. Zelo je privlačen. Želim si, da bi prisedel k meni.
Vilnius – Litva je največja baltska država tako po površini kakor številu prebivalstva in je med baltsko trojko prva razglasila neodvisnost od nekdanje Sovjetske zveze. Veliko je k temu pripomogel predsednik Valdas Adamkus, eden najbolj priljubljenih litovskih politikov, ki se mu letos izteče drugi predsedniški mandat. Adamkusu, ki bo novembra dopolnil 82 let in je najstarejši predsednik v Evropi, je v zadnjem letu na oblasti uspel veliki met. »Mlada« članica Evropske unije je namreč sedemindvajseterico prepričala, da je med izhodišča pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusijo vključila tudi zahtevo po večji ruski energetski odgovornosti, sodelovanju Rusije pri preiskovanju pobojev med litovsko osamosvojitvijo, umorom poslovneža v ruski eksklavi Kaliningrad in kompenzacije za sovjetske deportirance ter obljubo o mirni poravnavi zamrznjenih konfliktov v gruzinskih separatističnih pokrajinah Južni Osetiji in Abhaziji. Izhodišča bodo potrdili že na današnjem zasedanju sveta EU za splošne zadeve in zunanje odnose v Bruslju, so nam zatrdili viri na litovskem zunanjem ministrstvu.
Satirični lutkovni šov Kukli je bil v 90. letih prejšnjega stoletja paradna oddaja takrat neodvisne ruske televizijske postaje NTV. V njem so nastopale lutke tistih, ki so v Rusiji krojili vsakdan. Ekvivalent računalniške animacije v slovenski oddaji Hri-bar je postal simbol desetletja, v katerem je bila svoboda govora v Rusiji neomejena. Na pritisk Kremlja je bila iz oddaje najprej umaknjena lutka predsednika Vladimirja Putina, leta 2002 pa s sporeda še celotna oddaja. NTV je pristal v rokah ruskega plinskega monopolista Gazproma in je zdaj že dolgo vladno trobilo.