Zunanji minister Armenije Edvard Nalbandjan je končal dvodnevni delovni obisk v Sloveniji. Z gostiteljem Karlom Erjavcem sta se zavzela za mirno rešitev krize v Ukrajini, ki je v nasprotju z Armenijo izbrala pridružitveni sporazum z Evropsko unijo in ne Evrazijske unije, ki je zaživela v začetku letošnjega leta.
Polona Frelih
Tesnejše povezovanje z Rusijo je podprlo 64 odstotkov prebivalcev Armenije, ki je stisnjena med zgodovinsko sovražnima državama Turčijo in Azerbajdžanom. Slednji je ključni člen nove evropske energetske unije, s katero se želi Bruselj otresti odvisnosti od Rusije. Je Azerbajdžan dejansko boljša izbira?
Razmere v Gorskem Karabahu (separatistični enklavi v Azerbajdžanu, kjer živijo pretežno Armenci) ter na meji med Armenijo in Azerbajdžanom so se tako zaostrile, da armensko ministrstvo za obrambo govori kar o vojni nizke intenzivnosti. Kdo je kriv za zaostrovanje?
O tem so se zelo jasno izrazili sopredsedujoči v okviru skupine iz Minska. To so posredniki, ki imajo mandat mednarodne skupnosti za uravnavanje konflikta. Čeprav se vedno trudijo biti nevtralni, so naredili izjemo. Zato, ker je Azerbajdžan prestopil vse rdeče črte in meje sprejemljivega. Sedemindvajsetega januarja so ZDA, Francija in Rusija pozvale Azerbajdžan, naj preneha kršiti premirje in kritizirati sopredsedujoče, ki so jih sami povabili, ter sama pogajanja.
Od uradnega Bakuja so zahtevali, naj zavzame bolj konstruktivno stališče, na podlagi katerega bo mogoče ponovno zagnati mirovni proces. Azerbajdžan v naši regiji izziva napetosti. V zadnjih 10 letih so povišali svoj vojaški proračun s 163 milijonov dolarjev na skoraj 5 milijard dolarjev, kar pomeni skoraj tridesetkrat. Dvomim, da je na mednarodnem parketu mogoče najti državo, ki bi v tolikšnem obsegu povečala svoj vojaški proračun.
Hkrati grozijo, da bodo začeli novo vojno. Vsem je jasno, da vojna ne vodi k rešitvi, saj se je po vsaki vojni treba usesti za pogajalsko mizo. Danes se lahko pogajamo s posredovanjem sopredsedujočih skupini iz Minska. To so stalne članice varnostnega sveta OZN: ZDA, Rusija in Francija. Armenija se je vedno bila pripravljena pogajati na podlagi njihovih predlogov.
Ali konflikt na vzhodu Ukrajine vpliva na tako imenovane zamrznjene konflikte na postsovjetskem prostoru?
V današnjem svetu ni nič povsem izolirano. Dejstvo je, da so bile razmere pri nas napete že do zaostrovanja v Ukrajini. Azerbajdžanska stran že več let provocira, prav tako azerbajdžanske oblasti že več let zavračajo vse predloge mednarodnih posrednikov: oblikovanje mehanizmov za ugotavljanje, kdo krši premirje, ukrepe za krepitev premirja, pozive k umiku ostrostrelcev. Tudi za tokratno eskalacijo je odgovoren izključno Azerbajdžan, ki trmasto zavrača vse predloge.
Verjetno ste slišali, da Evropska unija po novem vidi svojo energetsko prihodnost predvsem v sodelovanju s plinom in nafto bogatim Azerbajdžanom. Se vam ne zdi, da je Evropska unija zaradi tega popustljiva, kar zadeva kritike na račun kratenja človekovih pravic v Azerbajdžanu? Podobno se obnašajo ZDA, ki do Azerbajdžana niso tako kritične, kot so denimo do Rusije.
To so azerbajdžanske iluzije. Mislijo, da lahko zaradi svojih energetskih bogastev kupujejo prijatelje, mislijo, da bodo drugi mižali, kar zadeva kratenje človekovih pravic. To se ni zgodilo. Vse mednarodne organizacije opozarjajo na kratenje človekovih pravic v Azerbajdžanu, enako počnejo svetovni mediji, ki o Azerbajdžanu pišejo kot o diktatorskem režimu. Energetski resursi so pravzaprav azerbajdžansko prekletstvo. Država se pomika nazaj, kar zadeva demokratični napredek. Prepričan sem, da to ni v interesu azerbajdžanskega naroda.
Visoki predstavniki EU in ZDA ne glede na to obiskujejo azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva, s katerim imajo prijateljske odnose.
Nekoč so visoki predstavniki EU in ZDA potovali v Libijo in se prijateljsko pogovarjali z Moamerjem Gadafijem, potovali so tudi v Irak in prijateljevali s Sadamom Huseinom. Vemo, kako se je vse skupaj končalo.
Letos mineva 100 let od genocida Armencev v osmanskem cesarstvu. Kakšne prireditve boste pripravili ob okrogli obletnici? Se odnos mednarodne skupnosti do priznanja genocida spreminja?
Stoletnico genocida bomo zaznamovali tako v Armeniji kot po vsem svetu. Skupno sporočilo je: Nikoli več! Na dan spomina na žrtve genocida bo Armenska apostolska cerkev razglasila za svete vse žrtve armenskega genocida, nato bomo izrazili hvaležnost vsem, ki so nam med to težko preizkušnjo ponudili pomoč. Rad bi poudaril, da je takih držav in narodov ogromno. Armenski narod ni ostal sam in letos je lepa priložnost, da jim še enkrat izrazimo hvaležnost.
Tudi svarila pred novimi genocidi, novimi zločini proti človečnosti, niso pomembna samo za Armenijo, pač pa za mednarodno skupnost v celoti. Med prvo svetovno vojno se je zgodil zločin proti človečnosti. Če bi takrat obsodili genocid, mogoče v drugi svetovni vojni in pozneje ne bi bilo podobnih zločinov. Rad bi poudaril, da armenski narod ni samo preživel genocida, ampak je znova zaživel. Oblikovali smo neodvisno državo, naš preporod pa poteka na vseh področjih: kulturnem, znanstvenem, gospodarskem …
V drugem največjem armenskem mestu Gjumri je ruska vojaška baza, v kateri so se v začetku meseca začele vaje oboroženih sil Ruske federacije. Kako so to sprejeli Armenci, sploh po januarskem incidentu, ko je ruski vojak ubil armensko družino?
V mestu Gjumri se je zgodila strašna tragedija. Poteka preiskava in prepričani smo, da bodo krivci kaznovani. Z Rusijo krepimo sodelovanje na vojaškem področju, ruska vojaška baza v Armeniji pa deluje na podlagi meddržavnega sporazuma, ki je ključen za zagotavljanje naše varnosti. Za nas je edino logično nadaljevanje vojaških stikov z Rusijo in njihova krepitev.
Številni na zahodu upajo, da bo incident v mestu Gjumri skrhal zgodovinsko zavezništvo med Rusijo in Armenijo.
Ne vem, koga imate v mislih, ko govorite o zahodu. Če dejansko obstajajo takšni ljudje, lahko rečem samo, da niso resni. Rusija in Armenija sta zaveznici in naši odnosi so prestali že velike preizkušnje. Tako bo tudi v prihodnje.
Lahko rečemo, da je Rusija za vas glavna partnerica?
Nekatere države govorijo, da imajo povsod zaveznike, v resnici pa nimajo niti enega. Mi govorimo, da je naša glavna zaveznica Rusija, hkrati pa si želimo krepiti in ustvarjati tudi odnose z drugimi državami.
Živimo v obdobju krize, tako na gospodarskem kot političnem področju. Eden od dokazov za to je devalvacija nacionalnih valut na postsovjetskem prostoru. V Armeniji radi pravijo, da Armenci bogatijo povsod, samo v Armeniji ne. Je to resnica?
Armenci živijo v 100 državah sveta. Dve tretjini našega prebivalstva živi v tujini, zaradi česar je v tujini več uspešnih Armencev kot doma. Armenci so bili vedno znani kot dobri podjetniki, trgovci, poslovneži. Kriza je seveda prizadela globalni biznis, ki nima nacionalnega karakterja.
Verjetno je v Armeniji padel standard?
Seveda smo tudi v Armeniji čutili posledice krize v sosednjih državah in nasploh. Kolikor je bilo mogoče, smo z vladnimi ukrepi preprečili, da bi kriza pretirano vplivala na socialni položaj našega prebivalstva.
Vaša glavna gospodarska partnerica je Rusija, ki je trenutno v krizi. Ali v Armeniji razmišljate, da bi se preusmerili na bolj perspektivna tržišča?
Rusija je naša glavna gospodarska partnerica in investitorica. Po drugi strani ni edina. Sodelujemo tudi z EU in posameznimi članicami. Odnose razvijamo z vsemi. Hkrati ne sprejemamo logike, da gremo, kamor piha veter. To je nepravilna in nerazumna politika.
Armenija je edinstvena, saj je članica Evrazijske unije, ima pa tudi olajšan carinski režim z EU. Bi lahko postali posrednica med Rusijo in EU?
Mislim, da ne EU ne Rusija v svojih odnosih ne potrebujeta posrednikov. Armenija je mala država z malim gospodarstvom, ki gradi tesne odnose z Evrazijsko unijo in EU. Prednosti so na obeh straneh.
Kaj vam daje članstvo v Evrazijski uniji, ki se je nekateri na zahodu tako bojijo?
Bojijo se je tisti, ki na gospodarske odnose gledajo skozi prizmo ideologije. Mislim, da je to zelo napačno. Za Armenijo ima članstvo v Evrazijski uniji strateški pomen, saj nam omogoča prednostni dostop na zaprta tržišča, veliko je možnosti za nove investicije, razvoj podjetništva, kmetijstva. Prav tako ne gre spregledati brezviznega režima, ki velja med članicami. Lažje so migracije, lažje prihajamo do resursov, ni davkov, omogočen imamo dostop do transportnih koridorjev Evrazijske unije. Čeprav nisem ekonomist, vam zagotavljam, da so prednosti številne.