Moskva – Britanski Guardian je objavil nove dokumente s spletne strani WikiLeaks, po katerih se je zveza Nato na prošnjo baltskih držav zavezala, da jih bo obvarovala pred Rusijo, kar je pred tem že storila tudi za Poljsko. V Litvi, Latviji in Estoniji se je zgodovinska paranojo pred veliko sosedo obudila predvsem po ruskem posredovanju v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji, ki ga je Rusija opravičevala s trditvami o pomoči tam živeči ruski manjšini, kar je dejstvo tudi v baltski trojki. Do razkritja je prišlo samo dva tedna po zbliževalnem vrhu Nato-Rusija, zato so predstavniki Nata znašli v hudi zadregi. Tiskovna predstavnica Oana Lungescu poročil ni niti zanikala niti potrdila, dejala je le, »da je Nato vedno in bo še naprej imel ustrezne načrte za zaščito svojih članic«. Ruski predstavniki že zahtevajo pojasnila o tem, ali skrivni obrambni načrti, imenovani Zaščitniški orel, dejansko obstajajo.
Od naše dopisnice
Baltske države so strateško pomembne tako za Rusijo kot za Evropo, kar je verjetno tudi eden od glavnih razlogov, da so jim že leta 2004 odprli vrata v Evropsko unijo in v zvezo Nato, ki je v zadnji ruski obrambni doktrini še vedno opredeljen kot grožnja za rusko varnost. Nezaupanje je vzajemno, še najbolj pa je postalo očitno po rusko-gruzinski vojni pred dvema letoma. Francija, ki je v tem konfliktu igrala vlogo mirovne posrednice, je Rusiji v znamenje zaupanje kmalu po vojni prodala desantno vojaško ladjo Mistral. Prvo prodajo orožja Rusiji s strani članice Nata so obsodili predvsem v Pribaltiku, kjer je vzniknil strah, da jo bodo uporabili proti njim. Zahtevali so izredno zasedanje Nata, kjer so vihar poskušali pomiriti z napovedjo o skupni vojaški vaji v Baltiku, to pa je vznemirilo Rusijo.
Litva, Latvija in Estonija pa rusofobne zunanje politike ne promovirajo samo v Natu, ampak tudi v EU, kar se je pokazalo med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji leta 2008, ko zaradi litovskega veta ni bilo mogoče začeti pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo. Zato je bilo slišati ostre kritike na račun Litve tako iz takratnega slovenskega vodstva kot iz ust evropskih diplomatov. Litva je v zameno za umik veta zahtevala obnovitev dobave nafte po naftovodu Družba, ki se je ustavila leta 2006, za kar je bila po trditvah litovske strani kriva ruska sabotaža, Moskva pa je vztrajala pri tehnični napaki. Zahtevali so tudi rešitev zamrznjenih konfliktov v Gruziji in Moldaviji ter rusko sodelovanju pri preiskavi umora 16 litovskih carinikov na mejnem prehodu Medininka, ki so pod streli sovjetskega Omona padli v procesu osamosvajanja države.
»Zgodovinsko pravičnost« je Litva iskala tudi v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je na 17. zasedanju parlamentarne skupščine sprejela resolucijo z naslovom Združitev razdeljene Evrope, v kateri so stalinizem označili za enako zlo kakor nacizem, kar je v Rusiji sprožilo ostre kritike. Pod resolucijo se je kot sopredlagatelj podpisal tudi poslanec italijanske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Zato so demonstracije prvič potekale celo pred slovenskim veleposlaništvom v Moskvi, ruska domoljubna organizacija Generacija zmagovalcev pa je na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu proti Ovseju vložila astronomsko denarno tožbo.
Preteklost ni pozabljena
Glavni kamen spotike med Rusijo in baltskimi državami je razvpiti pakt Molotov-Ribbentrop, s katerim sta nacistična Nemčija in Sovjetska zveza sklenili zavezo o nenapadanju in razdelitvi interesnih območij, ki je za nadaljnjih petdeset let zapečatila usodo dobršnega dela vzhodne Evrope in baltskih držav. Podpisan je bil 23. avgusta 1939, ta dan pa je lani v Evropi postal vseevropski praznik spomina na žrtve totalitarnih režimov, za kar so spet zaslužne predvsem baltske države. Njihovo uradno stališče je, da je Rusija kot naslednica Sovjetske zveze odgovorna za škodo in trpljenje povojnih let, zato od ruskega vodstva zahtevajo opravičilo in denarno nadomestilo. V Litvi so škodo menda neuradno ocenili na 25 milijard evrov, kar je kar trikrat več od letnega proračuna, v Latviji pa na nekaj manj kot 14 milijard evrov.
Rusija odgovarja, da ima potemtakem tudi ona pravico, da od baltskih držav zahteva kompenzacijo za sovjetsko infrastrukturo, denimo za ceste, tovarne in stanovanjske bloke, ki so – roko na srce – že precej zastareli in povečini odsluženi. Med njimi je največja litovska jedrska elektrarna, ki so jo morali kot pogoj za vstop v EU letos zapreti. Kar se tiče opravičila in priznanja Arturas Jurgelevicius iz turškega centra za strateške študije Bilgesam v članku z naslovom Rusija in tri baltske države poudarja, da so tako sovjetski kot ruski politiki že storili dovolj. Prve kritike Stalina je bilo iz ust partijskega voditelja Nikite Hruščova mogoče slišati na 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956, posebna sovjetska komisija pod vodstvom Aleksandra Jakovljeva je leta 1989 priznala obstoj skrivnega protokola o razdelitvi interesnih območij in ga označila za nezakonitega, še najbolj pomembno pa je po mnenju avtorja dejstvo, da je prvi ruski predsednik Boris Jelcin priznal neodvisnost Litve, Latvije in Estonije, s čimer se je Rusija tudi uradno odpovedala ozemeljskim zahtevam.
Polona Frelih
:: unmapped ::
max: 140 znakov