Moskva – Ruski zunanji minister Sergej Lavrov končuje pot po Afriki, kjer si želi Rusija okrepiti položaj, kar je dolgo potiskala na stranski tir. Če je v sovjetskih časih na črni celini uživala velik ugled, so mlade generacije Afričanov vse bolj skeptične do Rusije, so ugotovili raziskovalci z Ruske akademije znanosti.
Kot vzrok navajajo kritičen pogled na rusko notranjo in zunanjo politiko, ki prevladuje v globalnih medijih. Rusija je bila v Afriki odsotna več desetletij, leta 2009 pa je z gospodarsko delegacijo tja odpotoval nekdanji predsednik Dmitrij Medvedjev. Med obiskom v Nigeriji je poudaril, »da so skoraj zamudili vlak in da bi z afriškimi partnerji morali začeti sodelovati že veliko prej, saj Afrika pričakuje našo podporo«. Dodal je, da bo ruska politika »zelo prijazna, hkrati pa pragmatična, saj je imela že Sovjetska zveza prijateljsko stališče do afriških držav, ki jim je pomagala do samostojnosti«.
Denar namesto ideologije
Številni afriški voditelji so se šolali v Sovjetski zvezi, v nekaterih afriških mestih še iz časov sovjetske podpore afriškim osvobodilnim gibanjem visijo portreti Marxa in Lenina. Če je šlo v sovjetskih časih predvsem za ideološke, zdaj prevladujejo gospodarski interesi. »Rusija si želi z Afriko razvijati gospodarske odnose, vendar v žepu nima veliko adutov. Njeni cilji so zastavljeni zelo široko, manjkajo pa konkretne tarče,« je bila skeptična Irina Filatova, profesorica moskovske Visoke šole ekonomike.
Rusija si želi dohiteti Kitajsko in Indijo, ki sta v Afriki pohiteli pri zasledovanju gospodarskih interesov. Dober primer je Južna Afrika, kjer je Rusija po gospodarski menjavi od vseh članic skupine Brics na zadnjem mestu. Konec marca bo v Durbanu peto vrhunsko zasedanje Bricsa, ki si želi v gospodarsko moč pretvoriti še čedalje večji geostrateški vpliv. Zasedanja se bo udeležil tudi ruski predsednik Vladimir Putin, na njem naj bi razpravljali tudi o ustanovitvi posebne banke Brics. Med obiskom Lavrova v Pretoriji, kjer se je srečal z zunanjo ministrico Maite Nkoana-Mashabane, je gospodarske teme sicer povsem zasenčil severnokorejski podzemni jedrski poskus.
Lavrov je pot po Afriki začel v Alžiriji, kjer se je posvetil predvsem nedavnemu napadu na tamkajšnje plinsko polje in vojno v sosednjem Maliju, za kar je krivdo pripisal Al Kaidi. »Francoske in afriške enote se v Maliju spopadajo z ljudmi, ki so strmoglavili Gadafijev režim. Gre za posameznike, ki so jih za to nalogo oborožili naši zahodni partnerji,« je Lavrov ponovil obtožbe, ki jih je prvič izrazil na ponovoletni novinarski tiskovni konferenci. Takrat je odločno zanikal medijska poročila o ruski vojaški pomoči za francoske vojake v Maliju. »Ne bomo se spopadali za svoj položaj in ustvarjali novega Afganistana. Nikoli, pod nobenimi pogoji,« je bil odločen Lavrov, ki se je zavzel za reševanje konfliktov s pogajanji v okviru Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij.
Sicer pa Rusija v Mali še naprej pošilja orožje, je včeraj potrdil direktor ruskega orožarskega monopolista Rosoboroneksport Anatolij Isakin. Po poročanju državne Rossijske Gazete malijska vojska na leto porabi na desetine milijonov dolarjev za nakup ruske vojaške opreme, za njeno vzdrževanje pa skrbijo ukrajinska podjetja. To je praktično vse, kar je ostalo od nekoč cvetočega sovjetsko-malijskega sodelovanja.
Ruski prstni odtisi v Maliju
V Maliju, ki se je pozneje priključil Gibanju neuvrščenih, je Sovjetska zveza gradila bolnišnice, stadione, pomagala je pri razvoju rudnikov zlata, sodelovala je tudi pri raziskovanju bogatih nahajališč nafte in zemeljskega plina, kar je zdaj domena Alžirije. V rokah Libijcev je večina hotelske industrije, Kitajci pa so Mali preplavili s svojimi izdelki.
»Z Malijem smo imeli tesne odnose, ki smo jih v posovjetskem obdobju zanemarili. Ne zavedamo se, da so naši prstni odtisi v Maliju še vedno zelo močni. Priložnosti za krepitev odnosov je čedalje manj,« je za Ria Novosti komentiral Jevgenij Korenjasov, nekdanji ruski veleposlanik v Maliju. Predvsem zato, ker politična elita, ki se je izobraževala v Sovjetski zvezi, odhaja v pokoj, nova generacija pa je vse bolj skeptična na ruski račun.
»Rusija je svoja diplomatska prizadevanja najprej usmerila na Zahod, potem na Azijo, nato pa na ostale tri države skupine Brics – Brazilijo, Indijo in Kitajsko – podsaharska Afrika jo je nehala zanimati,« je prav tako za Rian ocenil Oleg Fedotov, ataše ne ruskem veleposlaništvu v Bamaku, kjer so prvo univerzo v Maliju odprli šele leta 1996, na njej pa so se zaposlili predvsem »sovjetski in ruski diplomiranci«.