Moskva – Jevgenij Gontmaher, direktor centra za socialno politiko pri ruski akademiji znanosti in umetnosti, je v poslovnem dnevniku Vedomosti razmišljal o posledicah finančne krize v Rusiji že 6. novembra, omenjeno besedilo pa še zdaj dviguje prah. Zaradi hipotetičnega prispevka z naslovom Novočerkask-2009, ki predvideva skrajno negativen razplet finančne krize v Rusiji, je vladni urad za medije urednika časopisa opozoril na kršenje zakona proti terorizmu. »Članek se lahko razume kot poskus spodbujanja ekstremizma,« so se odzvali na besedilo, ki je bilo objavljeno na komentatorski strani.
Od naše dopisnice
Življenjska doba časopisnih člankov je dan, največ dva, potem pa nepreklicno utonejo v pozabo. Besedilo znanega ruskega sociologa in ekonomista Jevgenija Gontmaherja, ki je v času Jelcinove administracije opravljal funkcijo namestnika ministra za socialno varstvo, še dva meseca po objavi buri duhove, kar je svojevrsten dokaz, da poskusi utišanja neodvisnih informacij, običajno dosežejo ravno nasproten učinek. »Incident kaže, da razmere le niso tako rožnate, kakor jih slikata Putin in Medvedjev,« je komentiral nemški poslanec Harald Leibrecht, kar kaže, da je informacija o dogodku že dosegla tudi tujino.
V svojem imaginarnem scenariju Gontmaher govori o ruskem podeželskem mestu z eno samo tovarno, v katerem se po množičnem odpuščanju delavcev začnejo protivladni protesti, ki naposled dosežejo tudi Moskvo. Z realnostjo je povezan edinole naslov. Novočerkask je namreč mesto v južni ruski regiji Rostov, v katerem so sovjetske oblasti leta 1962 brutalno zatrle delavske proteste. Nemara so bili predvsem zaradi tega nadvse realni tudi ukrepi. »Oblasti so seveda zaskrbljene in prav je tako,« je bil sarkastičen avtor razvpitega besedila. »Birokracija premiera Vladimirja Putina posega po starih sovjetskih metodah. Krize se je lotila precej manj odločno kakor medijev, ki o njej pišejo. Med drugim je Putin svojim podrejenim ukazal, da je izraz kriza mogoče uporabiti samo v zvezi z ameriškim, ne pa tudi z ruskim gospodarstvom. To je preizkušena sovjetska logika: če hudiča ne omenjaš, se ne prikaže,« je v prispevku Druga največja Potemkinova vas v zgodovini, ki ga je objavil Moscow Times, o zapletu razmišljal ruski politični analitik Dmitrij Oreškin.
Da se ruska politična stabilnost, eden od najbolj slavljenih dosežkov Putinove osemletne vladavine, zaradi finančne krize v prihodnjih mesecih utegne znajti na resni preizkušnji, se zavedajo tudi oblasti. Navsezadnje je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev med nedavnim obiskom v Sankt Peterburgu varnostnim organom položil na srce, da morajo morebitne proteste zatreti v kali. »Če bo cena nafte padla pod 14 evrov za sod, bo revolucija. Splošna kriza bo izbruhnila, če kremeljski oligarhi bogastva ne bodo več mogli deliti z državljani,« ugotavlja Vladimir Pribilovski, politolog neodvisne ustanove Panorama. Podobnega mnenja je tudi kremljeloginja Olga Kristanovska: »Putinova priljubljenost temelji na gospodarskem razcvetu. Vse se utegne sesuti, če se bo sesulo gospodarstvo.«
Nekdanji neodvisni poslanec ruske dume in opozicijski aktivist Vladimir Rjazikov je prepričan, da bo prelomni trenutek nastopil, ko oblasti ne bodo več zmogle odplačevati posojil, ki so jih v preteklosti v tujini množično najemale državne korporacije, predvsem plinski in naftni velikan Gazprom in Rosneft. »Kriza ni izbruhnila zaradi dogodkov v ZDA, ampak zaradi napak naših oblasti,« meni Rjazikov, ki kaže s prstom predvsem na nekdanjega direktorja Gazproma in zdaj predsednika Dmitrija Medvedjeva ter na namestnika premiera in šefa Rosnefta Igorja Sečina, ki sta vodila državni energetski velikanki prav v času ogromnega zadolževanja.
»V prid oblastem govori dvoje. Ruska apolitičnost in dejstvo, da nadzirajo medije,« meni Nikita Belih, nekdanji predsednik liberalne Zveze desnih sil, ki je pred kratkim postal guverner ruskega mesta Kirov. Kakor kaže, so se oblasti celo odločile, da bodo kritike le še bolj privile. Putin je namreč v parlamentu predložil nov predlog zakona o državnem izdajstvu, po katerem to ni več le ogrožanje državne varnosti, ampak tudi ustavnega reda in državne celovitosti. »Rusko pravosodje se bo tako premaknilo v obdobje med letoma 1920 in 1950, ko so neodvisne ocene razmer v državi obravnavali kot izdajstvo,« so predlog kritizirali vodilni ruski borci za človekove pravice.