Moskva – Iraški premier Nuri ali Maliki je pred dobrim tednom dni presenetil z izjavo o odpovedi orožarskega posla z Rusijo v skupni vrednosti 4,2 milijarde ameriških dolarjev, za kar naj bi se odločil zaradi suma korupcije, in kar je še bolj presenetljivo – v lastnih vrstah.
Še isti dan je njegove trditve zavrnil obrambni minister Sadum ad Dulaimi, ki je dejal, »da bodo pogodbo izponili v skladu z načrti«. V Rusiji so pod drobnogled vzeli razloge iraškega obotavljanja. Pod vprašajem je pogodba o nakupu 30 helikopterjev Mi-28 ter 42 protizračnih raketnih sistemov Pancir -S1, ki jo je med oktobrskim obiskom v Moskvi sklenil sam al Maliki. Če bo pogodba uresničena, bo Rusija prvič po strmoglavljenju Sadama Huseina postala drugi največji dobavitelj orožja Iraku, s katerim je Sovjetska zveza ustvarila kar 30 milijard dolarjev poslov z orožjem. Največji dobavitelj orožja Iraku so Združene države Amerike, s katero so že podpisali za šest milijard dolarjev orožarskih pogodb, v igri pa je dodatnih deset milijard. Z Rusijo naj bi se začeli spogledovati, ker želijo zmanjšati odvisnost od Washingtona.
»Američani se niso borili v Iraku, zato da bi orožarski trg z lahkoto prepustili Rusiji,« je dejal vir v ruskih vojaških krogih. Po njegovem je za prekinitev pogodbe močno zainteresirana tudi Ukrajina, ki se je kot prva postsovjetska država poskušala prebiti na iraški orožarski trg, vendar pri tem ni bila uspešna. Zdaj naj bi njeni lobisti iraške oblasti prepričevali, da je z Rusijo sklenjena pogodba izjemno neugodna. Še posebno če jo primerjaš s podobno pogodbo, ki jo je Rusija leta 2006 sklenila s Sirijo.
»Obrat Bagdada k Moskvi je nova potrditev neuspešne ameriške politike v Iraku. Sedem let okupacije, za katero so porabili več sto milijard dolarjev, umrlo pa je več tisoč njihovih vojakov ter več sto tisoč Iračanov, je pokazalo, da Bagdad ne želi biti ameriški protektorat,« je urednik revije Rusija v globalnih zadevah Fjodor Lukjanov izrazil prepričanje, da poskuša Washington na vse mogoče načine Bagdad prepričati, da so njihov edini zaupanja vreden zaveznik. Po njegovem mnenju si ZDA ne morejo privoščiti ponovne izgube Iraka, ki se vrača med največje svetovne proizvajalke nafte, saj je prihodnost njemu podobnih držav v regiji trenutno izjemno negotova. Podobno meni tudi Ramzy Mardini z Iraškega inštituta za strateške študije s sedežem v Bejrutu: »Če Washington pritiska na Malikija in mu grozi, da mu bo zaradi njegove politike v Siriji ukinil vojaško pomoč, potem je njegovo flirtanje z Moskvo potrebno razumeti kot njegovo sporočilo Washingtonu, da je mogoče najti tudi druge partnerje.«
Iraška šiitska večina je izbrala sodelovanje z »brati iz Irana«, kar v praksi pomeni, da so Združene države Amerike ustvarile državo, ki paktira z njihovim največjim sovražnikom – Teheranom. V arabskih krogih, ki se zavzemajo za vojaško operacijo proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, je al Maliki že obveljal za proiranskega petokolonaša. »Sirski konflikt je potrdil poseben položaj Iraka v arabskem svetu. Nikakršno naključje ni, da je ruski predsednik Vladimir Putin med obiskom al Malikija poudaril, da imata Rusija in Irak praktično enaka stališča glede Sirije,« je Lukjanov izpostavil glavno rusko-iraško skupno točko. Arabska pomlad je pokazala, da Rusija na Bližnjem vzhodu resda ni ključni igralec, hkrati pa brez njene podpore ni mogoče storiti nobenega koraka. Irak naj bi se na Rusijo naslonil tudi zato, ker z njim nima političnih ampak zgolj gospodarske ambicije. Predvsem zato, ker so spremembe v Libiji ter vojna v Siriji močno skrčile ruske možnosti.
Med drugim se Rusija že ozira tudi proti iraškemu Kurdistanu, ki je uradno pod nadzorom Bagdaga, de facto pa svoje odločitve sprejema samostojno. Bližnjevzhodna podružnica Gazprom Nefta je z regionalno vlado že avgusta podpisala dva sporazuma, kar seveda ni po volji Bagdada, še ta mesec pa naj bi Moskvo obiskal predsednik avtonomnega Kurdistana Masud Barzani. »Gazprom je dobil pismo, naj prekine pogodbi, sicer ne bo mogel sodelovati pri razvoju ogromnega iraškega naftnega polja Badra,« je sporočil tiskovni predstavnik namestnika iraškega ministra za energijo Husaina Šahristana. Z napovedjo o prekinitvi orožarske pogodbe z Rusijo je uradni Bagdad kaj lahko hotel sporočiti, da misli resno, zadnja možnost pa je, da želijo od Rusije iztržiti ugodnejšo ponudbo.