V soboto je Slovenija po skorajda poldrugem letu trdih pogajanj z Rusijo podpisala medvladni sporazum o sodelovanju pri plinovodu Južni tok. Dejanje je še toliko bolj pomembno, ker prav slovenski podpis omogoča, da projekt, ki je za zdaj le na papirju, vendarle zaživi. S tem je alternativni evropski projekt Nabucco najverjetneje že padel v vodo. Najbolj intenzivno so ga podpirale Združene države Amerike, zato je na dlani, da je nekdanja ameriška državna sekretarka in prekanjena lobistka Madeleine Albright prav zaradi njega pred dnevi obiskala Slovenijo....
V soboto je Slovenija po skorajda poldrugem letu trdih pogajanj z Rusijo podpisala medvladni sporazum o sodelovanju pri plinovodu Južni tok. Dejanje je še toliko bolj pomembno, ker prav slovenski podpis omogoča, da projekt, ki je za zdaj le na papirju, vendarle zaživi.
S tem je alternativni evropski projekt Nabucco najverjetneje že padel v vodo. Najbolj intenzivno so ga podpirale Združene države Amerike, zato je na dlani, da je nekdanja ameriška državna sekretarka in prekanjena lobistka Madeleine Albright prav zaradi njega pred dnevi obiskala Slovenijo.
Zaradi energetike se je slovensko vodstvo po dolgem času spet znašlo »v navzkrižnem ognju dveh velesil«. Ker ima za to kratkoročno dobre razloge, se je tokrat, kot kaže, uprlo ameriškim navodilom. Ko je Rusija pokupila tako rekoč letno proizvodnjo plina v Azerbajdžanu, Kazahstanu, delno pa tudi v Turkmenistanu, je spretno sabotirala konkurenco, ki je tako ostala brez svojih virov. Prehitela jih je tudi v Turčiji, kjer so raje izbrali sodelovanje z Rusijo.
»Nabucco je opera, ne pa plinovod!« se je skupnemu evropsko-ameriškemu plinskemu projektu pred leti javno posmehoval prvi človek ruskega Gazproma Aleksej Miller. Prav on je v zadnjem času največkrat potoval v slovensko prestolnico, kjer je predstavnike slovenske države snubil k sodelovanju pri projektu Južni tok. Če že ne dobro, se je Slovenija z Rusijo pogajala vsaj bolje od drugih sodelujočih držav.
Zmagoslavje se lahko kaj hitro spremeni v Pirovo zmago. Deloma zato, ker ni jasno, kako se bo na to odzvala Evropska unija, ki še ni dokončno pokopala sanj o skupni evropski energetski politiki, še bolj pa, ker Rusija zemeljski plin uporablja kot orožje za doseganje svojih geopolitičnih ciljev.
Ruskemu reku »Ne govori hop, dokler ne skočiš!« – z njim se je Putin odzval na Pahorjevo pripombo, da bo na nogometni tekmi slavila Slovenija – bi veljalo prisluhniti tudi na pri slovensko-ruskem energetskem sodelovanju. V soboto podpisani sporazum namreč ne določa ne trase ne zmogljivosti novega plinovoda, ki je tako kot Nabucco najprej politični in šele nato gospodarski projekt.