Burno literarno življenje Krimskega polotoka

Polona Frelih

»Dandanes se o Krimu govori samo kot o ozemlju. V novinarskih poročilih gre za abstrakcijo, kos zemlje, ki si ga kot žogo podajajo med narodi. V literaturi in zgodovini živi svoje lastno življenje,« je v eseju Krimski rituali zapisal ameriški literarni kritik Jakob Mikanowski. Krim je bil najprej letovišče ruskih carjev, potem ruske inteligence, nazadnje pa sovjetske nomenklature in proletariata, zato je že zdavnaj postal del ruske mitologije.

Josip Brodski, ruski pesnik, esejist in dramaturg ter dobitnik Nobelove nagrade za književnost, ki je iz Sovjetske zveze emigriral v ZDA, je ugotavljal, »da je imel Krim v srcu ruskih poetov posebno mesto, saj je šlo za edini dostopen približek grškega sveta. Njegovo obrobje sta Taurida (grško ime Krima) ter Pontus Euxinus (staro ime Črnega morja).« V začetku 20. stoletja je na skalnatih in peščenih plažah priljubljenega letovišča poletja preživljalo več sto vodilnih ruskih umetnikov. Vsega je kriv v Kijevu rojeni ruski pesnik in filozof Maksim Vološin, ki je v krimski vasici s prikupnim imenom Koktebel postavil dačo, v katero so poleti zelo radi prihajali ruski literarni velikani. Po zaslugi zapriseženega samca, ki se je rad oblačil v narodne noše, za svoje goste pa prirejal komične rituale, je Koktebel postal pisateljska kolonija, kar deloma ostaja še dandanes.

Prav tam je ruska pesnica z izjem­no tragično usodo Marina Cvetajeva spoznala bodočega moža, prav tako pesnika Sergeja Efrona, v Vološinovi dači je ustvarjal veliki ruski pisatelj in dramatik Mihail Bulgakov, zelo pogosto je tam gostoval tudi ruski pesnik Osip Mandelstam, ki je na Krimu preživel velik del državljanske vojne, pozneje pa se je tja vračal s soprogo Nadeždo. Tako kot Cvetajevo je tudi Mandelstama prevzelo orientalsko ozračje, ki obdaja Krimski polotok po zaslugi tamkajšnjih staroselcev – krimskih Tatarov. Njegova pesem Feodosija je nekakšna oda tatarski Kaffi, kakor se je to pristaniško mesto imenovalo v času Krimskega kanata, islamskega kraljestva, ki so ga v 14. stoletju ustanovili tatarski kani.

Središče nekoč ene najmogočnejših držav v vzhodni Evropi je bil Bahčisaraj, ki je s svojimi razkošnimi vilami in vodnjaki navdihnil tudi velikega ruskega poeta Aleksandra Puškina, ki je na Krimu preživel del svojega izgnanstva. Lepoti polotoka, ki ga je popolnoma prevzel, se je poklonil v Hvalnici Krimu, še bolj znana pa je njegova Bahčisarajska fontana, posvečena fontani, ki jo je eden zadnjih tatarskih kanov dal postaviti ujetnici iz svojega harema, Poljakinji, v katero je bil nesmrtno zaljubljen, vendar je že zelo mlada umrla.

Tuberkuloza, brezup

V Jevpatoriji, letovišču, znanem po blagodejni klimi in kopelih, je v letih 1905–1906 živela tudi največja ruska pesnica Ana Ahmatova, zato imajo tam še zdaj literarni cafe z njenim imenom. Po ločitvi staršev se je z materjo in tremi brati ter sestro preselila na jug Krimskega polotoka, ker je sestra Ina zbolela za tuberkulozo. V svojem eseju iz leta 1966 razkriva, da je prav v Jevpatoriji ustvarila številne pesmi, v katerih je kot 16-let­nica opisovala občutek brezupa, zaradi katerega je med drugim poskušala narediti celo samomor. V svojem dnevniku piše: »Ko bi vsaj lahko videli, kako nesrečna in nepotrebna sem … Že štiri noči nisem zatisnila očesa … To je strašno … Ko se drugi odpravijo v restavracije in gledališče, sedim v temni sobi in poslušam tišino. Neprestano razmišljam.«

V sestavku z naslovom Izgubljena v Jevpatoriji: Dnevi najstniškega brezupa Ane Ahmatove se Victoria Khroundina sprašuje, ali je bila mlada pesnica tako globoko nesrečna zaradi ločitve staršev, bodočega moža Nikolaja Gumiljova, prav tako pesnika in literarnega kritika, vojaškega oficirja in popotnika, ali pa je nemara šlo za umetniške občutke najstniškega dekleta ali celo duha časa? Sama Ahmatova se tega obdobja spominja z besedami, da je »Jevpatorijo, ki je odrezana od sveta, dosegel pridušen odmev pete revolucije«.

Tuberkuloza je na Krim pripeljala tudi velikega dramatika, pisatelja in zdravnika Antona Čehova, ki je zaradi čedalje slabšega zdravja prodal avtorske pravice za svojo prozo in si z izkupičkom nedaleč od Jalte postavil manjšo vilo, v kateri je zdaj muzej. V njej sta nastali tudi mojstrovini Tri sestre ter Češnjev vrt, ki ju je ustvarjal med divjimi zabavami soproge, igralke Olge Knipper, ki je bila zvezda slovitega moskovskega gledališča pod vodstvom Konstantina Stanislavskega in Vladimirja Nemiroviča - Dančenka. Zaradi službenih obveznosti je sicer povečini ostajala kar v Moskvi.

Maksim Gorki, ki je vodil Zvezo sovjetskih pisateljev, je zaradi tuberkuloze poslal na Krim tudi Alek­sandra Grina, avtorja povesti Rdeča jadra, kakor se zdaj imenuje ulični festival, ki ga ob koncu šolskega leta pripravljajo v Sankt Peterburgu. Grin je zadnja leta živel v Starem Krimu, kjer je tudi umrl, in v spomin nanj so tam poimenovali cesto do morja, po kateri se je tako rad sprehajal. Mesta iz njegovih knjig spominjajo na tista v Istri, ki je res kar precej podobna Krimu, kjer je dobil svoj navdih.

Tolstojeva vojna

Za nekatere največji pisatelj na svetu Lev Tolstoj se je v letih od 1853 do 1856 boril v krimski vojni, ki je bila največja vojaška operacija 19. stoletja. V njej je moral ruski imperij priznati poraz Franciji, Veliki Britaniji, Otomanskemu cesarstvu in Sardiniji. Ko je 9. septembra 1855 padel Sevastopol, je bilo Tolstoju natanko 27 let. Njegova poročila z bojišč, ki jih je objavljal v vplivnem sanktpeterburškem literarnem žurnalu, so bila v časih ostre cenzure edini objektiven zapis krvavega dogajanja. Prinesla so mu takojšnjo slavo. »Na zemlji, ki jo je razklala nedavna eksplozija, so tu in tam ležali zlomljeni tramovi, zdrobljena telesa Rusov in Francozov …« je zapisal v enem zadnjih poročil z bojišč, ki jih je pozneje zbral v Sevastopolskih povestih.

»Tolstoj je prišel na Krim kot običajen patriot, zdaj je bil zapriseženi skeptik,« je Charles King ugotavljal v sestavku Kako so krimska grozodejstva izoblikovala Tolstoja, ki ga je objavil New Republic. Nagrajeni avtor in profesor za mednarodne odnose na univerzi Georgetown je prepričan, da se je Tolstojev proces razočaranja začel že na Kavkazu, kjer je pridobil prve vojaške izkušnje, končal pa se je prav na Črnem morju. »Postal je zrel pisatelj, s prepričanjem, da so vojaški spopadi oblika namerne norosti, da je večna samo človečnost ter da so običajni Rusi vedno boljši od njihovih vladarjev,« je King izrazil prepričanje, da Tolstojevih literarnih mojstrovin ne bi bilo, če ne bi imel neposredne vojaške izkušnje.

Skoraj enoletnemu obleganju Sevastopola, v katerem so idilično obmorsko mesto zmaličili do neprepoznavnosti, je posvečena tudi ogromna umetnina Obleganje Sevastopola 1854–1855 v panorami, ki jo je naslikal Francis Rubo, profesor na Sanktpeterburški akademiji umetnosti. Ena največjih mest­nih znamenitosti je na ogled v Muzeju za obrambo Sevastopola.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber