Na številnih postajah se še vedno bohotijo razkošni portreti voditelja oktobrske revolucije Vladimirja Iliča Lenina, podobe njegovega naslednika Josipa Visarionoviča Stalina pa so odstranili med procesom destalinizacije, ki se je začel po njegovi smrti leta 1953. Prav Stalin je bil sicer »idejni oče« megalomanskega prometnega projekta. V hektični ruski prestolnici je podzemna železnica najhitrejše prevozno sredstvo in hkrati najcenejše, saj je za vozovnico treba odšteti skromnih 60 centov. Gigantski podzemni organizem je poleg tega ena glavnih mestnih turističnih znamenitosti, kjer je vsak dan mogoče srečati trume turistov, ki fanatično pritiskajo na sprožilec....
Na številnih postajah se še vedno bohotijo razkošni portreti voditelja oktobrske revolucije Vladimirja Iliča Lenina, podobe njegovega naslednika Josipa Visarionoviča Stalina pa so odstranili med procesom destalinizacije, ki se je začel po njegovi smrti leta 1953. Prav Stalin je bil sicer »idejni oče« megalomanskega prometnega projekta.
V hektični ruski prestolnici je podzemna železnica najhitrejše prevozno sredstvo in hkrati najcenejše, saj je za vozovnico treba odšteti skromnih 60 centov. Gigantski podzemni organizem je poleg tega ena glavnih mestnih turističnih znamenitosti, kjer je vsak dan mogoče srečati trume turistov, ki fanatično pritiskajo na sprožilec.
Zahvaljujoč Stalinovemu odloku so podzemne »ljudske palače« vrhunec sovjetske arhitekture, s katero so poskušali glorificirati mlado sovjetsko državo in dokazovati privilegiranost sovjetskih državljanov. »Med Stalinovo vladavino je bila arhitektura megalomanska tako na površju kot pod zemljo, saj je ukaz veleval, da mora vse, kar se zgradi v mestu, svoj odsev dobiti tudi pod zemljo,« opisuje »sovjetsko renesanso« glavni arhitekt moskovske podzemne železnice Nikolaj Šumakov.
Medvojna podzemna zaklonišča
Prostorne marmorne in granitne dvorane z umetelnimi štukaturami, neobaročnimi lestenci, konstruktivističnimi kipi in mozaiki so imele poleg estetske tudi čisto praktično plat. Med drugo svetovno vojno so postale podzemna zaklonišča in v njih se je med vojnimi preplahi rodilo 213 otrok. Kar nekaj rojstev se je zgodilo v eni od najbolj znamenitih postaj, ki so jo poimenovali po ruskem futurističnem pesniku Vladimirju Majakovskem in v kateri je Stalin partijske voditelje in običajne državljane nagovoril ob obletnici oktobrske revolucije leta 1941. Strop mogočne dvorane s stebri iz nerjavnega jekla krasi 34 mozaikov na temo 24 ur sovjetskega neba avtorja Aleksandra Dejneka, ki prikazujejo svetlo sovjetsko prihodnost, kakor jo je videl Majakovski.
Velika atrakcija je postaja Ploščad Revolucii (Trg revolucije), zgrajena leta 1938, kjer si je mogoče ogledati kar 76 bronastih skulptur sovjetskih delavcev, vojakov, kmetov, športnikov in drugih sovjetskih državljanov. Daleč najbolj oblegana je skulptura obmejnega stražarja s psom, saj stara vraža napoveduje srečno prihodnost tistim, ki se dotaknejo pasjega nosu.
Čeprav je v primerjavi z drugimi precej skromna, je dragocen spomenik sovjetske arhitekture tudi ena najstarejših postaj Biblioteka imeni Lenina (Knjižnica z imenom Lenina), po katerem so leta 1955 poimenovali celoten sistem podzemne železnice. Pred tem se je kar dvajset let imenoval po Lazarju Kaganoviču, Stalinovi desni roki in voditelju projekta gradnje metroja. Na tej progi je mogoče sesti na »retro vlak«, ki je natanko takšen, kot je bil prvi.
S kar 84 metri je najgloblja postaja Park Pobedi (Park zmage), do nje pa vodijo najdaljše tekoče stopnice, dolge kar 126 metrov. Na postaji Čistije Prudi (Čisti ribniki) je bilo med drugo svetovno vojno vrhovno poveljstvo generalštaba Rdeče armade, postajo z imenom Arbatska, ki je bila poškodovana v nemškem bombardiranju, pa so med hladno vojno tako poglobili, da je postala primerna tudi kot jedrsko zaklonišče.
Gradnja moskovske podzemne železnice se je začela leta 1932. Za prvo progo s 13 postajami in 11 kilometri tirov so odstranili dva milijona kubičnih metrov zemlje in porabili 850 tisoč kubičnih metrov betona. V projekt, za katerega so vsako leto namenili 25 odstotkov mestnega proračuna, so vključili kar 75 tisoč delavcev, ki pa niso imeli nobenih delovnih strojev, ampak zgolj lopate, krampe in samokolnice.
Gradbena dela so potekala 24 ur na dan, v treh izmenah. »Ker so si privoščili takšno razkošje, se še vedno lahko iskreno čudimo inženirjem in ekonomistom iz tistih časov. Še bolj zato, ker ni bilo na voljo sodobnejših tehnik, primanjkovalo pa je tudi primernega materiala. Prisiljeni so bili uporabljati kar marmor s pokopališč in starih spomenikov,« je omenil zanimivo podrobnost Aleksander Strelnikov iz Raziskovalnega inštituta za načrtovanje Moskve.
Petnajstega maja je 1935 je moskovska podzemna železnica prvič odprla svoja vrata in v želji sesti na prvi podzemni vlak je na tisoče Moskovčanov vso noč čakalo v vrsti.
Kilometri na račun arhitekture
Po obdobju arhitekturnega razkošja, ki je trajalo od leta 1937 do leta 1955, so komunistični veljaki izdali ukaz, ki je opravil z »ekstravaganco v oblikovanju in gradnji«. V ospredje je stopil slogan »kilometri na račun arhitekture«. Začela se je gradnja minimalističnih postaj brez »odvečnih elementov«, za kar so veljali mozaiki, lestenci, stebri in štukature. Slog gradnje pod zemljo je spet odseval dogajanje na površju, kjer so prevladovali sivi petnadstropni stanovanjski bloki, ki so jih po takratnem sovjetskem voditelju Nikiti Hruščovu imenovali kar hruščovke. Iz tega časa sta denimo postaji Tverska in Kolomenska.
Tretje razvojno obdobje moskovskega metroja se je začelo leta 2002 z megalomansko postajo Vorobljovi Gori (Vrabčeve gore), s katere je lep razgled na reko Moskvo, športni kompleks Lužniki in poslopje Akademije znanosti. Med »novo rusko renesanso« so tako kot v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja k sodelovanju povabili tudi umetnike. Postajo Stretenski Bulvar krasijo silhuete Aleksandra Puškina in Nikolaja Gogolja ter botanika Klimenta Timirjazova, na postaji, ki nosi ime po pisatelju Fjodorju Dostojevskem, pa je mogoče srečati junake njegovih romanov Idiot, Zločin in kazen ter Bratje Karamazovi.
Do leta 2020 naj bi moskovska podzemna železnica pridobila dodatnih 120 kilometrov prog, avtorji projekta pa znova napovedujejo vrnitev k minimalizmu. »Želimo graditi zelo preproste postaje, brez odvečnih dodatkov. Potnikom želimo pokazati metro v njegovem bistvu. Železo in beton sta lepa materiala,« je načrte povzel glavni arhitekt Nikolaj Šumakov.
Vsaka po svoje unikatne pa niso le postaje podzemne železnice, ampak tudi vlaki in z malo sreče je mogoče ujeti poseben vlak galerijo, v katerem so na ogled reprodukcije del iz muzeja Vjatka bratov Apollinarija in Viktorja Vasnecova, vlak knjižnico, v katerem na stenah visijo odlomki iz romanov znanih ruskih avtorjev in pravljic, na pesniškem pa je v ruskem in italijanskem jeziku mogoče prebirati stvaritve italijanskih umetnikov, kot so Dante Alighieri, Francesco Petrarca in Giacomo Leopardi. »Ko nehajo brati, ljudje prenehajo misliti,« s citatom francoskega filozofa Denisa Diderota v enem od »pisateljskih vagonov« potnike spodbujajo k branju knjig, ki jih na moskovskem metroju v naročju res stiska veliko ljudi.