Moskva – Minilo je 130 let od rojstva Josipa Visarionoviča Stalina, sovjetskega diktatorja gruzinskega rodu, čigar zapuščina še zdaj buri duhove. Po zadnji javnomnenjski raziskavi vseruskega centra za javno mnenje Vciom, ki so jo decembra opravili v 42 ruskih regijah, ga 37 odstotkov Rusov smatra za pozitivno zgodovinsko osebnost, za manj kot tretjino vprašanih pa je njegova vloga negativna. »Ne zaupam nikomur, niti sebi ne,« je njegov izrek, ki je pripeljal do poboja več milijonov sodržavljanov, državo pa je pahnil v desetletja režimskega terorja.
Od naše dopisnice
Za Komunistično partijo ostaja eden največjih ruskih državnikov, zato so ob okrogli obletnici na njegov grob ob Kremeljskem zidu položili cvetje, za človekoljubno organizacijo Memorial, pa eden največjih zločincev 20. stoletja, zato pozivajo k obsodbi stalinizma. Potrebna je obsodba po zgledu Nemčije, ki je tako ravnala v primeru tretjega rajha, je prepričan član uprave Jan Račinskij, predsednik organizacije, ki je na tem področju že pred leti začela orati ledino, Arsenij Roginskij pa opozarja, da je »destalinizacija« največji izziv sodobne Rusije.
Podobnega mnenja je tudi Ljudmila Aleksejeva iz moskovskega Helsinškega monitorja, ki je skupaj z dvema članoma Memoriala – Olegom Orlovom in Sergejem Kovaljovom – pred dnevi v Strasbourgu prejela letošnjo nagrado Andreja Saharova, ki jo evopski parlament podeljuje za dosežke na področju svobode misli.
V intervjuju za Rossijsko Gazeto je dejala, da Rusija ne sme pozabiti na milijone sodržavljanov, ki so umrli med čistkami »krvoželjnega in fanatično krutega diktatorja, odgovornega za genocid nad lastnim narodom«. »Število mrtvih v velikem terorju je primerljivo s številom padlih v vojni,« je spomnila še na njegov medvojni ukaz Niti koraka nazaj, ki je po njenem mnenju odgovoren za milijone nepotrebnih žrtev. Rusko simpatijo do stalinizma je označila za umetno, saj je »predvsem odraz medijske kampanje za Stalinovo rehabilitacijo«.
Pri Komunistični partiji odgovarjajo s tradicionalnim argumentom, po katerem je represijo mogoče opravičiti s stanjem takratne družbe. »Ruska družba se je osvobodila okov suženjstva in izkoriščanja, utrujena je bila od državljanske vojne. Če takrat na čelu ne bi bilo Stalina, danes morda sploh ne bi imeli svoje države,« opozarja namestnik Centralnega komiteja Komunistične partije Ivan Melnikov, ki »velikega vožda« postavlja ob bok »največjih ruskih modernizatorjev in revolucionarjev kot sta bila Peter I. in Lenin«.
Mevedjev in Putin obsodila stalinizem
»Na milijone ljudi je umrlo zaradi terorja in lažnih obtožb, vendar še naprej lahko slišimo, da je žrtve mogoče opravičiti zaradi višjih interesov države. Nič ni vredno več od človeškega življenja in za represijo ni opravičila,« je predsednik Dmitrij Medvedjev poskrbel za doslej najostrejšo obsodbo stalinizma, ki jo je izrekla uradna oblast. Le mesec zatem se je oglasil še premier Vladimir Putin: »Dogajala se je represija in to je dejstvo zaradi katerega je trpelo več milijonov naših državljanov. Takšen način vodenja države je nesprejemljiv,« je bil kritičen po skoraj desetletju na oblasti. Hkrati je dodal, da je nesporno tudi to, da je prav Stalin Sovjetsko zvezo popeljal do zmage proti nacistični Nemčiji.
Najbolj vztrajno poskuša sovjetskega diktatorja rehabilitirati njegov vnuk Jevgenij Džugašvili, ki je proti radiu Eho Moskvi vložil tožbo zaradi trditve, da je njegov ded podpisal dekret, po katerem so lahko kot sovražnike naroda streljali že 12-letne dečke. Zaradi razžalitve časti in dobrega imena od njih zahteva opravičilo in denarno odškodnino. Podobno tožbo je Džugašvili vložil tudi proti časopisu Nova Gazeta, vendar mu sodišče ni ugodilo. V središču se je takrat znašel dokument, ki so mu leta 1990 odvzeli oznako zaupno in dokazuje, da je sovjetska oblast oziroma Stalin osebno odgovoren za pokol 22.000 poljskih vojakov, intelektualcev in duhovnikov, ki se je zgodil v Katinskem gozdu leta 1940.