Satansko delo, satanski stihi

Še ena ruska zgodba o uspehu ima samo eno pomanjkljivost; prireditev je že zdavnaj posvojila gejevska skupnost, ki ima v Rusiji velike težave pri uveljavljanju svojih pravic. Moskovske mestne oblasti so tudi letos prepovedale Parado ponosa oziroma »satansko delo«, kot se je pred leti izrazil župan Jurij Lužkov.

V ruskem glavnem mestu bodo ob zaključku prireditve ne glede na to pripravili proteste za pravice spolnih manjšin. »Za načenjanje te teme še nikoli nismo imeli tako idealne priložnosti. Če naše oblasti uvrščajo Rusijo med evropske države in gostijo Evrovizijo, potem je treba tudi vprašanje pravic istospolno usmerjenih reševati po evropsko. Ni logično, da Rusija na odru gleda pevca homoseksualca, aktivistom za pravice istospolno usmerjenih pa prepove shod,« je opozoril Nikolaj Aleksejev, prvi ruski gejevski aktivist. Odzivi oblasti na shod bodo o sodobni Rusiji zagotovo povedali več kot 25 milijonov evrov vreden evrovizijski spektakel.

Božji in naravni zakon

Organizatorji Slovanskega ponosa, kot so poimenovali rusko-belorusko verzijo Parade ponosa, so na mestne oblasti naslovili prošnjo za štiri različne shode, za dovoljenje pa so zaprosili tudi ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva. Vse prošnje so zavrnili in jim hkrati zagrozili, da jih bodo razgnali s silo. »Nihče si ne bo upal prikazati. Njihova pogumna srca bomo raztrgali na koščke. Na Zahodu nas lahko obsodijo, naši državljani pa nam bodo dali prav. Smo pravoslavna država in naš patriarh in župan sta prepričana, da je ljubezen ustvarjena za moškega in žensko. Takšen je božji in naravni zakon,« je odločitev oblasti goreče zagovarjal tudi šef moskovske policije Vladimir Pronin.

Ruski gejevski aktivisti so že večkrat občutili pesti pravoslavnih fundamentalistov, skinheadov in drugih skrajnih desničarjev. Ti so tudi za danes napovedali manifestacijo proti gejem, oblasti pa so jo nemudoma avtorizirale. »Začela se bo 11. uri dopoldne, in to na istem mestu, kjer bi se moral začeti naš pohod. Zaradi groženj vam še ne morem zaupati, kje bo potekala Slovanska parada. Ljudi na ulicah pretepajo, zato moramo ostati skrajno previdni. O kraju dogodka vas bomo tik pred zdajci obvestili po elektronski pošti,« je ostal skrivnosten glavni organizator Slovanskega ponosa Nikolaj Aleksejev. Na pogovor ga je zaradi osebne varnosti pospremil ameriški aktivist Andy Thayerjem iz čikaške organizacije Gay Liberation Network. V Moskvi je ruske kolege bodril tudi britanski borec za človekove pravice in pravice istospolno usmerjenih Peter Tatchell, ki so ga ruski skrajni desničarji na podobnem dogodku pred dvema letoma pretepli do nezavesti. »Policija je samo gledala in ni posredovala. Potem so me aretirali. Več ur sem preživel v zaporu. Moji napadalci niso nikoli odgovarjali, čeprav so jih identificirali s fotografijami in videoposnetki,« je zapisal na spletni strani GayRussia.Ru. Mednarodno skupnost je pozval k solidarnosti.

»Tri leta zapored so nam parado prepovedovali in nas na njej pretepali. Evrovizija je idealna priložnost, da pritegnemo pozornost najvišjih ruskih predstavnikov ter mednarodnih medijev in skupnosti. Želim poudariti, da to ne bo gejevska parada, kot jo poznajo na zahodu. Ne bo šlo za karneval in po ulicah ne bodo hodili goli ljudje. To bo pohod za človekove pravice, na katerem bomo opozorili na diskriminacijo,« je Aleksejev napovedal današnji shod, ki je del širše akcije pod sloganom Za gejevsko enakost – brez kompromisa.

Del te kampanje je bil tudi poskus sklenitve zakonske zveze, zaradi katere sta moskovski matični urad ta teden obiskali 32-letna Irina Šepitko in njena soimenjakinja Irina Fedotova-Fet. Njuno prošnjo so gladko zavrnili; s pojasnilom, da uradni poročni formular vsebuje samo rubriki on in ona ter da je za poroko potrebno soglasje moškega in ženske. »Zdaj ste priča konkretni diskriminaciji spolnih manjšin v Rusiji,« je Aleksejev pojasnil skupini novinarjev, v kateri so bili zaradi varnostnih razlogov spet samo tujci.

Enotedenska kampanja proti diskriminaciji se bo končala jutri, na mednarodni dan proti homofobiji, ki zaznamuje pomemben mejnik – dan, ko je Svetovna zdravstvena organizacija homoseksualnost odstranila s seznama psihiatričnih bolezni.

Homoseksualce so v psihiatrične ustanove zapirali tudi v nekdanji Sovjetski zvezi, saj so homoseksualnost obravnavali kot kriminalno dejanje. Z zakonom so jo dekriminalizirali šele 27. maja 1993, istospolno usmerjeni pa se v družbi še vedno srečujejo z enakimi predsodki. »Za sovjetsko doktrino je bila homoseksualnost ideološko tuja in politično nevarna, zato so jo obravnavali kot antisovjetsko propagando. Ruske oblasti jo imajo za škodljiv vpliv zahoda. Nič se ni spremenilo, razen v norišnice nas ne zapirajo več,« je opozoril Aleksej Davidov, eden redkih gejev v Rusiji, ki je na glas pripravljen govoriti o svoji spolni usmeritvi. Zaradi aktivizma resda še ni pristal na psihiatriji, so ga pa zaradi njega že aretirali.

Slovanski ponos

Organizatorji Slovanskega ponosa so za solidarnost zaprosili tudi sodelujoče na letošnji Evroviziji. Pozvali so jih, naj homofobijo javno obsodijo tako, da si za nastop pripnejo značko z uradnim simbolom parade in se jim pridružijo na ulici. »Predstavnica Švedske, ki je čudovita oseba in ni lezbijka, nas je že obvestila, da si bo pripela našo broško, Gordon, član nizozemskega tria, ki je deklarirani gej, pa je že zagrozil, da bo ob morebitnem nasilju na gejevskem shodu bojkotiral nastop na finalni prireditvi.« Nizozemski se sicer v finale ni uspelo uvrstiti. »Če bo izbruhnilo nasilje, bom nemudoma odletel nazaj v domovino,« je napovedal v intervjuju za nizozemsko nacionalno televizijo. Tamkajšnje vodstvo se je postavilo na njegovo stran. »Če bodo stvari ušle iz rok, bomo resno razmislili, ali sploh predvajati sklepno prireditev Evrovizije,« je sporočil direktor Gerard Dielessen.

Slovenski predstavniki, skupina Quartissimo in Martina Majerle, o tako drastičnih ukrepih ob uvrstitvi v finale niso razmišljali. Tudi Sloveniji veliki met ni uspel. »Sem smo prišli predvsem zato, da predstavljamo našo skupino in Slovenijo, zato bi se mi taka poteza zdela preveč radikalna. Sploh zato, ker se zelo redko zgodi, da pridemo v finale,« je povedal član zasedbe Matjaž Bogataj. »Vsi vemo, da velika večina predstavnikov in ljubiteljev Evrovizije pripada gejevski populaciji. Zaradi tega menim, da bodisi Evrovizija ne sodi v Rusijo bodisi ruski odnos ne sodi na Evrovizijo,« je dodal in opozoril, da so tudi v Sloveniji zadeve na tem področju vse prej kot rožnate.

Je slovenski premier Borut Pahor, ki je zaradi trenutnega slovenskega predsedovanja Svetu Evrope od ruskih gejevskih aktivistov prejel pismo s prošnjo za posredovanje pri ruskih oblasteh, tudi zato zgolj zakopal glavo v pesek?

»Od njega smo dobili zelo čuden odgovor. Prosili smo ga, naj apelira na ruske oblasti, pa nam je odgovoril, da se parade zaradi drugih obveznosti ne more udeležiti. Tega ga sploh nismo prosili. Osebno mislim, da se namenoma spreneveda,« je bil kritičen avtor pisma Nikolaj Aleksejev.

Podobno ozadje se po trditvah ameriškega aktivista Andyja Thayerja skriva tudi v počasnosti evropskega sodišča za človekove pravice. Ta je za štiri leta odložil razsodbe na pritožbe, ki so jih ruski aktivisti vložili zaradi prepovedi skupaj 167 gejevskih parad. »Jasno je, da je tudi pri delu sodišča v ozadju geopolitika. Sodišče obvladuje zahodna Evropa, ki iz Rusije dobiva večino plina, in vlade zahodnoevropskih držav so s svojim molkom dokazale, da jim je več do plina kot pa svobode združevanja in drugih pravic za ruske geje, lezbijke, biseksualce in transseksualce.«

Glava v pesku

Organizatorji ruske parade so se s prošnjo za pomoč obrnili tudi na Svanta Stockelusa, ki je pri Evropski televizijski zvezi (EBU) pristojen za Evrovizijo. Tudi iz te moke ni bilo kruha. »Prek elektronske pošte nas je le obvestil, da so mu oblasti zagotovile, da bodo med prireditvijo dobro poskrbele za varnost. Če se bo 16. maja v centru Moskve komu kaj zgodilo, ne bodo nič manj odgovorni kot moskovski župan, ki ta dogodek vedno prepove,« je opozoril Aleksejev. Ne kaže pozabiti na pravila EBU, v katerih jasno piše, da evrovizijske pesmi ne smejo vsebovati spolne, verske ali etnične diskriminacije, prepovedana pa so tudi politična sporočila. Zaradi tega pravila so letos zavrnili gruzinsko pesem We don’t wanna put in, ki stavi na besedno igro, povezano s priimkom ruskega premiera Vladimirja Putina in bi jo lahko prevedli tudi kot Nočemo Putina. »Rusija je na EBU verjetno izvedla pritisk. Pred dvema letoma je bila podoben problem Ukrajina, ki je nastopala s pesmijo Laša Tumbaj, kar ne pomeni nič. Trdili so, da to v mongolskem jeziku pomeni puding. V bistvu so to prepevali tako, da se je slišalo kot Russia goodbye; zbogom, Rusija. Sosede imajo problem z veliko Rusijo pa čutijo potrebo, da si jo vsaj prek pesmi malo privoščijo,« je drobce iz pestrega evrovizijskega zakulisja nanizal Andrej Babić, avtor pesmi Love symphony, s katero se je na izboru predstavila Slovenija. Evrovizijo precej dobro pozna, saj je prvi avtor v zgodovini prireditve, čigar skladbe so zastopale štiri različne države. Poleg Slovenije še Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Portugalsko.

Je EBU sposobna obsoditi samo žaljivost in diskriminacijo na papirju, v konkretnih primerih pa se zavije v molk? »Za Evrovizijo mi je vseeno, osnovne človekove pravice pa se mi zdijo zelo pomembne. Če evropski organizatorji tekmovanja ne morejo obsoditi kršenja v državi, ki gosti izbor, potem so res hinavci. Svetohlinsko se je izgovarjati, da ne gre za politični dogodek, saj v tem primeru ne gre za politiko, ampak za človekove pravice. Kratijo jih veliki socialni skupini gejev in lezbijk, ki ji pripada več kot 50 odstotkov članov delegacij in fenov. Očitno jih organizatorji zberejo samo zato, da od njih pobirajo denar in da na prireditvi pomagajo ustvariti čudovito ozračje,« je Nikolajev dal misliti ljubiteljem več kot pet desetletij stare glasbene prireditve. Razmisliti velja tudi vsem plačnikom RTV-naročnine, ki s svojimi prispevki sofinancirajo sodelovanje slovenske delegacije na pregrešno dragi Evroviziji. Pardon, hipokriziji! •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber