Od naše dopisnice

Islamski republiki je obrnil hrbet eden zadnjih branikov pred ostrejšimi ukrepi zaradi jedrskega programa, za katerega mednarodna skupnost sumi, da je njegova ambicija pravzaprav jedrska bomba. Z magično besedo sankcije sta v zadnjih dneh zagrozila kar dva visoka ruska predstavnika. »Naši zahodni partnerji iz skupine iranskih šest (Rusija, ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija in Kitajska) so pripravili osnutek resolucije, ki je Rusija in Kitajska nista mogli podpreti. Po intenzivnih pogovorih smo izključili paralizirajoče sankcije,« je razkril Lavrov. Dodal je, da sta Moskva in Peking vztrajala tudi pri tem, da morajo imeti nestalne članice varnostnega sveta OZN za preučitev predloga na voljo več časa.

Kljub ruskim prizadevanjem za omilitev besedila je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad Rusijo obtožil, da je pokleknila pod ameriškimi pritiski, iranski veleposlanik v Moskvi Mahmud Reza Sadžadi pa, da z zamudami pri dostavi naprednih protiraketnih sistemov S-300 izgublja gospodarske in politične dividende. »Iran bo bolj previden, ko bo z Rusijo sklepal podobne sporazume,« je poudaril.

Zataknilo se je tudi pri dokončanju jedrske elektrarne v Bušerju, ki jo gradi ruski državni jedrski velikan Rosatom. Da jo bodo zagnali do poletja, je iranskim oblastem pred dnevi zagotovil ruski minister za energetiko Sergej Šmatko, med marčevskim obiskom Clintonove v Moskvi pa je bilo enako zavezo slišati tudi iz ust premiera Vladimirja Putina. Leta 2007 je Iran obiskal kot prvi voditelj Rusije po Josifu Visarionoviču Stalinu in med njegovim predsedovanjem so se iransko-ruski odnosi dobesedno razcveteli. V sovjetskih časih sta jih zaznamovali medsebojno nezaupanje in rivalstvo.

Lani se je novonastalo zavezništvo začelo krhati. Septembra lani je predsednik Dmitrij Medvedjev kot prvi povedal, da Rusija ne izključuje ukrepov. S tem se je odzval na informacije, da je Iran v bližini svetega mesta Qom začel graditi skrivni objekt za bogatenje urana. Ruske obsodbe so sledile tudi, ko je Iran zavrnil sporazum Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) o plemenitenju urana v Rusiji in Franciji in ko je februarja napovedal, da bo sam začel pridobivati 20- odstotni obogateni uran. Takrat je Moskva prvič izrazila bojazen, da iranski civilni jedrski program vendarle ni tako »miroljuben«, in celo vodja ruskega sveta za nacionalno varnost Nikolaj Petrušev je izjavil, da so »dvomi o miroljubni naravi iranskega jedrskega programa zelo dobro utemeljeni«.

Maja je Rusija skupaj z mednarodno skupnostjo pozdravila diplomatsko zmago Brazilije. Ta je namreč dosegla, da je Iran privolil v bogatenje svojega urana v Turčiji. Dogovor se nanaša na 1200 kilogramov 3,5-odstotno obogatenega iranskega urana, v zameno pa naj bi Teheran dobil 120 kilogramov 20-odstotno obogatenega goriva, kar naj bi nadzorovala Iran in IAEA. Po zaslugi Rusije so omenjeni dogovor vključili tudi v najnovejši osnutek resolucije o iranskem jedrskem programu. Zaradi Rusije je dogovor o gospodarskih ukrepih proti Iranu milejši, kot so si želeli številni drugi predstavniki mednarodne skupnosti. Za to ima Rusija pragmatične razloge; z Iranom jo povezujeta gospodarsko sodelovanje in kljubovanje Zahodu, poleg tega pa predstavlja resno potencialno grožnjo za nekatere države postsovjetskega prostranstva.

»Odnosi so trenutno precej napeti, vendar Rusija potrebuje normalne odnose s Teheranom, ki ima velik vpliv na rusko soseščino, denimo na kaspijsko regijo in Srednjo Azijo,« je urednik časopisa Rusija Fjodor Lukjanov komentiral ohladitev, ki bo po njegovem kratkotrajna. »Rusija ima strateški cilj, ki se ujema s ciljem Evrope in Amerike: na svojih mejah noče imeti države z jedrskim orožjem. Jedrski Iran je za nas precej večji problem, kot je denimo za Združene države Amerike,« je ocenil Aleksander Konovalov, vodja moskovskega Inštituta za strateške študije. Podobnega mnenja je Simon Saradžjan, ki se v okviru harvardskega centra Belfer ukvarja z ruskimi varnostnimi vprašanji: »Moskva se zaveda, da se utegne Iran kljub mednarodnim pritiskom dokopati do jedrskega orožja. Če bo Rusija nadaljevala pritiske, se utegnejo njeni odnosi s Teheranom skrhati.« Izpostavil je tudi, da bi se Iran lahko maščeval s podporo islamskim skrajnežem na Severnem Kavkazu. »Paralizirajoče sankcije ne bodo dobile ruske podpore. Rusija potrebuje Iran, saj na njegov račun dokazuje, da je njena zunanja politika neodvisna od ZDA in Zahoda,« poudarja Aleksej Malašanko iz moskovskega centra Carnegie.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber