»Za nas, dekleta!« vabi slogan na reklamnih lepakih, ki so v dneh okoli novega leta viseli po vseh večjih ruskih mestih. Oglas vabi k nakupu nove vrste vodke, poimenovane Damska, ki cilja predvsem na uspešne, izobražene in poročene ženske polnih denarnic. Lepo oblikovana steklenica, posejana z metuljčki, sicer vsebuje destilat, ki se po vsebnosti alkohola v ničemer ne razlikuje od preostalih 2500 vrst ruske vodke.
Igor Volodin, direktor podjetja, ki najbolj priljubljeni ruski alkoholni napitek ponuja v novi embalaži, je prepričan, da nežnejši spol potrebuje svojo pijačo: »V Moskvi imamo rožnate taksije za ženske, imamo ženske cigarete, toda ženske vodke doslej ni ponudil še nihče. Mi smo se prvi vprašali, zakaj pa ne.« Prepričan je da bo njihov proizvod prava prodajna uspešnica, saj se pijača po njegovem prileže celo po napornem treningu v fitnesu in jo je zaradi nežnega okusa mogoče piti ob solatah in drugi lahki hrani.
Rusija, to je vodka
Kljub neizmernemu kulturnemu bogastvu, vojaški tehniki in bogati zgodovini je v povezavi z imenom največje države na svetu za večino tujcev še vedno prva asociacija prav vodka.
Variti naj bi jo začeli že tam okrog leta 1000. Do 15. stoletja, ko na vzhodu še niso poznali postopka destilacije, so jo pridelovali s fermentacijo žitaric, nato pa so z zamrzovanjem ločevali alkohol od zmrznjene vode, s čimer so dobivali še močnejšo pijačo. Prvi monopol nad proizvodnjo je leta 1540 vzpostavil car Ivan Grozni, s katerim so davki na vodko postali pomemben vir proračuna carske Rusije. Ti so včasih dosegali kar 40 odstotkov. Podobno je bilo v Sovjetski zvezi, kjer so vso proizvodnjo podržavili. Komunistični aparatčiki so se večinoma »nalivali« z najkvalitetnejšo, narejeno iz rži, proletariat pa se je moral zadovoljiti s cenejšim žganjem. Leta 1977 je izbruhnil zanimiv spor med Sovjetsko zvezo in Poljsko. Vprašanje, v kateri državi so prvi začeli destilirati vodko, je končalo celo na sodišču Svetovne trgovinske organizacije, vendar spora zaradi pomanjkanja dokazov niso rešili.
Čeprav so se v Rusiji prilagodili zahodnim navadam in jo natočijo tudi v volumski enoti, se vodka v barih in restavracijah še vedno praviloma naroči v gramih. Če količina presega pivski kozarec, jo pretočijo v ustrezno stekleničko, za razdelitev pa nato poskrbijo pivci sami.
Kultura pitja se spreminja
Stari mački med poslanci dume vedo povedati, da se po uspešnem sprejetju zakona ali zmagi na volitvah pisarne poslancev spremenijo v pravcate banketne dvorane. Čeprav so časi partijskih sestankov, na katerih je ruska politična elita do onemoglosti nazdravljala s kozarčki vodke, že minili, butična trgovina spodnjega doma ruskega parlamenta še vedno ponuja izjemen izbor alkoholnih pijač. Še več; lobisti, prijatelji in drugi obiskovalci predstavnikov ljudstva s sabo v dumo po stari navadi prinesejo steklenico vodke ali dve. Večer pred večjimi prazniki je pred vrati tako mogoče opaziti vrsto ljudi s pisanimi zaboji najrazličnejših znamk vodke v rokah.
Pred časom je Andrej Vulf iz stranke desnih sil v parlamentu vložil predlog t. i. suhega zakona, ki bi poslancem na delovnem mestu prepovedal uživanje alkohola. Predlog je pogorel že v začetni fazi, saj je večina menila, da pozitiven zgled politikov ne bi imel nobenega učinka. »Nikakršen, še tako pozitiven zgled ne more izničiti posledic osemletnega pijančevanja v teh prostorih,« je visoki uradnik dume Viktor Iljukin namignil na čase pokojnega predsednika Borisa Jelcina. Ta je s svojimi pripetljaji postal pravi simbol pregovorne ruske ljubezni do vodke.
A časi se tudi v Rusiji počasi spreminjajo. Aktualni ruski predsednik Vladimir Putin denimo pije samo pivo, česar se je navzel, ko je kot sodelavec KGB delal v Nemčiji. Kot je nekoč povedal sam, se je nazdravljanju z vodko ponavadi izognil tako, da je kozarec skrivaj praznil v cvetlična korita. Tudi novoizvoljeni predsednik Dmitrij Medvedjev predstavlja novo generacijo. Pije mineralno vodo, občasno pa si privošči kozarec belega vina.
Nekdanjo tradicijo med politiki gojita le še večni veseljak Vladimir Žirinovski in predsednik Komunistične partije Genadij Zjuganov, ki zase pravi, da je zmerni pivec. V povprečju spije tri kozarčke vodke na dan.
Spreminjajo se tudi navade običajnih državljanov. V raziskavi ruskega nacionalnega združenja za alkohol najdemo podatek, da so Rusi lani popili neverjetni dve milijardi litrov vodke. Še leto poprej so jo sicer za desetino več. V denarju je trg te pijače na leto vreden 9,6 milijarde evrov.
Trendi kažejo, da tudi pri navadnih Rusih vodko vse bolj zamenjujejo druge pijače. Pivci žganih pijač vse bolj posegajo po uvoženem džinu, tekili in viskiju in Irska ter Velika Britanija sta lani izvoz te pijače v Rusijo povečali za kar 160 odstotkov. Mladi pijejo vedno več piva in vina, določen delež pa so zavzele tudi modne ustekleničene mešanice pijač. Žgane pijače so še leta 2004 zavzemale 69,5 odstotka vsega prodanega alkohola, lani le še 54,4 odstotka. Za primerjavo: leta 1911 je vodka predstavljala 89 odstotkov vsega alkohola, prodanega v carski Rusiji.
Raziskava je pokazala tudi, da zaradi dostopnejših cen vodke Rusi manj posegajo po kolonjskih vodicah, sredstvu za čiščenje stekla in industrijskem alkoholu, ki so bili še nedavno priljubljeni nadomestki.
Prohibicija
Delodajalci v novodobnem ruskem kapitalizmu sicer še vedno radi pogledajo skozi prste rahlo omotičnim delavcem, pa tudi »plavi ponedeljki« niso taka redkost. Država pozna dolgo zgodovino boja proti prekomernemu pitju. Ena prvih resnejših reform, ki jih je po prihodu na oblast zastavil Mihail Gorbačov, je bila alkoholna iz leta 1985. Z namenom omejiti alkoholizem v državi je dvignil cene pijač in omejil proizvodnjo. Mnoge stare destilarne so morale zapreti vrata. Tistim, ki bi jih ujeli vinjene v javnosti, so grozile hude kazni. Celo iz filmov so izrezovali prizore, v katerih so igralci uživali alkoholne pijače. Učinka ni bilo. Razen za državni proračun, ki že od časa carjev krepko sloni na alkoholnih davščinah. Proizvodnja vodke se je le preselila v garaže in kopalnice in povzročala še več žrtev, ki jim je zavdala pijača sumljivega izvora.
Lani jeseni je finančno ministrstvo znova proučilo možnost, da bi podržavili vso proizvodnjo in prodajo alkohola, a je v svojem poročilu ugotovilo zgolj to, da bi taka poteza povzročila vnovičen vzpon domačih žganjarn. Še danes v Rusiji sicer velja prepoved pitja na javnih mestih, a je ne spoštuje nihče. Prav nihče. Nobena redkost ni srečati poslovneže v modnih oblačilih, ki vsak s svojo steklenico piva v roki že navsezgodaj stopajo po ulici. Petkove popoldneve in sončne sobote ulice, parke in postaje javnega prometa preplavijo veseli pivci vseh starosti. Alkohol je – vsaj v Moskvi – v barih in restavracijah pregrešno drag, v trgovinah in uličnih kioskih pa smešno poceni. V prometu se prohibicija bolj ali manj spoštuje, saj vozniki v Rusiji ne smejo imeti v krvi nič alkohola. A tudi slednje se da obiti s primerno podkupnino prometnemu policistu.
Tudi trg vodke je, kdo bi si mislil, zelo povezan s političnim dogajanjem, ki ga destilarne vseskozi pozorno spremljajo. Podjetje Marsia Torg je tako že konec leta 2005, ko je novoizvoljeni predsednik Medvedjev postal šele premierov namestnik, za vsak primer registriralo blagovno znamko Medvedjevka. Sledilo je izkušnji rivalskega podjetja Vinexim, ki je leta 2003 enako zaščitilo ime Putinka. Čeprav v Vineximu ves čas zanikajo, da bi bilo ime povezano s popularnim predsednikom, je vodka te znamke že v prvem letu pridobila neverjetnih 2,7 odstotka ruskega trga in postala druga najpopularnejša znamka.
Prekletstvo malega podleža
Naraščajoče plače, življenjski standard in ponudba kvalitetnejših pijač niso pripeljali do zmernejšega uživanja boljših vrst alkohola, pravi Jurij Sorokin iz Moskovskega centra za rehabilitacijo. Po oceni moskovskega inštituta Serbski, ki se ukvarja s socialno in forenzično psihiatrijo, ima Rusija trenutno poltretji milijon registriranih alkoholikov. V isti sapi dodajajo, da je realna številka vsaj sedemkrat višja. Približno desetina od 142 milijonov Rusov je torej kroničnih alkoholikov. Sorokin še pove, da je kar 60 odstotkov tistih, ki se pri njem zdravijo zaradi odvisnosti, žensk. »Verjamem, da je alkoholizem pri ženskah velik problem naše države. Problem je precejšen in obenem prikrit kot podvodni del ledene gore.« Glede nove tržne potegavščine po imenu Damska pravi, da že v pol leta pričakuje naval novih pacientk. »Dokler bodo alkohol prodajali najboljši marketinški strokovnjaki, se mi ni treba bati, da bi kdaj ostal brez službe,« kislo doda.
O škodljivih učinkih prekomernega pitja vodke v Rusiji so v New York Timesu razmišljali že davnega leta 1914. V članku z naslovom Grozljivi učinki, ki jih ima na značaj ruskega kmeta prodaja malega podleža so vodki pripisali krivdo celo za pogrom nad rusko judovsko skupnostjo. Avtor Kurt Aram je takrat kritiziral predvsem odločitev ruske vlade o prodaji vodke v stekleničkah. Ljubkovalno so jih imenovali mali podleži, cenovno pa so bili dostopni tudi najrevnejšim slojem prebivalstva. Njegova temeljna teza je, da so se zaradi alkoholne omame dobrosrčni ruski kmetje, kakršne v svojih romanih opisujeta Dostojevski in Tolstoj, spremenili v prave pošasti. »V kampanji proti judom so oblasti hujskale popolnoma opito ljudstvo. Ljudje so za sovražne govore in pamflete postali dovzetni zaradi malega podleža, ki jih je spremenil v moralno izprijene nasilneže,« zaključuje Aram in Rusijo označi za ekonomijo vodke. Leta 1912 je namreč Rusija za distribucijo priljubljenega napitka namenila dvakrat več sredstev kot za izobraževanje, znanost in umetnost, osemkrat več kot za zdravstvo ter kar štiridesetkrat več, kot je namenjala gospodarstvu in trgovini.
Alkohol v ruski literaturi
Zagotovo najbolj kultni ruski roman, posvečen pijanstvu, je delo Venedikta Jerofejeva Moskva - Petuški. Tragikomedija, ki opisuje ponesrečeno potovanje povsem omamljenega ruskega intelektualca k izbranki, je nastal v 60. letih minulega stoletja, ko je sovjetska cenzura še pridno bedela nad umetnostjo. Knjižica je tako izšla v t. i. samizdatu, ročno napisanih avtorskih delih, ki so podtalno krožila med ljudmi. V satiri je mogoče najti celo recepte za izjemno močne in takrat dejansko popularne alkoholne koktejle, kot je recimo komsomolska solza, ki med drugim vsebuje lak za nohte.
Opisom situacij, povezanih z alkoholom, se niso izogibali niti ruski klasiki. Pod naslovom Pogovor pijanega s treznim hudičem so lani v Rusiji denimo izdali zbirko 41 mladostnih črtic ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, ki so tako ali drugače povezane s pitjem. Zbornik je prava antologija alkoholne omame. Junaki Čehova pijejo šeri, portovec, šampanjec, pivo, predvsem pa vodko. Pijejo pisatelji, igralci, generali, vojaki, družinski očetje in hlapci … Pijejo od radosti, zaradi žalosti, s pijačo preganjajo dolgčas in se zabavajo s prijatelji. Kozarčke zvračajo zaradi odvisnosti, za zdravje, pa tudi brez pravega razloga. Pijejo doma, na obiskih, sestankih, porokah, službenih poteh, ob praznikih in na potovanjih. V omotičnem stanju si izkazujejo ljubezen, kritizirajo ves svet, nekateri pa se v pogovor zapletejo celo s psi in hudiči. »Pitje lahko povezuje tujce, lahko pa se zgodi, da se zaradi njega sprejo najbližji. Povečini gre za vesele pripovedi, vendar se za radostnim smehom Antoše Čehonte že skriva žalostni nasmeh Antona Pavloviča Čehova,« je v spremni besedi zapisal Andrej Dmitrijevič Stepanov.
Še en velikan ruske literature, Aleksander Sergejevič Puškin, sodeč po svojih delih, ni bil velik ljubitelj vodke, ampak vina, o katerem piše z veliko naklonjenostjo. Francoski bordojec v Jevgeniju Onjeginu označi za »zvestega prijatelja«, še večje zadovoljstvo pa po njegovem ponuja šampanjec; primerja ga z nestanovitnim ljubimcem. Ljubezen do vina je razumljiva, saj je vodka v tistem času veljala za pijačo nižjih razredov. Že v sredini 19. stoletja je sicer ritual pitja vodke postal priljubljen tudi v najbolj izbranih družbah, tako pa je v Rusiji še danes. »Šlo je za pomemben dogodek, eno tistih značilnih ‘ruskih’ družabnih srečanj, na katerih ozračje stopnjujejo zaporedne in vedno bolj prisrčne napitnice z vodko. V tej sopari so vsi govorili isto (…), razglašali so svojo rusko pripadnost in jo priznavali drug drugemu. Drug za drugim so se priklanjali pred skrivnostjo, ki se ji pravi ‘biti Rus’.« Tako se Robert Croft, glasbeni asistent in osebni prijatelj ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, spominja skladateljeve vrnitve v domovino. Leta 1962 jo je obiskal prvič po petdesetih letih. •