Vodka, balet Bolšoj teatra, vesoljsko plovilo Sojuz in, seveda, avtomatska puška kalašnikovka – vse to so nekdanje sovjetske blagovne znamke, ki so še zdaj izjemno priljubljene. Med najuspešnejšimi sovjetskimi in ruskimi izvoznimi izdelki je zagotovo brez konkurence več kot 60 let stara kalašnikovka, ki jo tudi danes uporablja 60 vojsk po vsem svetu. Čez rame nemarno visi šefom narkokartelov in mafijskih združb, vzpon pa je omogočila tudi marsikateremu odporniškemu ali terorističnemu gibanju. Njeno modificirano različico manjšega kalibra med posnetimi nagovori rad pestuje celo zloglasni Osama bin Laden.
»Včasih me zaboli, ker z mojim orožjem streljajo kriminalci vseh vrst,« je njen snovalec Mihail Kalašnikov obžaloval tik pred svojim 90. rojstnim dnevom, ki ga bo praznoval 10. novembra. Udeležence okrogle mize z naslovom Kalašnikov – človek in avtomatska puška, je nagovoril z videoposnetka. Kljub kamuflažni generalski uniformi je bil videti le še krhek starec.
Streljanje v tajnem vojaškem objektu
Na moj elektronski naslov vsak dan prispe na desetine takšnih in drugačnih vabil. Ponudba Rosoboroneksporta, krovne ruske družbe za izvoz oborožitvene tehnike, in holdinga Ižmaš, ki izdeluje slovite puške, je bila ena vabljivejših. Zato, ker je odpirala vrata v vadbeni center Klimovsk v bližini Moskve, ki sicer velja za super tajni vojaški objekt, in ker so organizatorji poleg čaja obljubljali tudi preizkušanje legendarnih pušk, znanih še kot AK-47.
Že po spretnem marketinškem prijemu je bilo mogoče sklepati, da želijo v svet poslati pomembno novico. In res so na tiskovni konferenci napovedali, da bo Rusija zaščitila avtorske pravice za kalašnikovko. »Ponarejene puške škodijo blagovni znamki, saj jih prodajajo predvsem na območjih, kjer divjajo boji. Seveda pa se po kakovosti ne morejo primerjati s tistimi, ki jih izdelamo v Rusiji,« je že v uvodu napovedal prvi človek Rosoboroneksporta Anatolij Isakin.
V več kot tridesetih tovarnah po vsem svetu so doslej izdelali že dobrih sto milijonov kosov tega orožja, ki je tako razširjeno med drugim zato, ker je sovjetski partijski vrh svojim socialističnim satelitom rad podarjal 25-letne licence za njegovo izdelavo. Že zdavnaj so potekle, vendar v Bolgariji, Romuniji, Egiptu in na Kitajskem s tekočih trakov še vedno prihajajo kalašnikovke. Svoje kopije menda vrhunske kakovosti je izdelovala tudi kragujevška Crvena zastava in z njimi – znane so pod imenom M-70 – so še nedavno streljali tudi slovenski vojaki.
Da bo naredila konec zmedi, se je Rusija odločila predvsem zaradi finančnih težav. Tovarna Ižmaš v mestu Iževsk na Uralu je po mnenju ruskih strokovnjakov za oborožitev zaradi ponarejanja izgubila približno pol milijona evrov na leto in se zaradi dolgov znašla tik pred stečajem. Z ukrepi, s katerimi poskušajo zagotoviti plačilo licenčnin in zajeziti ponarejanje, poskušajo rešiti, kar se pač rešiti da.
Nedavni pogovori s kitajskim vodstvom so že obrodili prve sadove in državi sta sestavili osnutek pogodbe o plačilu licenčnine, ki bi Kitajski omogočila, da bi nadaljevala proizvodnjo. A mnogi nepredvidljivi sosedi ne zaupajo, saj že proizvaja kar nekaj ruskega orožja, med drugim celo lovsko letalo Su-27, vendar Moskvi še ni odštela niti kopejke. Za zdaj so dosegli dogovor samo z Venezuelo, kjer bodo po napovedih zagnali proizvodnjo kalašnikovk v letu ali dveh. Rusija je za pomoč pri odpravljanju zmede zaprosila celo Organizacijo združenih narodov, a je njeno prošnjo zavrnila. Nemara zato, ker pripadnike modrih čelad na misijah po vsem svetu ogrožajo predvsem borci, opremljeni s kalašnikovkami. Še najbolj v Kongu, ki je eden največjih kupcev AK-47.
Orožje po božjih navodilih
Zgodba o ruski avtomatski puški se je začela leta 1943, ko je Rdeča armada zaplenila nemško jurišno puško MP-43 (oziroma StG 44), jo temeljito preizkusila in po njej sklenila oblikovati svoj model. Prvo puško je izdelala leta 1946, da je prišla v serijsko proizvodnjo in redno uporabo v Rdeči armadi, pa je moral Kalašnikov trdo garati še nekaj let.
»Zasnoval sem jo zgolj za obrambo naše domovine. Že kot otrok sem nekje prebral božje besede, da svet potrebuje preproste stvari. Ta misel je postala moj življenjski moto. Ves čas sem izdeloval orožje, ki je bilo preprosto in zanesljivo za uporabo,« je Kalašnikov razkril, da je puško pravzaprav naredil po božjih navodilih.
Njegov izdelek se je z zanesljivostjo odlikoval na bojiščih po vsem svetu, saj brez težav kljubuje sibirskemu mrazu, ekvatorialni vlagi in puščavskemu pesku, smrtonosna krogla pa bo brez težav zletela iz njegove cevi, tudi če čezenj zapelje manjši tovornjak. Veliko je zgodb vojakov ZDA iz Vietnama ali novejših iz Afganistana, ki pripovedujejo, da so bleščeče in morda natančnejše orožje ameriške izdelave zaradi zanesljivosti raje zamenjali z dobrim starim AK. Da ga ne bi nikoli nadomestil z »ameriškim sranjem«, nas je med lanskim obiskom v Abhaziji prepričeval tudi načelnik generalštaba abhazijske vojske Anatolij Zajcev. Z ameriškimi avtomatskimi puškami se je natančno seznanil lanskega avgusta, saj so jih gruzinski vojaki med paničnim begom menda pustili ležati vsepovsod.
Sovjetska legenda
Tako kot legenda o Vasiliju Zajcevu, neustrašnem ostrostrelcu iz Stalingrada, ki je postal celo glavni junak hollywoodskega spektakla z naslovom Sovražnik pred vrati, so tudi podvigi inženirja Kalašnikova vsaj delno proizvod sovjetske propagande. »Kalašnikov v intervjujih in knjigi nikoli ne omenja svojih inštruktorjev. Samo on ve, zakaj,« je bil pred leti kritičen Vasilij Ljutij, vodja projekta izdelave prve sovjetske puške. Pri njem je sodelovalo kar 15 inženirjev in Kalašnikov menda sploh ni bil najboljši. Izbrali so ga predvsem zato, ker je bil najmanj konflikten in dovzeten za navodila. Orožje, ki je cenjeno še zdaj, je bojda nastalo predvsem na podlagi konstruktivnih pripomb njegovih kolegov. Poznavalci zato vztrajajo, da bi se AK moral imenovati LDK (Ljutin-Dejkin-Kalašnikov; Vladimir Dejkin je bil tudi eden izmed inženirjev). »Orožje z mojim imenom uporabljajo v kar 55 državah. V nekaterih celo novorojenčke poimenujejo Kalaš. To je zelo prijetno,« si Kalašnikov še zdaj lasti vse zasluge. V čast dvakrat odlikovanega sovjetskega narodnega heroja bodo v Rusiji že čez nekaj dni priredili bleščečo državno proslavo. Njegov mentor Vasilij Ljutin ni doživel take časti. Leta 1951 je postal žrtev Stalinove represije, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Čeprav je bil že čez tri leta rehabilitiran in se je vrnil k znanstvenemu delu, socialistične legende iz njega ni bilo več mogoče narediti. Umrl je leta 1990 in v nasprotju s Kalašnikom ga pozna le malokdo.