Prips gre na Zahod!

Želja se mi uresniči in nemudoma se začneva pogovarjati. Roland, za prijatelje Prips, prihaja iz Latvije, ki je bila takrat še del Sovjetske zveze. Pove, da potuje po Jugoslaviji. Po dobrih petnajstih minutah pogovora se zarotniško nagne k meni. Na uho mi prišepne, da je pravzaprav namenjen v Novo Gorico, kjer hoče ilegalno pretopiti mejo z Italijo. Zanima ga, kakšne so njegove možnosti. Zdi se mi, da mu tam ne bo uspelo, zato skujem alternativni načrt. Naslednji dan se iz Bovca peš odpraviva proti Mangartskemu sedlu, od koder se je mogoče spustiti do Belopeških jezer v Italiji. Nevajenega strmin ga pol poti dobesedno vlečem, na mojih ramenih pa pristane tudi njegov ogromni nahrbtnik. Upehana po nekaj urah prispeva do Mangartskega sedla. Izročim mu majhen list papirja z načrtom preostanka poti, nato se posloviva. Na lesen pladenj, ki ga je prinesel iz Litve in mi ga je podaril ob slovesu, je zapisal: »Prips gre na Zahod!«

Že čez slabo leto so se za pot na Zahod odločile tudi vse tri baltske države. Kot prva je neodvisnost razglasila največja Litva, že marca 1990. Pionirstvo je drago plačala. Januarja 1991 je sovjetska vojska pred poslopjem nacionalne televizije streljala na neoborožene protestnike. Umrlo je 14 ljudi. Pred dokončno samostojnostjo so sovjetske specialne enote udarile še enkrat. Na mejnem prehodu Medininkai so hladnokrvno pokončali sedem carinikov in policistov. Ustrahovanje z vojaško močjo Litovcev ni ustavilo. Že čez slabo leto so zaživeli samostojno. Preživeli so komunizem, med katerim niso imeli razloga, da bi se smejali. Med obiskom v Litvi se prepričam, da se ob obujanju spominom na skoraj polstoletno sovjetsko okupacijo tudi zdaj nihče ne smeji. Niti tisti ne, ki se tistega obdobja komaj spomnijo. Za mlade in stare velja, da je bil komunizem enako, nemara celo hujše zlo kot nacizem.

Litovski zgodovinar Ramūnas Trimakas si pri vzporejanju sovjetskega in nacističnega režima pomaga s številkami: »Znano je, da so nacisti pobili več kot deset milijonov ljudi. Šest milijonov je bilo Židov, drugi so bili Poljaki, Rusi … Podlaga za to je bila rasistična ideologija naroda, ki je sebe dojemal za nadljudi. Nihče ne ve natančno, koliko milijonov jih je pobil sovjetski režim. To je še vedno zaupna informacija. Ruski zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo žrtev med 20 in 30 milijoni. Osebno sem prepričan, da je številka še višja.«

In kako odgovarja na rusko obkladanje baltskih narodov s fašisti? »V Litvi smo Nacionalsocialistično stranko prepovedali že leta 1935. Takrat je Stalin še pridno paktiral s Hitlerjem,« je kratek in jedrnat. Med sovjetskim režimom je bilo ubitih in na nikogaršnjo zemljo v Sibiriji in druga oddaljena mesta Sovjetske zveze odpeljanih med 120.000 do 300.000 Litovcev, povečini intelektualcev. V Litvi tega ne bodo nikoli pozabili, za kar že nekaj časa skrbijo člani litovske mladinske organizacije Lijot. Letos poleti se bodo njeni člani že tretjič odpravili po sledi zločina. V Sibiriji, kjer je pokopanih na desetine njihovih sonarodnjakov, bodo že tretje leto čistili od vseh pozabljena in zapuščena litovska pokopališča. Nova litovska generacija se sicer časov pod sovjetskim škornjem le še medlo spominja.

»Leta 1999 so na litovskih ulicah opravili anketo, v kateri so spraševali, kaj pomeni CK. Mladi so ob tem povečini pomislili na Calvina Kleina. Za našo generacijo je to lahko pomenilo samo Centralni komite,« pojasni prva sekretarka na litovskem veleposlaništvu v Sloveniji Aušra Semaškiene. »Kamor koli si prišel, povsod so bili enaki kavči, pohištvo je bilo enako, v vseh stanovanjih so visele enake tapete. Kamor koli si že šel na obisk, povsod si se počutil kot doma,« se časov enakopravnosti spominja tiskovna predstavnica mladinske organizacije Lijot Laura Tyrylyte.

Z namenom ohranjanja spomina na tragično polpreteklo zgodovino je bil v Litvi ustanovljen tudi sovjetski tematski park Grutas, ki je edini tovrstni na svetu. Postavitvi parka, kjer si je mogoče ogledati po osamosvojitvi nezaželene velikanske spomenike Stalina, Lenina in njihovih litovskih pomagačev, so ne glede na to mnogi ostro nasprotovali. »To je navaden kič,« so tudi naši mladi sogovorniki neprizanesljivo do enega najbolj popularnih litovskih muzejev na prostem. V parku, ki je menda oblegan predvsem 1. aprila, si največji mazohisti lahko privoščijo tudi »dobrote« s sovjetskega menija. Boršč, hrenovke, črni kruh, vodka. S tem je izbire pravzaprav tudi konec. Izberemo boršč, ki nam ga postrežejo v aluminijastem krožniku, in vodko v robustnem kozarcu iz motnega stekla. »Točno v takem krožniku so nam kosilo servirali tudi v šolski menzi, doma pa smo vsi imeli natanko takšne kozarce,« grenko pripomni spremljevalka Aušra.

Pisalo se je leto 1989. Poletne počitnice sem preživela v čakanju sporočila, da je Pripsu uspelo. Ni ga bilo. Vse poletje so me oblivale črne misli. Skrbelo me je, da je – nevajen strmine – omahnil v prepad. Že globoko v drugem šolskem letu je iz Rima vendarle priromala razglednica. »Bilo je zelo težko, vendar imam lepe spomine. Čakam, da dobim vizum za ZDA,« se je glasilo kratko in jedrnato Pripsovo sporočilo.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber