Lopute lesenih kletk, v katerih so na Severni Kavkaz pripeljali štiri ogromne bizone, so odprli počasi, kot se spodobi ob slovesnih dogodkih. Mogočne živali so se začele ritensko pomikati na prostost, nekaj časa so zmedeno pogledovale v zbrano občinstvo, nato pa so se dostojanstveno in ležerno odpravile v prostranstva Taberdinskega naravnega parka v ruski republiki Karačaj-Čerkeziji.
Oživljanje populacije največjih kopenskih sesalcev in edinih še živih predstavnikov divjih bikov v Evropi je skupni projekt organizacije World Wildlife Fund (WWF) in podjetja Severnokavkaška letovišča, ki pripravlja projekt gradnje smučarskih in obmorskih turističnih središč in skrb za naravo postavlja med svoje prednostne naloge.
Pri World Wildlife Fundu so v sodelovanje privolili po tehtnem premisleku in predvsem zato, ker jim to omogoča, da ves čas gledajo pod prste načrtovalcem ruskega turističnega projekta desetletja. »Sporazum, ki smo ga podpisali, vsebuje posebno točko, v skladu s katero lahko javno izražamo zadržke glede njegove izvedbe. Podprli smo ga, ker je veliko bolj prijazen do okolja kakor težka industrija, ki je na Severnem Kavkazu prevladovala v času Sovjetske zveze,« je tiskovna predstavnica WWF Maša Vinokurova predstavila temelje za sodelovanje. Povsem druga zgodba je olimpijsko prizorišče v Sočiju, saj so pri njihovem nastajanju kršili tako rekoč vse okoljevarstvene predpise, zato so sodelovanje z njimi prekinili.
Skupina bizonov je svoj novi dom našla med visokimi kavkaškimi gorami, ki jih je že pobelil prvi sneg. Za prevoz iz Okskega naravnega parka v Rjazanu v osrednji Rusiji so porabili kar tri dni, zato so bili njihovi prvi koraki v novem okolju precej negotovi. Skladno s veterinarskimi in sanitarnimi zahtevami bodo prvi mesec preživeli v boksih velikosti pet hektarov, kar jim bo omogočilo osebno spoznavanje in vzpostavljanje hierarhije, nato pa bodo pripravljeni tudi na spoznavanje z drugimi 13 bizoni, ki že živijo na območju naravnega parka. »Nove živali smo pripeljali, ker želimo obnoviti genski material, zaradi česar je treba v parjenje vključiti nove vrste. Samo tako lahko bizonom omogočimo dolgo preživetje,« je Vinokurova predstavila cilj programa.
Ker jih je zelo malo, so bizone uvrstili v rusko rdečo knjigo ogroženih vrst. V začetku 20. stoletja so v Rusiji že izumrli, v 40. letih prejšnjega stoletja pa je bil ustanovljen prvi program za njihovo oživljanje, v skladu s katerimi so v Sovjetski zvezi ustanovili dve farmi za vzrejo bizonov. Do leta 1991 se je po postsovjetskih prostranstvih sprehajalo 24 bizonjih skupin oziroma 1500 živali, od tega kar 569 v Rusiji. Do sredine 90. let prejšnjega stoletja jih je zaradi divjega lova ostalo le še 185. Med finančnim kolapsom je bilo bizonje meso na Kavkazu zelo dobrodošlo, čeprav poznavalci vedo povedati, da ni najbolj okusno.
»Bizoni so se nekoč sprehajali po vsem Kavkazu, potem pa so jih iztrebili. Zadnji so izginili v 20. letih prejšnjega stoletja. Potem so se začela prizadevanje za njihovo oživljanje in prve bizone so na Severni Kavkaz pripeljali konec 50. let prejšnjega stoletja. Oživljanje populacije se nadaljuje in upamo, da se bo njihovo število v prihodnjih treh, štirih letih močno povečalo,« je optimističen direktor WWF-Rusija Igor Čestin. Pred tem so pet bizonov prepeljali tudi v naravni park v Severni Osetiji, kjer namerava WWF ustanoviti celo poseben center za gojenje ogroženih živali.
Zahtevni leopardji partnerski odnosi
Mednje spadajo tudi leopardi, s katerimi nameravajo v prihodnjih letih prav tako obogatiti Severni Kavkaz, kjer so v 20. stoletju povsem izumrli. Včeraj so v narodni park v Sočiju že prepeljali dva leoparda iz živalskega vrta v Lizboni, njuni morebitni potomci pa bodo izpuščeni v divjino. »Mladičke izpustimo v divjino, ko jih naučimo lova in se prepričamo, da niso izgubili strahu pred ljudmi. V narodni park v Sočiju smo pred tem že pripeljali štiri perzijske leoparde, vendar si niso bili všeč, zato se niso razmnoževali. Glede partnerja so izjemno izbirčni, zato smo zdaj iz Lizbone pripeljali zaljubljen par, ki je pred tem že imel mladiče,« je Vinokurova predstavila zahtevne leopardje partnerske odnose.
WWF si v sodelovanju z rusko vlado prizadeva tudi za zaščito tigra in pred dvema letoma je takratni premier in sedanji predsednik Vladimir Putin v rojstnem Sankt Peterburgu organiziral »tigrov vrh«, na katerega je prišel tudi Leonardo DiCaprio, ki je za zaščito ogroženih velikih mačk podaril milijon dolarjev. Vinokurova kljub temu ni navdušena nad Putinovo ljubeznijo do živali: »Putin nam je ukradel vso pozornost, v resnici pa njegov prispevek k zaščiti tigrov ni takšen, kot se zdi. Njegova je, denimo, ideja o ovratnicah, zaradi katerih tigre v Sibiriji lažje izsledijo divji lovci.«
Putin in tigri imajo dolgo zgodovino in pred štirimi leti se je na naslovnice prebil s posnetkom, na katerem je v naravnem parku v Sibiriji uspaval divjo mačko in s tem menda rešil celotno televizijsko ekipo, istega leta pa je za rojstni dan prejel dvomesečno mladičko zelo redkega usurskega tigra. Puhasta Mašenka je končala v živalskem vrtu, skrivnostni darovalec pa niti zdaj ni znan. »Predvsem severnokavkaški voditelji radi podarjajo živali, kar je velik problem. Ker jih slavljenci nimajo kam dati, največkrat končajo v naravnih parkih,« opozarja Vinokurova. Čečenski predsednik Ramzan Kadirov je eden redkih, ki jih lahko obdrži, saj ima ob svoji neuradni rezidenci v Gudermesu tudi živalski vrt s tako rekoč vsemi ogroženimi ali izumrlimi živalmi Severnega Kavkaza.