Birobidžan

Preden sem se preselila v Rusijo, sploh nisem vedela, da obstaja mesto s takšnim imenom. Pravzaprav sem zanj izvedela šele, ko sem se pred leti v Habarovsku na ruskem Daljnem vzhodu udeležila vrhunskega zasedanja med Evropsko unijo in Rusijo. Ko sem v lokalnem časopisu prebrala »avtonomna judovska regija Birobidžan«, je zvenelo preveč eksotično, da me ne bi zamikalo. Birobidžan je sodobno, zeleno in zelo urejeno središče prve homogene judovske entitete na svetu, ki je nastala več kot desetletje pred Izraelom in je še do dandanes obdržala poseben status.

V avtonomni regiji s 192.000 prebivalci je Judov trenutno sicer manj kot štiri tisoč, a je mestno središče preplavljeno s simboli judaizma, kot sta Davidova zvezda in menora, ki stoji tudi pred glavno železniško postajo, enim zadnjih postajališč slovite transsibirske železnice. Mesto krasijo še bronaste skulpture, ki častijo njegove judovske korenine, med njimi pa častno mesto zavzema kip Šolema Aleichema, enega najbolj znanih ustvarjalcev literature v jidišu.Abhazija

Gruzinska separatistična pokrajina Abhazija de jure seveda ni del Rusije, de facto pa je njen protektorat. Čeprav sva s fotografom Urošem Hočevarjem tam tavala takoj po sedemdnevni rusko-gruzinski vojni, zaradi česar so po obalnih in gorskih cestah občasno še hrumeli tanki, njene očarljivosti ni bilo mogoče spregledati.

»Osupljiva Abhazija,« je zavzdihnil ruski pisatelj Isaac Babel in nadaljeval, »ploden in čudovit vrt.« Obiskal jo je kmalu po državljanski vojni, ki je nekdanji ruski imperij pretresala od leta 1917 do 1923. Na popotovanju s kočijo ga je spremljal ukrajinski novinar in avanturist Konstantin Pustovski, ki ni bil nič manj navdušen: »Kaj je to, sem se vprašal na svojem pogradu. Privid otoka Tahiti ali nemara nebeška Samoa?« Prvi stik z Abhazijo je prevzel tudi poljskega novinarja in pisatelja Ryszarda Kapuscinskega. »Abhazija je eden najlepših koščkov sveta, druga Azurna obala, drugi Monaco,« je kar ni mogel prehvaliti v delu Imperij.Kaliningrad/Königsberg

Königsberg je nekdanje središče vzhodne Prusije, ki so ga po prvi svetovni vojni s tako imenovanim poljskim koridorjem odrezali od weimarske Nemčije in je zato vedno užival posebno naklonjenost Adolfa Hitlerja, ki je v tretjem rajhu iz njega naredil pravo leglo nacizma. »Biser na reki Pregel«, ki je med drugo svetovno vojno utrpel hujše razdejanje kot večina evropskih mest, so na potsdamski mirovni konferenci dodelili takratni Sovjetski zvezi. V čast Mihailu Kalininu, dolgoletnemu predsedniku Vsesovjetskega centralnega komiteja in veteranu boljševiku, je bil preimenovan v Kaliningrad in je še enkrat postal središče totalitarizma in militarizma.

V mestu je sledove shizofrene zgodovine mogoče videti na vsakem koraku. Ob elegantnih pruskih dvorcih, vilah in vrtovih stojijo sivi in razpadajoči sovjetski bloki, v muzejih pa so porcelanasti čajni servisi, okrašeni s svastiko, razstavljeni skupaj s Stalinovimi in Leninovimi portreti ter podobami z boljševistično ikonografijo. V zibelki totalitarističnih režimov vsaka zgradba šepeta svojo zgodbo. Königsberg

Kaliningrad je tudi rojstno mesto nemškega filozofa Immanuela Kanta, ki se je tam rodil leta 1724.Republika Saha – Jakutija

Ruska republika Saha oziroma Jakutija je s tremi milijoni kvadratnih kilometrov največja regija Ruske federacije in obsega petino njenega ozemlja. To je največja teritorialna enota na svetu, v katero bi lahko umestili sedem držav: Nemčijo, Francijo, Avstrijo, Finsko, Grčijo in Švedsko.

Jakutija ni samo največja, ampak tudi najbolj mrzla ruska regija, ki v kar 40 odstotkih leži severno od arktičnega kroga in je vse leto zavita v permafrost. Povprečna zimska temperatura je med –40 in –50 stopinjami Celzija, v naselju Ojmjakon pa se je leta 1926 živo srebro spustilo na rekordnih –71,2 stopinje Celzija, kar je »tečaju mraza« prineslo svetovno slavo. Dežela večnega mraza je tudi dežela velikih temperaturnih razlik, saj se temperature poleti povzpnejo celo do +40 stopinj Celzija.

Sama sem se v Jakutiji znašla poleti, ko avtohtoni prebivalci praznujejo začetek poletja. Ob njegovem prihodu je velikanska množica z rokami, dvignjenimi v zrak, ponovila tradicionalni pozdrav »Uruj Alhal«, s katerim se poklonijo soncu, ki jih za vso dolgo zimo napolni z zalogami energije. To je jakutsko novo leto, ko drug drugemu podarjajo predvsem izdelke proti komarjem, ki so poleti v teh krajih prava nadloga.Dagestan

Ruska republika Dagestan, kar pomeni dežela gora, je po številu prebivalcev primerljiva s Slovenijo, po površini pa je dvainpolkrat večja. Znana je po orientalskih preprogah, tkaninah in izdelkih iz srebra in zlata. Največjo rusko republiko na Severnem Kavkazu imenujejo tudi kavkaški Babilon, saj je ena od držav z največ jeziki na svetu; 34 etničnih skupin, med katerimi so Avarci, Darginci, Lezgini, Laki, Tabasaranci, Tati in Judje, govori kar 70 jezikov oziroma dialektov. Skoraj vsaka vas ima svoje narečje, zato se ljudje z različnih koncev Dagestana med seboj že dolgo sporazumevajo predvsem po rusko.

Gost na Kavkazu je največja čast in vsaj začasno v hiši postane najpomembnejši človek. Tudi sama sem se takoj po prihodu spremenila v ujetnico kavkaške gostoljubnosti. Od jutra do večera sem bila prisiljena posedati za bolj ali manj prijetnimi omizji, obloženimi s pečeno ovčetino, čudom – nekakšnim burekom, polnjenim ali s koprivami, ali z divjim česnom, ali z mleto jagnjetino, ter najbolj znano jedjo iz dagestanske kuhinje hinkalom – pusto kuhano govedino, postreženo s sveže pripravljenimi testeninami, namazom iz orehov in česna, in izjemno mastno govejo juho. Vodka in konjak sta seveda tekla v potokih.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber