Poročila iz Donbasa napovedujejo skorajšnji konec trhlega premirja, ki velja od sredine letošnjega februarja. »Tukaj živimo ljudje«, na svoje domove pišejo tamkajšnji prebivalci, a nanje ne glede na to padajo izstrelki ukrajinske vojske.
Poročila iz Donbasa napovedujejo skorajšnji konec trhlega premirja, ki velja od sredine letošnjega februarja, ko je bil v beloruskem Minsku sprejet dogovor med sprtima stranema. Takrat je bila vojska ukrajinskih oblasti iz Kijeva - že drugič odkar traja oborožen upor v dveh vzhodnoukrajinskih regijah, Narodni republiki Doneck in Luganski narodni republiki - tik pred uničujočim porazom. Ko je ukrajinskim enotam v kotlu Debalceva že bila zadnja ura, sta jih z izletom v Moskvo, kjer sta se zavzela za pogajanja o premirju, zadnji trenutek rešila nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Francois Hollande.
Oblast v Kijevu je na premirje, ki ga je morala sprejeti po sili razmer, kajpada pristala s figo v žepu. Zatajila je pri upoštevanju slehernega, tako tehničnega kot političnega določila sporazuma iz Minska. Predpisane ustavne spremembe statusa upornih republik v ukrajinskem parlamentu, vrhovni radi – v kateri prevladujejo skrajno nacionalistični in po možnosti s prvinami nacifašizma obremenjeni posamezniki - so kajpada ostale v domeni nezamisljivega. Ukrajinska vojska, ki je prišla v Donbas, da bi kaznovala tamkajšnje prebivalce, ker so zavrnili z državnim udarom vzpostavljeno oblast v Kijevu, ni izpolnila večine določil mirovnega sporazuma. Ne le, da iz frontne črte ni umaknila težkega orožja, ampak je z njim ves čas premirja tudi bolj ali manj intenzivno obstreljevala naseljena območja v Donbasu ter pobijala ter pohabljala tamkaj živeče rusko govoreče prebivalce, med njimi ženske, starce in otroke.
Posledice nočnega obstreljevanja Donbasa.
Že ves čas je bilo jasno, da bo ukrajinska oblast, ki jo je Washinton nastavil za potrebe odprtja nove fronte proti Rusiji, premirje izkoristila zgolj za obnovo svojih zdesetkanih vojaških zmogljivosti. V obdobju šestih mesecev je z izdatno finančno in vojaško pomočjo gospodarjev iz ZDA in zveze Nato na frontno črto pripeljala 65 tisoč vojakov in nakopičila na tone težkega oklepa in orožja, med katerim so celo baterije balističnih izstrelkov kratkega dosega “Točka”.
ZDA so po premirju iz Minska storile vse, da bi ponovno postavile na noge potolčeno ukrajinsko vojsko. Spomladi letos je v Ukrajino pripotovalo na stotine vojaških inštruktorjev iz ZDA in drugih držav zveze Nato, ki ne urijo le rednih ukrajinskih enot, pač pa zlasti zloglasne paravojaške enote iz takoimenovane Narodne garde, ki jih financirajo ukrajinski oligarhi in sestavljajo v glavnem skrajneži neonacistične provenience.
Skupaj z ekspertizo zveze Nato je v Ukrajino uradno prispelo tudi ameriško orožje, s katerim se Ukrajina sicer že precej časa na skrivaj oskrbuje prek Poljske in držav Pribaltika. ZDA so sicer napovedale, da naj bi šlo le za takoimenovano nesmrtnonosno opremo, toda ukrajinsko obrambno ministrstvo se je, na primer, bahalo, da bodo enote Narodne garde od ZDA ob koncu treninga, poleg visokotehnološke opreme, kot so denimo naprave za nočno opazovanje, prejele tudi najbrž ne preveč nedolžno darilo v obliki “posebne municije”.
Ukrajinska vojska je v Donbasu v preteklosti že uporabila orožje, ki je po mednarodnih konvencijah prepovedano, med drugim projektile z belim fosforjem in kasetne bombe.
Trenutne razmere na frontni črti v Donbasu kažejo, da je premirje iz Minska le še mrtva črka na papirju. V zadnjih dneh so enote kijevske oblasti stopnjevale silovito obstreljevanje območij, ki so pod nadzorom upornikov. Na več točkah vzdolž frontne črte so se zgodili tudi neposredni napadi osrednjih sil na obrambne položaje vojske ljudskih republik. Njihov namen je bila ocena nasprotnikovih zmogljivosti za potrebe nove, po vrsti že tretje vojaške ofenzive Kijeva na območje upornih ljudskih republik.
Ukrajinskih predsednik in oligarh Petro Porošenko je pred dnevi tudi uradno napovedal, da bo kijevska oblast - kar predstavlja neposredno kršitev sporazuma iz Minska - na frontno črto pripljale sicer nikoli docela umaknjeno orožje večjega kalibra. Za razlog je - kot je v navadi, kadar oblastniki iz Kijeva potrebujejo priročen izgovor – tudi tokrat navedel “rusko agresijo”.
Da so trditve ukrajinskega predsednika, kot že ničkolikokrat prej, popolna izmišljotina, je potrdila celo v korist Kijeva skrajno pristranska misija OVSE, ki je pooblaščena za nadzor nad izvajanjem premirja v Donbasu. Enote ruske vojske po njenih besedah nikoli niso prestopile ukrajinske meje.
Mnogi prebivalci Donbasa, ki noč in dan sedijo v podzemnih zakloniščih in trepetajo pred smrtnonosnimi ukrajinskimi projektili, so že večkrat izrazili pomisleke nad službo, ki jo v Donbasu opravlja OVSE. Njeni opazovalci namreč nikoli niso podali jasnih zaključkov, da je za granate in projektile, ki padajo na civilna območja narodnih republik, kriva ukrajinska vojska. OVSE se ni zganila niti toliko, da bi registrirala žrtve ukrajinskega obstreljevanja, trdi vodstvo ljudskih republik. Opazovalcem OVSE-ja, ki ne želijo slišati nočnega obstreljevanja, so posvetili celo satirični film.
Tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov opozarja pred novim vsesplošnim napadom ukrajinske vojske na ozemlja pod nadzorom Doneške in Luganske narodne republike. Aktivnosti ukrajinske vojske po njegovih besedah kažejo, da se Kijev pripravlja na obnovitev oboroženih spopadov. Kijevski oblastniki so za to že dobil zeleno luč uradnega Washingtona, ki je pred dnevi dejal, da imajo vse aktivnosti ukrajinske vojske izključno obrambno naravo ter da jih je k temu sprovocirala Rusija. Nekaj podobnega bomo verjetno slišali tudi 24. avgusta, ko je napovedano srečanje med Merklovo, Hollandom in Porošenkom. V skladu s prakso, ki se je uveljavila že v primerih preteklih eskalacij, je tudi zveza Nato upornike že posvarila pred zavzetjem novih ozemelj.
V začetku naslednjega tedna se bodo v Berlinu spet sešli Merklova, Holland in Porošenko.
Na obeh straneh primankuje politične volje za nadaljevanje premirja. Oblasti v Kijevu Donbasu nočejo zagotoviti željene avtonomije, zato se nacionalistični jastrebi v njihovih vrstah nagibajo k vojaški rešitvi. Vodstvo upornih ljudskih republik, ki je po preteklih ponižanjih ukrajinske vojske prepričano v lastno zmago, pa si želi enkrat za vselej rešiti problem ukrajinskega nediskriminatornega obstreljevanja, ki povzroča žrtve med civilisti. Edina možnost, ki bi preprečila večje prelivanje krvi, se zdi obnovitev visokodiplomatskih poskusov rešitve ukrajinske krize v okviru takoimenovane Normandijske četvorke (Rusija, Ukrajina, Nemčija in Francija), kar predlaga ruski zunanji minister Lavrov.
Problem ostaja načrt ameriškega vojnoindustrijskega kompleksa, kar je nova hladna vojna v Evropi, ki jo zagotavlja obnovitev spopadov v Donbasu. Medijska propaganda na zahodu bo za razlog spet navedla fiktivno “rusko agresijo”.
Ob nadaljevanju sedanje dinamike ukrajinskega konflikta so prebivalci Donbasa obsojeni na etnično čiščenje, Ukrajinci zavezani k boju do poslednjega moža za tuje interese, prebivalcem Evrope je ponujen nov razlog za zategovanje pasu, zahodnim elitam pa so priskrbljene obilne letine bajeslovnega dobička.
V tretje gre rado, si najbrž mislijo vojaški strategi zveze Nato, ko načrtujejo novo ofenzivo na Donbas. Pripravljeni so na boj do zadnjega ukrajinskega vojaka. Če jim ne uspe, imajo v žepu rezervni načrt. Pustili bodo, da Donbas in njegovo večinoma rusko prebivalstvo, tako kot Krim, odide svojo pot. Na ta način ne bo več nikogar, ki bi kvaril načrt ukrajinske priključitve zvezi Nato, kar je zadostni pogoj za uresničitev mokrih sanj zahodne elite za nadaljevanja nove hladne vojne.
V Donbasu je bilo samo v zadnjem tednu ubitih 17 ljudi, 45 jih je bilo ranjenih. Od začetka državljanske vojne na vzhodu Ukrajine aprila 2014 je bilo po podatkih Združenih narodov, ki priznavajo, da gre za “konservativno oceno”, ubitih že 6832 ljudi, med njimi ogromno civilistov. Kje so obsodbe mednarodne skupnosti?
»O enotni Ukrajini ni več mogoče govoriti. Spominjam se Ukrajine, kakršna je bila nekoč, vendar si ne predstavljam, da bi bila lahko še kdaj takšna. Bomo lahko oprostili? Kako je kaj takega mogoče zahtevati od družin, ki so v vojni izgubili svojce? Kako nekaj takega zahtevati od nekoga, ki mu je v šoli ali na nogometnem igrišču razneslo otroka?« se v dokumentarnem filmu Tukaj živimo ljudje sprašuje umetnica iz Donbasa. Film je bil predstavljen tudi na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, v njem pa so glavni junaki upokojenci, učitelji, zdravstveni delavci in drugi običajni prebivalci Donbasa, ki svoje domove pred obstreljevanjem poskušajo zaščititi tako, da nanje pišejo :«tukaj živimo ljudje«, kar povečini sploh ne deluje.
»Zanje nismo ljudje,« v filmu razlago ponudi upokojenec. »Za Evropo so ‘teroristi’ in ‘separatisti’” je tudi glavna ugotovitev režiserja Ilije Novodvorskega, ki si zastavlja retorično vprašanje: »So otroci Donbasa dejansko teroristi?
»Hčer Katjo je raztrgalo na dva dela. Mož je bil ubit. Eksplozija ju je tako izmaličila, da ju nisem smela še zadnjič videti v krsti. Koliko mater trenutno joče? Moje Katje ni več … Ni je več. Ostali sta mi samo njeni dve fotografiji. Kriv je je Petro Porošenko! Moledujem vas, prenehajte napade. Obračam se na ves svet …,« je na ukrajinsko vojsko apelirala Ana Suv, ki je v ukrajinskem obstreljevanju Gorlovke izgubila hčer in moža. Ostala sta ji petletni sin in dojenčica. Osebni tragediji je posvečen dokumentarni film Vojni zločini v Gorlovki – Zgodba Ane Tuv, ki ga je posnel Avstralec Cris Nolan.
»Mi bomo imeli delo, oni ga ne bodo! Mi bomo imeli pokojnine, oni jih ne bodo! Naši otroci bodo hodili v šole in vrtce, njihovi bodo sedeli v kleteh! Natanko tako bomo zmagali v tej vojni!« se je ukrajinski predsednik Petro Porošenko odzval na razglasitev Narodne republike Doneck in Luganske narodne republike, do česar je prišlo v času njegove inavguracije.
Navkljub nedvoumni napovedi, se ob napadih na šole in otroška igrišča vsi sprenevedajo, da ne vedo, kdo je za napad odgovoren. Mednje sodi tudi ukrajinski oligarh Rinat Ahmetov, ki je obsodil napad na svojo nekdanjo šolo v Donecku, v katerem sta umrla dva fanta, štirje pa so bili poškodovani, o krivcih pa se ni opredeljeval: “Povejte mi, koliko otrok bo še moralo umreti? Koliko solz bo še prelitih, preden se bo ta vojna končala? Vse prosim: prenehajte z napadi? Prenehajte ubijati civiliste! Prenehate ubijati otroke!”
Urednik doneškega časopisa Ostrov Sergej Harmaš pravi, da tovrstni apeli ne izpostavljajo dejanskih krivcev, zato ne bodo pripomogli k ustavitvi spopadov. “Nisem razumel koga je Ahmetov nagovarjal: nekoga v vesolju, tujce? Gre za bolezen, za katero trenutno trpijo številni – pomanjkanje jasne pozicije.”
Zaradi vašega sprenevedanja v središču Evrope umirajo otroci!
