Dača je počitniška hiša na ruskem podeželju, ki obstaja v sto in eni različici in bodisi krasi ali kazi rusko pokrajino od Smolenska do Vladivostoka. S tem imenom se kitijo neugledne kolibe iz lesa in celo skupaj zbitega odpadnega materiala, pa tudi opečnate večnadstropne vile, obkrožene s skrbno negovano angleško travo. Vse je pač odvisno od bogastva lastnika. Najsi bodo bolj ali manj razkošne, že več stoletij utelešajo ruski način življenja v vseh njegovih posebnostih. Na svojih dačah je ruska inteligenca ustvarjala svetovno klasiko, tu so se pletle nesmrtne ljubezenske zgodbe, politika pa je krojila usodo največje države na svetu. Dandanes ima skoraj vsak Rus kotiček za kratek umik in kar tretjina jih na dačah preživlja poletne počitnice. Sezona se odpre maja in takrat se v Rusiji drastično zmanjša celo uporaba interneta.
Opise dač je mogoče najti v številnih delih ruske klasike, med drugim v mojstrovini Mojster in Margareta avtorja Mihaila Bulgakova, pa tudi v bolj sodobnih stvaritvah, kot je z oskarjem nagrajeni film Nikite Mihalkova Sleparsko sonce. Prvič so se pojavile med vladavino carja Petra Velikega, ki je manjša posestva v okolici Sankt Peterburga delil lojalnim vazalom. Prav v ta čas sodi tudi poimenovanje, ki izhaja iz glagola dati. Oktobrska revolucija lastnikom dač ni bila naklonjena, saj so jih komunistične oblasti razglasile za zlorabo obdelovalnih površin, poleg tega je ideologija narekovala, da je treba ves prosti čas namenjati gradnji socialistične družbe. Ugodnosti življenja na dači so bile dostopne le komunističnim veljakom in pisateljem, ki so že v 30. letih prejšnjega stoletja dobili svojo pisateljsko kolonijo. V začetku 80. in 90. let so se jim pridružili sovjetski delavci, ki so od delodajalcev v dar prejeli krpice zemlje. Šlo je za skrbno premišljeno odločitev oblasti, ki so želele tako ublažiti pomanjkanje hrane v velikih mestih. Na svojih 600 kvadratnih metrih, ki so jih pozneje povečali na 1200 kvadratnih metrov, so sovjetski delavci gojili krompir, paradižnik in kumare, kar v manjšem obsegu počnejo še zdaj. »Te obdelovalne površine so v času nenehnih kriz hranile Ruse. Več krompirja ko ljudje gojijo na svojih dačah, slabše so gospodarske razmere v Rusiji. Gre za statistični zakon,« je zanimivo vzporednico potegnil Jurij Aleksejev, direktor vodilnega ruskega proizvajalca semen Semko-Junior. Dodal je, da kar 90 odstotkov ruskega krompirja in 75 odstotkov zelenjave zraste na dačah, kar pomeni, da se tudi med aktualno gospodarsko krizo cvetlične gredice ob njih vse bolj redčijo.
Pisateljska kolonija Peredelkino
Ena najbolj znanih dačarskih vasi je Peredelkino, ki leži 25 kilometrov od Moskve in v katerem so sovjetske oblasti že leta 1934 zgradile 50 lesenih koč, na predlog pisatelja Maksima Gorkega namenjenih Zvezi sovjetskih pisateljev. V vasi, prepredeni z borovimi in brezovimi gozdički, še zdaj živi približno sto ruskih pisateljev in filozofov, ki za uporabo lesene koče pisateljskemu fondu plačujejo simbolno najemnino, skromnih 1500 rubljev na mesec (približno 40 evrov). Številne dače po besedah skrbnika kolonije Jurija Hodjakova nujno potrebujejo obnovo, česar pa si zaradi pomanjkanja denarja ne morejo privoščiti. Še huje je, da so večino posestev razpolovili in jih prodali novim ruskim bogatašem. »Novi sosedje nam ne gredo na roko. Ko so se vselili, so vsi obljubljali pomoč, vendar niso storili nič,« je razočaran Hodjakov. Po njegovih besedah so poskrbeli edino za boljše ceste, in še to samo za tiste, ki vodijo do njihovih razkošnih domov.
Boemsko ozračje se je precej izgubilo. »To je strašno. To je bila nekoč divje lepa vas. Živimo v dveh ločenih svetovih,« je pisatelj Leonid Latinin nezadovoljen z novimi stanovalci, med katerimi se je znašel tudi nekdanji ruski patriarh Aleksej II. Ruski pisatelji po besedah Latinina živijo precej slabše, kot so v Sovjetski zvezi, se je pa zato precej izboljšalo življenje novih ruskih bogatašev. Ti so bili pripravljeni za svoja posestva v Peredelkinu odšteti od enega do dobrih treh milijonov evrov. Razkošne vile pa je podjetje Stolni Grad gradilo v popolni tajnosti. »Gre za absces. Pogled s Pasternakove dače je bil naravnost fantastičen. Šlo je za tipično rusko panoramo s cerkvijo na hribu. Zdaj so vse uničili,« je kritična tudi Natalija Pasternak, snaha slavnega ruskega pesnika in pisatelja Borisa Pasternaka, ki ostaja eden najbolj slavnih stanovalcev kolonije.
Pasternak in njegov Doktor Živago
Na Pasternakovem grobu v Peredelkinu se je 30. maja letos, ob 50. obletnici njegove smrti, zbrala truma oboževalcev. Na tisoče obiskovalcev z vsega sveta vsako leto obišče tudi njegovo dačo, v kateri je pod budnim očesom sovjetskih oblasti živel od leta 1936 do svoje smrti leta 1960. Na njegovo smrtno posteljo so še zdaj položene posušene vrtnice, zid pa krasijo slike njegovega očeta Leonida ter fotografija z njegovega pogreba, ki je bila objavljena v francoskem časopisu. Na njem se je zbralo na tisoče ljudi, čeprav so bili obveščeni zgolj z na roko napisanim obvestilom, ki se je za kratek hip pojavilo ob blagajni na Kijevski železniški postaji v Moskvi. Prav s te postaje se je mogoče z vlakom odpeljati v Peredelkino, kamor so se na obisk k Pasternaku zelo radi odpravili tudi njegovi sodobniki, med njimi Nadežda Mandelstam, soproga nič manj slavnega Osipa Mandelstama, ki je umrl v sovjetskem gulagu. Pasternaku so z najhujšim prizanesli, saj je bil Stalin njegov veliki občudovalec in je nekoč menda celo izjavil: »Pustite tega sanjača pri miru!« Ta sanjač se je na pritisk sovjetskih oblasti vseeno moral odpovedati Nobelovi nagradi, spravili pa so se tudi na osebo, ki mu je bila v življenju najbolj draga – Olgo Ivinsko, ki je v gulagu preživela kar osem let. Ona je navdihnila lik Lare iz Doktorja Živaga, ki ga je ustvaril prav v Peredelkinu. Doktorja Živaga so prvič objavili leta 1957 v Italiji, v Sovjetski zvezi pa šele leta 1988. »Katerega zločina me obtožujejo? Ves svet sem pripravil, da se je zjokal ob lepoti moje domovine?« se je Pasternak spraševal v pisateljski koloniji, ki je bila zanj vir navdiha, pa tudi frustracije.