Osebna stran Polone Frelih. 30 let novinarskega in analitičnega dela na enem naslovu. Kontekst in globinska razlaga sveta v preobrazbi.->
»Naveličan sem neprestanih političnih peripetij in nezaupanja. Čeprav za tukajšnje razmere ne zaslužim slabo, zaradi večne inflacije ne morem kupiti stanovanja,« je 27-letni računalniški strokovnjak Konstantin Semjonov iz ukrajinskega glavnega mesta Kijev utemeljil odločitev, da se bo prihodnji mesec odpravil s trebuhom za kruhom. Ukrajino, največjo in drugo najrevnejšo evropsko državo s skoraj 46 milijoni prebivalci, je v zadnjem desetletju zapustilo dvakrat več ljudi kot v prvem desetletju po razpadu Sovjetske zveze, ko jo je po podatkih državnega statističnega urada zaradi slabih gospodarskih razmer zapustilo od pet do sedem odstotkov prebivalcev.
Lejla je 35-letna mati samohranilka iz Uzbekistana, ki dan za dnem sedi v preddverju elitne stanovanjske hiše v središču Moskve in stanovalcem noč in dan odpira vrata. Kabina v preddverju, v kateri spi, kuha, povečini pa zdolgočaseno bolšči v televizor, je že štiri leta njen dom. Njen delovnik je dolg 24 ur in traja šest dni na teden. Edini prosti dan porabi za čiščenje stanovanj, kar ji prinaša dodaten zaslužek, hkrati pa je to edina priložnost, da se spodobno umije. Ta dan namesto v preddverju, kjer sedi njena zamenjava, prenoči v temačni in zatohli kleti stanovanjske zgradbe.
V Rusiji praznujejo dan Rusije, praznik, ki pod tem imenom obstaja od leta 2002 in se je prej imenoval dan neodvisnosti, ki so jo v ruski dumi razglasili 2. junija 1990. Ker na milijone Rusov pokojnemu ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu še zdaj ne more odpustiti razpada sovjetskega imperija, je njegov naslednik Vladimir Putin prazniku ruskega vojaškega, kulturnega in znanstvenega preporoda nadel politično manj občutljivo ime. Z razmeroma novim praznikom, ki se v zavesti Rusov še ni povsem zasidral, želi rusko vodstvo zmanjšati postsovjetsko nostalgijo in okrepiti rusko domoljubje. Neprijetna praznična resnica je, da kljub desetletju gospodarske rasti kar petina državljanov sanja predvsem o tem, da bi zapustila državo.
»Naš narod se bojuje za svobodo. Siti smo, da nas nenenehno tlačijo. Naveličali smo se poslušati fraze o človeku kavkaške nacionalnosti. Včasih moram dokazovati, da sem miroljuben človek. Ruskega Vanjo moj čečenski obraz navdaja s strahom in moram mu dokazovati, da ne bom razstrelil njegovega doma ali posilil njegove hčere. Številni mi v obraz izrekajo žalitve na račun moje nacionalnosti,« je odnos povprečnega Rusa do prišlekov s Severnega Kavkaza strnil 42-letni čečenski poslovnež Ibragim. Ruslan Kurbanov iz moskovskega Islamskega kulturnega centra je prepričan, da se bo odnos do prišlekov s Severnega Kavkaza po zadnjem terorističnem napadu le še zaostril: »Vrzel, strah in sovraštvo se bodo še povečali. Protimuslimansko razpoloženje med Rusi je zelo veliko in opaziti ga je mogoče že na ulici, kjer te ljudje gledajo s čudnimi izrazi na obrazih.«
V Rusiji imajo dolgo tradicijo praznovanj 1. maja, ki ga je gonilna sila boljševistične revolucije Vladimir Ilič Lenin kot dan delavskih demonstracij in boja začel popularizirati že leta 1896. Nelegalno so ga praznovali že pred tem, prvič leta 1890, in sicer pod imenom dan mednarodne solidarnosti z delavci. Prvi uradni majski shod je bil leta 1917, ko je na ulicah zadonelo: »Vsa oblast Sovjetom!«