Da je Pesem Evrovizije prav toliko glasbeno tekmovanje kot neformalno srečanje skupnosti LGBT, že dolgo ni več skrivnost. Letošnji izbor je potekal na Dunaju, na njem pa so gledalci glasno negodovali vsakič, ko je voditeljica omenila Rusijo, ki že dolgo velja za eno najbolj homofobnih držav na svetu. Pa je res tako?
Polona Frelih
»V Evropski uniji si lahko drugačen samo na način, ki je všečen zahodnemu mainstreamu,« se je nad evropsko odprtostjo ponorčeval srbski filmski režiser in aktivist Boris Malagurski. Nekdanji moskovski župan Jurij Lužkov je parade ponosa pred leti resda poimenoval »satansko delo«, vendar ruska zakonodaja do spolnih manjšin v resnici ni tako »satanska«, kakor nas prepričujejo mediji.
Šest mesecev pred zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju je ves svet nenadoma močno zaskrbela ruska homofobija, ki je ne gre zanikati, se je pa vredno vprašati, zakaj je ruski »zakon proti gejevski propagandi« postal glavna novica šele mesec dni po njegovem sprejetju. V nastopih, ki so temeljili na čustvih, so ga raztrgali borci za pravice istospolno usmerjenih ter vodilne svetovne osebnosti pop kulture in politike. Znani ameriški gejevski aktivist Dan Savage je gejevske bare po svetu pozval k bojkotu ruske vodke, ki so jo potem pred objektivi kamer zlivali v odtoke. Prvič je bilo slišati populistične primerjave med nacistično Nemčijo in Rusijo, ki da z geji ravna tako, kakor so Nemci z Judi.
Gibanje za zaščito družinskih vrednot
Na srečo obstajajo aktivisti, ki ne žvižgajo na tujo piščalko, ampak poskušajo ugotoviti, kaj se v resnici dogaja. Ameriški aktivist za enakost in toleranco Brian M. Heiss se je v rusko zakonodajo poglobil v maniri najžlahtnejšega žurnalizma, ki pomeni, »da greš nazaj k dejstvom, proučiš dokument, ugotoviš dejansko stanje in ga predstaviš javnosti«, kar je kot glavno dolžnost novinarjev opredelil ameriški lingvist in aktivist Noam Chomsky.
Heissovo poročilo z naslovom Protigejevska zakonodaja Ruske federacije: analiza in dekonstrukcija je pokazalo, da je v tem primeru novinarstvo pogorelo na celi črti. Množični mediji so postali orodje množične manipulacije in propagande. Brali in pisali (tudi jaz!) smo strašljive sestavke, po katerih lahko ruska policija po novem aretira celo turiste, za katere sumi, da so homoseksualno usmerjeni. Zakon, ki se s polnim imenom imenuje zakon o zaščiti mladoletnih oseb pred propagando netradicionalnih spolnih skupnosti, v resnici niti enkrat ne navede besed gej, homoseksualec, spolna usmerjenost, istospolnost ali katero koli drugo oznako LGBT, kar šestkrat pa je v njem omenjen otrok oziroma mladoletna oseba, kar smo mediji v svojih poročilih bolj kot ne izpuščali. Čeprav zakon ni diskriminatoren, saj govori o vseh državljanih Ruske federacije, je obveljalo splošno prepričanje, da je istospolna usmerjenost v Rusiji nezakonita. V resnici je Rusija zakonodajo na področju pravic spolnih manjšin okrepila, saj je na 24. zasedanju sveta za človekove pravice pri OZN sprejela vse potrebne ukrepe za preprečevanje homofobnega nasilja in diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti.
Ruski zakon je nastal kot rezultat večletnega pravoslavnega gibanja za zaščito družinskih vrednot in so ga v Rjazanski regiji v precej bolj radikalni obliki sprejeli že leta 2006. Do leta 2014 so na podlagi tega zakona obsodili »samo« dva aktivista za pravice istospolno usmerjenih, ki sta bila pozneje na višjih instancah oproščena. S skrajno homofobnimi izjavami so ga propagirali spoštovani politični in verski voditelji, kot je ruski patriarh Kiril, ki vidi v istospolnih porokah napoved konca sveta: »Z legalizacijo istospolnih porok vlade pretežno zahodnih držav opravičujejo greh.« Zahod je kritiziral zaradi izvajanja pritiska na ljudi, ki nasprotujejo istospolnim porokam: »To je nevarno znamenje apokalipse. V sveti Rusiji moramo storiti vse, da zakon nikoli ne bo spodbujal greha, saj bi to pomenilo, da gredo ljudje po poti samouničenja.«
Homofobno nasilje v ZDA bolj razširjeno kot v Rusiji
Podobnim homofobnim izpadom smo pogosto priča tudi pri političnih in verskih predstavnikih Združenih držav Amerike, kjer je v nekaterih zveznih državah homofobna zakonodaja prav tako posledica bitke religioznih fundamentalistov za zaščito tradicionalnih družinskih vrednot. Heiss, za katerim je dolgoletni boj proti zakonski neenakosti v domovini, se ob prebiranju razvpite ruske zakonodaje ni mogel znebiti občutka, da so se ruski verski, politični in drugi zaščitniki tradicionalnih družinskih vrednot v resnici zgledovali po ZDA, kjer so nekatere zvezne države uspešno prepovedale priznanje istospolnih skupnosti.
Njegova primerjava med ameriško in rusko zakonodajo je dala presenetljive rezultate: v Združenih državah Amerike je bilo v letih 2010–2013 kar 4467 primerov homofobnega nasilja, v Rusiji »samo« 40. V Rusiji so homoseksualnost dekriminalizirali leta 1993, v kar 12 ameriških zveznih državah in ameriški vojski pa so spolni odnosi med istospolnimi partnerji še vedno kriminalizirani. V ZDA nimajo zakona, ki bi preprečeval izgubo dela zaradi spolne usmeritve, v Rusiji pa je vsakršna diskriminacija prepovedana z delovno zakonodajo. V Rusiji imajo istospolno usmerjeni že od leta 2003 pravico, da služijo v vojski, v ZDA so to dovolili šele po 11. septembru 2011.
Vsaj po zakonodaji je Rusija v precejšnji prednosti, zato je izjava ameriškega predsednika Baracka Obame, da nima potrpežljivosti za države, ki geje, lezbijske in transseksualce ustrahuje oziroma jim škoduje, čisto navadna hipokrizija. Kaj pa Saudska Arabija, kjer je za homoseksualnost zagrožena smrtna kazen, Iran, Uganda, Afganistan, Indija, kjer je homoseksualnost nezakonita, kar velja za kar 76 držav? Ali pa denimo Ukrajina, kjer je bilo včeraj zaradi divjanja neonacističnega Pravega sektorja na Pohodu za enakost ranjenih devet policistov?
»Nikoli nisem trdil, da ruskim gejem ni težko, vendar to ni naš boj. Ali bi morali ustanoviti brigado in osvoboditi ruske geje? Sami si morajo priboriti svoje pravice in najbolj inteligentni ruski geji se tega še kako dobro zavedajo. Tako kot so si pri nas pravice priborili temnopolti, Judje, ljudje z islamskimi koreninami. V New York Timesu sem prebral, da se je nasilje nad geji v New Yorku leta 2013 podvojilo glede na leto prej. Ali lahko najprej pometemo pred svojim pragom?« je bil vodilni ameriški strokovnjak za Rusijo Steven Cohen v intervjuju za The Nation kritičen zaradi dvojnih meril.
»Nobeni novici o Rusiji in Putinu ne verjamem več, dokler je ne preverim. Poročanje o ruski zakonodaji, ki zadeva homoseksualce, je bilo še posebej izkrivljeno in manipulatorsko,« je eden prvih slovenskih aktivistov za pravice istospolno usmerjenih Tomaž Mastnak v intervjuju za Mladino odgovoril na vprašanje, kaj si misli o tem, da ruski homoseksualci in transseksualci po novem ne bodo smeli voziti avtomobilov, ker da je homoseksualnost bolezen. Pokazalo se je, da so bila poročila res izkrivljena.
Zaradi »zahodne histerije glede pravic gejev v Rusiji in olimpijskih iger v Sočiju«, ko so zahodni mediji vsevprek svarili, da utegnejo prijeti celo istospolno usmerjene športnike, je prekipelo tudi vodilnemu ruskemu gejevskemu aktivistu Nikolaju Aleksejevu. »Zahoda ne sovražim nič manj kot Putina. V obeh primerih gre za brezmejno hipokrizijo. Od danes ne bom več dajal intervjujev pristranskim zahodnim medijem, ki prikazujejo samo eno stran konflikta,« se je razburjal Aleksejev. Po tem ekscesu so zlasti ameriški mediji zaradi njegovega domnevnega antisemitizma proti njemu sprožili pravo medijsko gonjo. Konec maja so ga na deseti moskovski paradi ponosa spet aretirali, saj so pred leti sprejeli kar stoletno prepoved organizacije takšnih shodov.
Je hujša homofobija ali hipokrizija?
Leta 2009, ko je Rusija gostila Pesem Evrovizije, je Aleksejev za Delo povedal, da se ne zavzema za gejevske parade, kakor jih poznajo na zahodu, kjer gre za nekakšen karneval z napol golimi ljudmi, ampak bolj za nekakšen pohod za človekove pravice, na katerem bi opozorili na diskriminacijo. Za to tudi gre, mar ne?
Aleksejev je k solidarnosti takrat pozval tudi organizatorje in sodelujoče na Evroviziji, a se na njegov poziv k javni obsodbi homofobije in udeležbi na uličnih protestih ni odzval niti en nastopajoči, kaj šele organizacijski odbor Evrovizije. Kot na dlani je, da je Evrovizija navadna hipokrizija, zato kar žvižgajmo, če le vemo, zakaj!
Tako kot v številnih drugih državah tudi v Rusiji obstaja izjemno živahna gejevska scena s številnimi nočnimi klubi, polovica poslancev ruske dume je menda istospolno usmerjenih, enako je tudi v šovbiznisu. Nenapisano pravilo je, da lahko počneš karkoli, če le svoje spolne usmerjenosti ne obešaš na veliki zvon. Zvezdniški pevec Filip Kirkorov, nekdanji spremljevalec ostarele dive Ale Pugačove, za katerega se šušlja, da je gej, priznanja iz njihovih ust pa ni, je svojo hčerko, za katero nihče ne ve, od kod se je pravzaprav vzela, krstil v pravoslavni cerkvi. Težko je z gotovostjo trditi, kaj je v resnici hujše: homofobija ali hipokrizija?