Prvi človek Gazproma, ki naj bi Južni tok speljal čez Slovenijo
Vzpon Alekseja Borisoviča Millerja sega v leto 2001, ko je takratni ruski predsednik Vladimir Putin iz naftalina potegnil znani Stalinov izrek: Kadri rešujejo vse! Lojalnega sodelavca iz časov sanktpeterburškega mestnega sveta je imenoval za predsednika uprave plinskega velikana Gazproma, gnezda korupcije, ki je nezadržno drvelo proti finančnemu propadu. Na to Putinovo potezo se je usul plaz kritik, v katerih so nekdanjemu direktorju Baltskega sistema plinovodov, pozneje pa namestniku ruskega ministra za energetiko očitali pomanjkanje izkušenj. Novemu prvemu človeku Gazproma so polena pod noge metali predvsem kadri, lojalni odstavljenemu šefu Remu Vjahirjevu in nekdanjemu ruskemu premieru Viktorju Černomirdinu, ki ga v Rusiji označujejo za botra poceni razprodaje energetskega premoženja. Z Millerjevim prihodom je Jelcinovim oligarhom oziroma Družini nepreklicno odklenkalo. Ko se je na čelo povzpel doktor ekonomije judovskega rodu, se je zlata doba v Gazpromu paradoksno iztekla predvsem za judovske poslovneže, ki so v času divje Jelcinove privatizacije strahovito obogateli.
Vodilna mesta v nekdanjem sovjetskem ministrstvu za energetiko so prevzeli Putinovi dolgoletni sodelavci. Čeprav je bilo med njimi tudi nekaj nekdanjih uslužbencev varnostnih služb, je Gazprom postal eno redkih podjetij, kjer niti predsednik uprave niti predsednik sveta direktorjev – to je bil še nedavno trenutni ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, zdaj pa tudi to funkcijo zaseda Miller – nista bila silovika oziroma nekdanja uslužbenca zloglasnega KGB. Oba sicer še kako sodita v krog Sanktpeterburžanov, ki so večno zvestobo obljubili nekdanjemu predsedniku.
S trdim delom in delovno etiko, ki podrejenim narekuje tako osebno kot lojalnost podjetju, je ruskega plinskega monopolista že v treh letih postavil na noge. Najprej je nazaj odkupil razprodano premoženje, od plinskega podjetja Purgaz do naftnega velikana Sibneft, ki je bil do leta 2005 v lasti trenutno drugega najbogatejšega Rusa Romana Abramoviča. Trinajst milijard ameriških dolarjev vreden posel je postal največji prevzem v ruski zgodovini.
Pod Millerjevim vodstvom – ta je po mnenju kritikov le lutka v Putinovih rokah – je Gazprom postal tretje največje podjetje na svetu. Poslovnih izzivov pa s tem še ni konec. V ruskem energetskem dragulju, ki v proračun prispeva kar četrtino sredstev, namreč pompozno napovedujejo, da bodo v prihodnjih sedmih do desetih letih postali največje podjetje na svetu, ki bo na trgu vredno več kot 700 milijard evrov.
Poslovno letalo dessault falcon 900 s prvim človekom Gazproma na krovu tudi zaradi ambicioznih načrtov vse pogosteje pristaja v Evropi. Z Millerjem se vsakič v drugi evropski prestolnici v največji tajnosti sestajajo predsedniki vlad in držav, ki jih snubi k sodelovanju v ruskih energetskih projektih. Po srečanjih se praviloma zavijejo v molk in tako je bilo tudi med zadnjim Millerjevim obiskom v Sloveniji. V javnost je nato vendarle pricurljala informacija, da so bili pogovori namenjeni sodelovanju Slovenije v plinovodu Južni tok, kar je Miller na evropskem poslovnem kongresu, ki je ta teden potekal v francoskem Deauvillu, že predstavil kot dogovorjeno dejstvo.
Južni tok je skupni projekt Gazproma in italijanskega Enija, po katerem naj bi v Evropo na leto priteklo 30 milijard kubičnih metrov plina. Zaradi poteka trase je neposreden tekmec skupnemu evropskemu projektu Nabucco, ki je bil zasnovan s ciljem zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. »Nabucco je opera, ne pa plinovod,« je bil do evropskih načrtov posmehljiv Miller.
Siceršnji diskretnosti navkljub je burne odzive v tem tednu povzročila tudi njegova apokaliptična izjava, da bodo cene nafte že prihodnje leto presegle 250 ameriških dolarjev za sod, čemur naj bi sledila tudi rast cen plina. Napoved, ki je precej bolj črnogleda od najbolj pesimistične teorije investicijskega podjetja Goldman Sachs, so analitiki označili za namerno zavajanje. Millerju so očitali, da izvaja pritisk na Gazpromove porabnike, s katerim pripravlja teren za skorajšnje zvišanje cen plina. »Za industrijskega voditelja je to izjemno neodgovorna in brezskrbna izjava,« je bil kritičen ugledni britanski pravnik in publicist Robert Amsterdam.
Tovrstnemu dviganju prahu se Miller praviloma sicer izogiba, zato je zaželen gost uglednih gospodarskih forumov, na katerih manjka le, ko ga na posteljo priklene kronična ledvična bolezen. Ob neprijetnih situacijah v ogenj bolj kot ne pošilja tiskovnega predstavnika Sergeja Kuprijanova, sam pa se raje drži v ozadju. Kadar se po sili razmer vendarle znajde pred kamerami, deluje zadržano, blago in precej manj samozavestno od kolega iz naftnega podjetja Lukoil Vagita Alekperova. V nasprotju z njim ga tudi ni na Forbesovem seznamu desetih najbogatejših Rusov, mu pa je, kot kaže, uspelo uresničiti načrte v Sloveniji, s čimer se Alekperov ne more pohvaliti. Šestinštiridesetletni Miller poleg tega že več let vodi tudi na lestvici najvplivnejših ruskih poslovnežev, s katerih so ugledneži iz Lukoila izpadli že pred štirimi leti. Nedavno je kot eden redkih Rusov pristal še na Newsweekovem seznamu najvplivnejših Zemljanov oziroma svetovne »super elite«, ki ima moč vplivati na življenje milijonov ljudi v različnih državah sveta.
Tako kot poslovne načrte Miller skrbno varuje tudi zasebnost. Na to temo je o njem mogoče prebrati le, da je poročen z Irino Anatolijevno, s katero ima 18-letnega sina. •