Polona Frelih, dosedanja dopisnica

Ruski predsednik je pred dvema letoma, takrat še v »prehodni« premierski vlogi, razkril, da se namerava potegovati za še tretji predsedniški mandat, na katerega je bil marca lani izvoljen s 64 odstotki glasov volivcev. Od takrat so na ruskem političnem prizorišču nastale spremembe, zaradi katerih se zdi, da je še trdneje v sedlu, kot je bil doslej. Najbolj množični protesti v sodobni ruski zgodovini, ki so zajeli državo zaradi domnevnih volilnih manipulacij na parlamentarnih volitvah leta 2011, so skorajda potihnili. Na njih je sodelovalo 210.000 ljudi, julija letos pa se je na opozicijskih demonstracijah zbrala vsega četrtina te številke.

Redčenje opozicijskih vrst je velikokrat tudi posledica represivnih ukrepov, s katerimi se je oblast odzvala na nezadovoljstvo »kreativnega razreda« v večjih mestih, ki je nastal kot stranski proizvod relativne blaginje in modernizacije. Kmalu po tem, ko se je Putin znova povzpel na predsedniški stol – na njem lahko ostane do leta 2024, saj spremenjena ruska ustava omogoča dva zaporedna šestletna predsedniška mandata –, so kremeljski strategi ukrotili opozicijo v večjih mestih in vladajočo elito.

Nevtralizirani tehnokrati

Med vladavino tandema Putin-Medvedjev v obdobju 2008–2012 so kljub navidezni simbiozi vzniknila nesoglasja med taborom Putinovih silovikov oziroma bivših pripadnikov tajnih služb in tehnokrati Medvedjeva, ki so s svojo politiko ogrožali poslovne interese Putinovega kroga. Oba glavna protagonista sta po izteku dogovora, ki so ga mnogi Rusi označili za »pljunek v obraz ruskega naroda«, samo zamenjala položaja. Medvedjev je prevzel funkcijo premiera, Putin pa se je vrnil v Kremelj.

Nemudoma se je lotil »reformacije« političnega prostora, ki naj bi imela podoben učinek kot aretacija oligarha Mihaila ­Hodorkovskega leta 2003, s čimer je Putin »ubil očeta« in dokončno opravil z ekipo predhodnika Borisa Jelcina. Tokrat se je lotil izničenja političnih reform Medvedjeva, ki je med drugim olajšal zahteve za registracijo političnih strank, zmanjšal število podpisov, potrebnih za sodelovanje na predsedniških volitvah, in uvedel ponovne volitve guvernerjev ruskih regij, kar so po novem otežili z zahtevo, da morajo kandidati dobiti podpise 5 do 10 odstotkov poslancev regionalnih parlamentov, kar je v praksi bolj kot ne izvedljivo samo za aktualne guvernerje.

Gospodarski liberalci, ki so delovali kot svetovalci Medvedjeva, so padli v nemilost, preiskavo pa so sprožili tudi v visokotehnološkem centru Skolkovo, ki je veljal za projekt Medvedjeva. Ker se je temu javno postavilo nasproti, se je moral posloviti celo nadzornik projekta Vladislav Surkov, ki ga je na tem mestu zamenjal Putinov lojalist Andrej Fursenko.

Za avtorja koncepta »suverene demokracije« to ni bila prva degradacija, saj se je moral pred tem posloviti že s položaja glavnega kremeljskega propagandista, kjer ga je zamenjal nekdanji obveščevalec Vjačeslav Volodin. Medvedjev se je po mnenju poznavalcev na položaju premiera obdržal samo zato, »ker se je povsem potuhnil in ne naredi dobesedno ničesar«.

Žametna represija

Kreativnega razreda so se lotili s pomočjo korenčka in palice. ­Liberalne stranke so snubili k registraciji v upanju, da se bodo požrle med seboj, moskovski župan Sergej Sobjanin pa je znameniti park Gorki spremenil v hipstersko igrišče z zastonj wifijem, modnimi bari in restavracijami, igrišči za odbojko, mizami za namizni tenis in peščenimi plažami.

Za tiste, ki so odklonili oljčno vejico, so sestavili vrsto zakonov, ki so že dobili naziv »žametna represija«. Zvišali so kazni za sodelovanje na nedovoljenih demonstracijah, nevladne organizacije, ki prejemajo finančno podporo iz tujine, se morajo registrirati kot »tuji agenti«, kriminalizirali so preklinjanje, obrekovanje ter žaljenje verskih čustev, sprejeli zakon o prepovedi propagande istospolnih manjšin, prepovedali posvojitve ruskih otrok s strani ameriških državljanov in enostarševskih družin ter razširili definicijo izdajstva.

Za potrebe ustrahovanja so nekaj ljudi obsodili na zaporne kazni, med njimi voditelja Leve fronte Sergeja Udalcova ter aktivista njegove stranke Leonida Razvozžajeva, zaradi domnevnega nasilja se je v priporu znašlo tudi 27 udeležencev opozicijskega protestnega shoda 6. maja na Bolotni ploščadi, ki se je končal z obračunom med protestniki in policijo. Na zaporno kazen so zaradi poneverbe obsodili tudi prvega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega, a so ga že naslednji dan izpustili iz zapora. S tem so mu omogočili kandidaturo na predčasnih volitvah za župana Moskve 8. septembra, s čimer so hoteli okrepiti legitimnost volitev.

Kulturna vojna

S prikazovanjem moskovskega in sanktpeterburškega kreativnega razreda kot mešanice pripadnikov istospolnih manjšin in tujih agentov je Kremelj na svojo stran pridobil tradicionalnim vrednotam naklonjeno rusko večino. Že nekaj dni po svoji tretji inavguraciji je Putin za posebnega odposlanca imenoval delavca v tovarni tankov Igorja Holmanskega, ki se je na vrhuncu opozicijskih protestov javno zavezal, da bo zaščitil predsednika kar s svojim telesom, zaradi česar je bil nagrajen z omenjenim nazivom. Z obujanjem stare sovjetske tradicije nagrajevanja najboljših delavcev je Putin zadostil tudi vse večji nostalgiji med državljani.

Kulturna vojna za zaščito tradicio­nalnih vrednot se je najbolj pokazala med škandalom okoli­ pankovske zasedbe Pussy Riot, katere članice so bile zaradi pankovske molitve v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika obsojene na dveletno zaporno kazen v delovnem taborišču. Nastop je užalil na milijone pravoslavnih vernikov, Ruska pravoslavna cerkev ga je izkoristila za samopromocijo, ločitev cerkve od države pa je tako rekoč izginila. Ogorčenje Zahoda nad pregonom deklet, ki je občasno mejil na histerijo, je Kremelj izkoristil za kampanjo proti »posiljevanju« Rusije z zahodnimi vrednotami, ki je padla na plodna tla.

Podobno kontraproduktivne so pobude za bojkot zimskih olimpijskih iger v Sočiju prihodnje leto, h katerim poziva Zahod zaradi zakona o prepovedi gejevske propagande. Glede tega je celo bivši prvi ruski aktivist za pravice istospolno usmerjenih Nikolaj Aleksejev izjavil, da »Zahod pretirava glede kratenja pravic istospolnih manjšin v Rusiji, zato sovražim zahodno ­propagando«.

Gospodarska slika

Putin gradi podporo običajnih državljanov predvsem na populističnih ukrepih. Od začetka svetovne gospodarske krize konec leta 2008 je zvišal povprečne pokojnine za skoraj 60 odstotkov, javnofinančno porabo pa iz 34 odstotkov BDP leta 2008 na 41 odstotkov leta 2009, s čimer je nekoliko ublažil tegobe zaradi osemodstotnega krčenja gospodarstva.

Že prvi dan po inavguraciji je podpisal enajst dekretov, s katerimi je naložil vladi vrsto ambicioznih nalog. Med drugim ji je ukazal, da je treba zvišati plače v ruskih oboroženih silah, zdravstvu, izobraževanju in vojaške pokojnine, zagotoviti udobna stanovanja za 60 odstotkov ruskih družin, ustvariti 25 milijonov visokotehnoloških delovnih mest in najmanj pet ruskih univerz posodobiti tako, da se bodo uvrstile med stoterico najboljših izobraževalnih ustanov na svetu.

Podpisal je tudi ukaz o skrajšanju čakalnih vrst na državnih uradih na največ 15 minut, ruski znanstveniki morajo do leta 2015 napisati vsaj 2,44 odstotka znanstvenih člankov v uglednih publikacijah, do leta 2016 je treba v vrtcih zagotoviti prostor za vse otroke, stare od 3 do 7 let, do volilnega leta 2018 je treba povišati živ­ljenjsko dobo s 70 na 74 let, plače za 1,4- do 1,5-krat, delavno učinkovitost za 1,5-krat, cene stanovanj je treba znižati za petino, umrljivost zaradi bolezni krvnega obtoka za osmino, povišati je treba ocene Svetovne banke glede poslovanja v Rusiji, na 90 odstotkov pa je treba povišati tudi zadovoljstvo Rusov z državnimi uradi.

Vse skupaj je precej težak zalogaj glede na krčenje gospodarske rasti, ki je v prvi četrtini lanskega leta znašala 4,8 odstotka, v zadnji četrtini 2,1 odstotka, v drugi četrtini letošnjega leta pa samo še 1,2 odstotka. Močno je upadlo tudi število tujih investicij.

Mednarodni parket

Putin nikoli ni povsem prebolel, da Rusija ni več velesila, razpad Sovjetske zveze pa je označil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. S krizo v Siriji, katere­ predsednik Bašar al Asad se je predvsem po zaslugi ruske diplomacije izognil mednarodnemu vojaškemu posredovanju in v zameno privolil v dogovor o uničenju kemičnega orožja, je Moskva prvič po koncu hladne vojne dobila priložnost za utrjevanje multipolarnega sveta, ki ga je kot protiutež ameriškemu unilateralizmu prvi promoviral nekdanji ruski zunanji minister Jevgenij Primakov.

Putin si je z omenjenim diplomatskim manevrom prislužil celo nominacijo za Nobelovo nagrado za mir, zaradi česar se je Nobelov odbor znašel v precejšnji zadregi, ki jo je rešil tako, da je letošnjo nagrado podelil Organizaciji za prepoved kemičnega orožja (OPCW) s sedežem v Haagu. Ob tem so omenili tudi konstruktivno vlogo Rusije in ZDA in s tem verjetno dokončno zaprli sirsko poglavje.

Ameriški hegemoniji se je Rusija uprla tudi s podelitvijo azila ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu, s čimer je vsaj v delu mednarodne skupnosti pridobila precej ugleda.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber