Hočem postati vojak. To je poklic za prave moške

Tukaj ni naključnega človeka. Kdor pride v našo šolo, pride zato, ker hoče postati vojak. Patriotizem je neverjeten, glavno šolsko vrednoto izpostavi Petrovič, ki v šoli vztraja že vse od ustanovitve pred enajstimi leti. Direktor šole Aleksej Hitrov se učiteljem, vsem po vrsti rezervnim oficirjem, »ki so v pokoju in so že plačali svoj dolg domovini«, pokloni z ugotovitvijo, »da je plača skromna, zato vztrajajo, ker imajo svoje delo zelo radi«.

Čeprav smo jih obiskali na prvi počitniški dan, je na dvorišču šole vrvelo kot v čebelnjaku. Na vojaškem poligonu, ki se od pravega razlikuje samo po tem, da je prilagojen otrokom, so se podili razposajeni otroci v uniformah. Mali vojaki svojo šolo naravnost obožujejo, zato bodo celo počitnice preživeli na šolskem poletnem taboru. Ob devetih zjutraj jih je polno dvorišče, na katerem običajni šolski dan začnejo postrojeni in z dviganjem zastave. Le lučaj stran je razstavljeno letalo, s katerim so se sovjetske enote bojevale v Afganistanu. Da to ni bilo najbolj zmagoslavno poglavje ruske vojaške zgodovine, pristojnim očitno ne pade na pamet.

Vzgoja ljudi z vodstvenimi sposobnostmi

Oficirji prav po vojaško delijo ukaze, po drugi strani pa z razposajenimi paglavci delajo precej v rokavicah. »No, no, to pa res ne more biti vse, kar zmoreš. Dobil boš trojko,« je oficir med dviganjem na drogu prizanesljiv do precej nerodnega debelušnega mladeniča. Med premagovanjem ovir na pomoč priskoči koščeni in navihani svetlolaski, ki svojega sošolca kar ne more pustiti pri miru. Ko mu prekipi, jo predavatelj za pet minut pošlje v postroj, a se omehča že po slabi minuti.

»To je normalna šola, s to razliko, da otroci od petega razreda nosijo uniformo in se učijo vojaških veščin. Sedemdeset odstotkov otrok prihaja iz socialno šibkih družin, se pravi iz družin z materami samohranilkami in mnogo otroki. Šolo financira mestna oblast, zato imajo na voljo zastonj hrano, osem brezplačnih skokov s padalom, brezplačno pa dobijo tudi slavnostno obleko, v kateri sodelujejo na paradah. Mesto daje sredstva, da bi skupnost lahko videla, da rastejo pravi patrioti. Vzgajamo ljudi z vodstvenimi sposobnostmi,« direktor Hitrov predstavi edino tovrstno šolo v Stavropolskem kraju. Na vprašanje, ali vzgajajo bodočega Putina, odgovarja, »da bo zelo vesel, če bo bodoči predsednik prav iz njihove šole. Sicer je naša naloga predvsem vzgoja samozavestnih ljudi, ki se v življenju ne bodo izgubili,« kriči z nogometnega igrišča, kjer zaposleni igrajo proti ekipi osmega razreda; na koncu ji morajo priznati premoč.

V vojski konča približno 30 odstotkov njihovih učencev. »Hočem postati vojak. Všeč mi je, ker vojaki hodijo z orožjem,« sedemletnega Danila zmotimo med igro namiznega tenisa. Vprašam ga, ali se zaveda, da morajo vojaki včasih tudi ubijati, in ali se mu to ne zdi strašno, na kar kot iz topa izstreli »ne« in se vrne k igranju. »Hočem postati vojak. To je poklic za prave moške,« nam zaupa Ljoša, ki nosi uniformo obmejnih enot. »Obmejni vojak je tisti, ki ščiti meje. Mora biti hraber, vzdržljiv, močan in pameten,« nas poduči Ilija, ki je zaradi intenzivnega udejstvovanja tako zadihan, da komaj govori, v obraz pa je zaradi vročine že povsem zaripel. Zaradi nadvse korektnega odgovora ga predavatelj ruske vojaške zgodovine Igor Pogosov draži, da je piflar, ki se je na pamet naučil odlomek iz učbenika, takoj zatem pa se loti starejšega kadeta Matveja. »Ali sam šivaš ovratnik in kolikokrat to počneš?« Jecljajoče odgovori, da vsak dan, ob skeptičnemu učiteljevem pogledu pa se popravi, »da kakor pač nanese«.

Mlade ženske, ki želijo postati vojakinje

»Po eni strani gre za disciplino, po drugi za običajno osnovno higieno. Zjutraj morajo na postroju pokazati, da imajo čist ovratnik, ki ga morajo vsak dan oprati in prišiti, nohte, ušesa, zobe, čisto obutev, čist robec ter nitko s šivanko, če se mu slučajno odtrga gumb. Priporočamo jim tudi, da s seboj v šolo prinesejo tri svinčnike. Če eden neha pisati, ga bodo zamenjali za drugega, tretji pa je za primer, če bo svinčnik nehal pisati tovarišu. Tako jim poskušamo priučiti tudi občutek za solidarnost,« pravi Pogasov. Najprej jim seveda poskušajo privzgojiti patriotizem, ki ga učenci definirajo kot »ljubezen do domovine, zaradi česar so se odločili postati njeni predani vojaki«.

»Želim postati del padalskih desantnih enot. Obstaja šola v Rjazanu, v kateri sprejemajo tudi ženske,« je odločena šestnajstletna Anja, ki z modnimi sončnimi očali v slogu Top Gun, vojaško uniformo in dolgo grivo kodrastih las spominja na pravo amazonko. Leta 2012 je v ruski vojski služilo skoraj 50.000 žensk, ki so bile zaposlene kot častnice in uradnice, skoraj še enkrat toliko pa jih je delalo v civilnih službah. Število vojakinj naj bi že kmalu naraslo, saj je v pripravi zakon o prostovoljnem služenju vojaškega roka za ženske, ki ga zakonodaja trenutno onemogoča. »Ni treba, da ženske silimo v oborožene sile. Dovolj je, če damo možnosti tistim, ki si to želijo. Gre za vprašanje ženske enakopravnosti,« je dumska poslanka in avtorica amandmaja Tatjana Moskalkova zatrdila, da so jo k temu spodbudili pozivi mladih žensk, ki so izrazile željo, da bi služile v vojski.

Amandma je že podprl nekdanji poveljnik ruske Črnomorske flote in predsednik dumskega odbora za obrambo admiral Vladimir Komojedov, saj v Rusiji primanjkuje moških, zato jim ne preostane drugega, kot da se obrnejo na ženske. »Spominjam se prijateljskih obiskov ameriških vojaških ladij, ki so se zasidrale v ruskih pristaniščih. Vedno smo se spraševali, kje na ladji živijo ženske in ali jih moški nadlegujejo. Pojasnili so nam, da se na spolno nadlegovanje odzivajo zelo strogo, kar bomo počeli tudi mi.« Trenutno je v ruski vojski dober milijon vojakov, skupaj z naborniki in rezervisti pa kar dva milijona. Z bodočimi vojaki iz svoje šole ima Anja izjemno dobre izkušnje. »Če sem iskrena, gre za super kolektiv, ki ima skupne interese. Nekateri so mi postali kot bratje. Name gledajo kot na sestro, ki ji včasih pomagaš, spet drugič pa jo tudi okregaš,« z nami deli izkušnjo sobivanja z moškimi in nam pritrdi, »da je v marsičem boljša od fantov, vendar ji ti sploh ne zavidajo, ampak so nanjo ponosni«.

Deset zapovedi kozakov

Na drugem koncu igrišča si razred mladih kozakov – naslednikov pogumnih bojevnikov na konjih, ki so nekoč branili meje ruskega imperija – čas krajša s tradicionalno nagajko, nekakšnim bičem, imenovanim tudi volkoboj, »saj so kozaki na konju dohiteli volka in mu z nagajko razpolovili glavo, z njo pa je mogoče prepoloviti celo drevo«, pojasni oficir inštruktor Igor. Neustrašni in opevani kozaki pravi preporod doživljajo predvsem po zaslugi Putina in njegove vrnitve k tradicionalni in nacionalistični ideologiji. Kozaki, ki so poleg nagajk spretni tudi pri ravnanju s tradicionalnimi sabljami, imenovanimi šaška, so postali njen glavni branik. »Kozak živi po zapovedih. Ne krši pravil. Če jih, jih dobi z nagajko. Obstaja deset zapovedi: Čast in dobro ime sta za kozaka dražja od življenja. Vsi kozaki so enakopravni in ne obstaja ne knez ne suženj, ampak smo vsi božji sužnji. Po tebi bodo sodili vse kozaštvo. Spoštuj starejše in starost. Drži svojo besedo, saj je beseda kozaka dragocena. Spoštuj tradicije svojih prednikov in se ravnaj po običajih svojega naroda. Čuvaj svojo družino in ji bodi v zgled …« se svetlolasi in modrooki Danil poskuša spomniti vseh zapovedi.

Povest Leva Nikolajeviča Tolstoja z naslovom Kozaki se dogaja prav na območju današnjega Stavropola, kjer reka Terek ločuje kavkaško gorovje, kjer živijo muslimani, in kozaške stepe. V njej je tudi prizor, v katerem mlad kozak ubije zamaskiranega Čečena, ki skuša preplavati reko. Mednarodna krizna skupina (ICG) v svojem poročilu ugotavlja, da v Stavropolu še dandanes živi 81 odstotkov Rusov, vendar se njihovo število drastično zmanjšuje na račun prišlekov iz muslimanskih republik na Severnem Kavkazu. Etnična trenja so vedno hujša. »Sploh ni tako hudo, kot skušajo prikazati mediji. Če že, to počnejo ljudje od zunaj, ki skušajo spreti ljudi na Kavkazu. Gre predvsem za mladino, ki jo je lažje manipulirati, goljufati. Odnosi med narodi so normalni. Skupaj praznujemo praznike. Praktično smo sorodniki in v številnih kozaških družinah se še ohranja spomin na to, da je bila babica ali prababica Čečenka,« vsesplošna etnična nesoglasja zanika Aleksej Lihačjov, kozaški ataman, kar pomeni vodja, ki so ga zbrali sami kozaki, »kar je najstarejša demokratična tradicija v Rusiji«.

Vse tisto, kar ni dovoljeno policiji

Tudi mi smo kar malo razočarani, ker na ulicah Stavropola ni opaziti kozakov v njihovih tradicionalnih uniformah, ki bi patruljirali ob boku s policisti, lovili ilegalne migrante in igrali vlogo nravstvene policije. »Povsod smo, vendar nas ni mogoče opaziti, saj smo oblečeni normalno. Zavzemamo se, da v naših vaseh in mestih vladata red in mir. Ne lovimo nikogar, saj že naša navzočnost na ljudi deluje pomirjajoče. Kozaki smo stabilizator, ker živimo tradicionalen način življenja in smo pravoslavni kristjani,« pojasni Lihačjov. Kozaki so v zadnjih mesecih naslovnice časopisov polnili predvsem z racijami na umetniške razstave, muzeje in gledališča, v katerih so prikazovali »pohujšljivo umetnost«, po Moskvi pa so lovili pijance in istospolno usmerjene. Guverner Krasnodarskega kraja Aleksander Tkečev je veliko prahu dvignil z napovedjo o oblikovanju kozaških patrulj, »ki bodo lahko počele vse tisto, kar ni dovoljeno policiji«.

»Obstaja zvezni zakon o državni službi ruskih kozakov, ki določa posebno uniformo. V skladu z njim lahko kozaki sodelujemo pri ohranjanju javnega reda in miru, seveda skupaj s policijo. V Krasnodarskem kraju so prvi začeli s patruljami in imajo zdaj že polna pooblastila,« pojasni namestnik atamana Sergej Sereda. Pozimi so mladi muslimani iz Kavkaza v Stavropolu v pretepu zabodli Rusa, marca letos pa je bil v Krasnodarju ubit kozaški poveljnik, ki je poskušal aretirati pijanega moškega. Oba incidenta sta okrepila pozive k večji pristojnosti kozakov pri ohranjanju javnega reda in miru. Tako guverner Krasnodarja kot Stavropola sta se zavzela, da bi kozakom med patruljami omogočali vsaj nošenje pnevmatskega, če že ne pravega orožja.

»Smo rojeni bojevniki, kar imamo v krvi. To še ne pomeni, da težimo k vojni in konfliktom. Vojak bi moral v prvi vrsti vedno služiti predvsem obrambi,« nas Lihačjov prepričuje o miroljubnem značaju kozakov in jih predstavi kot pionirje, ki so prišli vse do Aljaske. »Razlika med nami in ameriškimi pionirji je v tem, da so Američani osvajali teritorije in hkrati uničevali prvobitno prebivalstvo. Izganjali so jih v rezervate, mi pa smo z njimi vedno našli skupni jezik. Nikoli jih nismo uničevali. Ko so kozaki šli osvajat Sibirijo, so uvedli precej ugodnejši davek, kot so ga pred njimi zahtevali Tatari. Kozaki so se tudi poročali z mestnimi dekleti in se niso bali mešanih zakonov. Seveda so morala dekleta pred tem sprejeti pravoslavno vero. Niti en narod ni bil poslan v rezervat ali pa uničen.«

Rodna gruda, oblita s krvjo prednikov

Da vendarle ni tako toleranten, dokaže z ugotovitvijo, da imamo Slovenci srečo, ker ne živimo v bližini Albancev: »Jugoslavija je bila tako ogromna država. Žal mi je, da je razpadla. Kozaki smo neskončno svobodoljubni, vendar smo vedno težili k močni državni oblasti. Vedno smo hoteli enotnost. Smo kategorično proti razpadu Rusije. To je naša rodna zemlja, ki je povsod oblita s krvjo naših prednikov. Na vseh mejah so stali naši dedje in pradedje. Težko nam je bilo, ko smo izgubili Ukrajino, Belorusijo, Zakavkazje, zaradi katerega smo prelili mnogo krvi. Slovani ne poznamo svoje zgodovine. Skrajni čas je, da se združimo. Smo najstarejši narod na zemlji. Sledite kozakom in ne boste se zgubili! Kakšna Amerika neki. Dvesto let državnosti na zemlji, ki so jo iztrgali ubogim Indijancem, in ves svet se zgleduje po njih!«

Zgodovinarji si še zdaj niso enotni, ali so kozaki nasledniki pobeglih sužnjev ali tatarskih bojevnikov, posebna etnična skupina ali samo kasta konjenikov. Odigrali so ključno vlogo pri kolonizaciji južnega dela Ruskega imperija, kot del elitne carske vojske pa so poskušali zatreti boljševistično revolucijo leta 1917, kar je za slabo stoletje zapečatilo njihovo usodo. Prišlo je do razkozačenja in razkulačenja, kot zaščitniki pravoslavne cerkve pa so številni končali v gulagih.

Podoba divjega in svobodnega kozaka je ostala zasidrana v ruski zavesti in takoj po razpadu Sovjetske zveze se je začel njihov bliskoviti preporod. »Brez kozakov ni Rusije in obratno. Če bi se začela agresija proti Rusiji, bi kozaki takoj vstali in zaščitili svojo državo. To je v naši krvi. Ne moremo mirno gledati, če želi sovrag zavojevati našo rodno grudo. Zelo ljubimo svojo zemljo. Imeli smo tako tradicijo, da smo na vojaški pohod s seboj vedno odnesli košček rodne zemlje. Če bi umrli na tujem, bi končali vsaj z rodno zemljo, ki so jo nosili na prsih,« Lihačjov strne, kdo so pravzaprav kozaki, ki so se v zgodovino zapisali predvsem kot znanilci burnih časov.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber