Moskva – Ko je Kosovo 17. februarja 2008 enostransko razglasilo neodvisnost, ki so jo nemudoma priznale številne države, je bil to velik udarec ruski verodostojnosti v mednarodni skupnosti. Ruska diplomacija je namreč temu ves čas ostro nasprotovala, pri tem pa navajala, da utegne priznanje separatistične pokrajine brez soglasja prizadete države ustvariti nevaren precedens za ozemeljske spore po vsem svetu. Pri tem argumentu vztraja tudi po nedavni odločitvi Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ), ki je razsodilo, da enostranska razglasitev neodvisnosti ni bila kršitev mednarodnega prava. Po drugi strani je odločitev ICJ močno oslabila argumente Zahoda, ki vztraja pri nelegalnosti ruskega priznanja gruzinskih separatističnih pokrajin Južne Osetije in Abhazije.
Od naše dopisnice
Komaj pol leta po razglasitvi neodvisnosti Kosova je Rusija priznala Južno Osetijo in Abhazijo, pri tem pa so jo do danes podprli le še Venezuela, Nikaragva in pacifiški otoček Nauru. Ker s priznanjem ni hotela spodbuditi separatističnih gibanj znotraj svojih meja, še zdaj vztraja, da jo k tej odločitvi ni vodil kosovski precedens, ampak težavne okoliščine, v katerih so se zaradi gruzinskega napada znašli tamkajšnji prebivalci. V nasprotju z Rusijo, ki je poudarila, da se njeno stališče »o nepriznanju Kosova tudi po odločitvi ICJ ni spremenilo«, so v Južni Osetiji in Abhaziji omenjeno odločitev pozdravili. »Mislim, da bo pozitivno vplivala na naša prizadevanja. Ne smemo podlegati dvojnim standardom,« se je odzval predsednik Abhazije Sergej Bagapš.
Z velikim upanjem je odločitev ICJ navdala tudi vodstvi Gorskega Karabaha in Pridnestrske republike, drugih dveh de facto samostojnih, uradno pa nepriznanih pokrajin na postsovjetskem prostranstvu. Gorski Karabah je separatistična enklava v Azerbajdžanu, kjer živijo pretežno Armenci. Leta 1988 se je odcepila od Azerbajdžana, kar je sprožilo vojno, v kateri je izgubilo življenje 35.000 ljudi, več kot milijon pa jih je bilo pregnanih z domov. Po oboroženem spopadu je razglasila samostojnost tudi Pridnestrska republika, enklava na vzhodu Moldavije, ki se je od matične države prav tako odcepila v začetku 90. let prejšnjega stoletja.
Rusija v teh pokrajinah podpira separatistične težnje tako moralno kakor vojaško, uradno pa jih noče priznati, saj bi tako ustvarila nevaren precedens, ki bi lahko sprožil učinek domin tudi v nekaterih ruskih republikah. Najpogosteje omenjajo Čečenijo, kjer so se na kosovsko neodvisnost odzvali z velikim navdušenjem. »Odločitev pozdravljamo in ne dvomimo o pravici prebivalcev Kosova, da se distancirajo od države, ki jih je terorizirala. Čečenski uporniki se že 14 let bojujemo proti najbolj agresivni in militarizirani sili na svetu. Politično vodstvo Ičkerske republike se bo vedno bojevalo za svobodo in neodvisnost,« je takrat poudaril samooklicani zunanji minister Usman Ferzauli.
Navdušeni tudi v Tatarstanu
Precej manj znano je, da takšne težnje že dolgo obstajajo tudi v ruski republiki Tatarstan. Samooklicani tatarski parlament (milli medžlis) je namreč po ruskem priznanju Južne Osetije in Abhazije že poslal izjavo o neodvisnosti celo Združenim narodom, kar so ruske oblasti nemudoma označile za poskus kršenja ozemeljske celovitosti Ruske federacije. Zaradi podžiganja medetničnih trenja v tej 3,8-milijonski ruski republiki z dokaj številčno rusko manjšino so predsednico tatarskega parlamenta Fauzijo Bajramovo obsodili na enoletno pogojno zaporno kazen.»Odločitev ICJ daje aktivistom za neodvisnost Tatarstana ter drugim narodom na območju reke Volge veliko upanje za neodvisnost,« je Bajramova pozdravila odločitev Meddržavnega sodišča.
Obraten proces naj bi Rusija poskušala izpeljati v avtonomni ukrajinski republiki Krim, ki jo je nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov podaril takratni sovjetski republiki Ukrajini, ker je bil sam Ukrajinec. Po razpadu Sovjetske zveze se je polotok, kjer je Rusov kar 60 odstotkov od nekaj manj kot dveh milijonov prebivalcev, poskušal odcepiti od Ukrajine, vendar mu to ni uspelo. Z referendumsko odločitvijo iz leta 1994 je dobil status avtonomne ukrajinske republike, ki ohranja tesne vezi z Rusijo.
Pred srečanjem ruskega premiera Vladimirja Putina in ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki sta se konec prejšnjega tedna sestala prav na Krimu, so medije preplavile napovedi, da bodo na srečanju govorili tudi o vrnitvi Krima v ruske roke. »Gre za še eno jaltsko zaroto. Lužkov [moskovski župan, op.p] je spet izjavil, da bo Krim postal ruski. To, kar ima on na jeziku, ima Putin v glavi,« je na radiu Svoboda napovedala znana ruska borka za človekove pravice Valerija Novodvorska. Ko se je Putin v okviru shoda motoristov na svojem harleyju davidsonu v soboto zapeljal skozi Sevastopol, kjer ima sedež ruska črnomorska flota, je pravzaprav dajal videz, kakor da je Krim že dolgo ruski.