Königsberg je nekdanje središče vzhodne Prusije, ki so ga po prvi svetovni vojni s t. i. poljskim koridorjem odrezali od weimarske Nemčije in je zato vedno užival posebno naklonjenost Adolfa Hitlerja, ta pa je v tretjem rajhu iz njega naredil pravo leglo nacizma. »Biser na reki Pregel«, ki je med drugo svetovno vojno utrpel hujše razdejanje kot večina evropskih mest, so na potsdamski mirovni konferenci dodelili takratni Sovjetski zvezi. V čast Mihaila Kalinina, dolgoletnega predsednika Vsesovjetskega centralnega komiteja in veterana boljševika, je bil preimenovan v Kaliningrad in je še enkrat postal središče totalitarizma in militarizma.
Poiskali smo nekaj zanimivih ekologov oziroma naravovarstvenikov z različnih koncev sveta, ki vsak po svoje ocenjujejo bližajočo se podnebno konferenco v Københavnu in tudi prihodnost našega planeta. No, pravzaprav so si dokaj enotni v tem, da bodo naše prihodnje generacije živele na veliko bolj neprijaznem planetu kot mi, pa tudi v tem, da se bodo politiki na Danskem najverjetneje dogovorili le, da se bodo še naprej zgolj dogovarjali, kot pravi naš ameriški dopisnik.
»Slovenija? Zdrobili vas bomo v prah in za odhod na mundial nimate najmanjše možnosti.« Joj, koliko tovrstnih komentarjev, v mehkejših in trših različicah, smo se v zadnjem tednu naposlušali Slovenci, ki živimo v Moskvi. Še več, vsako drugo SMS-sporočilo, ki je v teh dneh priromalo na moj mobilni telefon, se je glasilo: Rusija gre naprej! Potem je prišla najprej sobota, ko nam je v Moskvi uspelo zabiti tisti častni gol, za njo pa še sreda, ki je zdaj že zapisana kot zgodovinski dan za slovenski nogomet.
V ogromni dvorani moskovskega centra za sodobno kulturo, bolj znanem pod imenom Garaža, se razlega predirno kikirikanje. Petelinje petje prihaja iz grla snežno belega petelina, ki se skupaj z grahasto kokoško brezskrbno sprehaja po razstavnem prostoru.
V Chinvaliju, glavnem mestu gruzinske separatistične pokrajine Južne Osetije, so minuli konec tedna zaznamovali prvo obletnico lanske vojne z Gruzijo, med katero je mesto postalo (in ostalo vse do danes) kup ruševin. Razen nekaterih vladnih poslopij in železniške postaje, ki so jo obnovili, čeprav uporna enklava nima vzpostavljenega železniškega prometa, je pretežni del infrastrukture še vedno razdejan. Prebivalcem ne ostane drugega, kot da se v nekakšnem perverznem mazohizmu oklepajo spomina na razdejanje in smrt.
Še zdaj nisem pozabila njenega obraza. Živahnega, nežnega, prepredenega z drobnimi gubami in ovitega v naglavno ruto. Še zdaj vidim njene oči. Tople in ljubeče tudi takrat, ko je sama samcata z drobcenimi koraki odstopicala v zasneženo in mrzlo sibirsko zimo. Bila je nebodijotreba, breme, ki so se ga vsi otepali. Tudi tisti, za katere je predano skrbela vse svoje življenje.
»Naj nam Bog da moči, da se maščujemo svojim sovražnikom,« pravi eden od verzov himne najmanjše in najmlajše ruske republike Ingušetije, ki leži na nemirnem Severnem Kavkazu. Komaj 4000 kvadratnih kilometrov velika in pretežno muslimanska republika s 300 tisoč prebivalci ima zaradi etničnih trenj, krvnega maščevanja in tujih invazij precej krvavo zgodovino in je še zdaj ujeta v spiralo nasilja.
»Govorite jidiš ali hebrejsko?« povprašam kratkohlačnike, ki se razposajeno podijo okoli ogromne krajevne table, na kateri je ime upravnega središča judovske avtonomne regije napisano v ruščini in jidišu, jeziku vzhodnoevropskih Judov germanskega izvora. »Smo Rusi, ki smo tukaj v večini, Judov je zelo malo. Večina je že pred leti odšla v Izrael,« odkimava gologlavi mladenič in naprej občuduje skupino motoristov, ki so si kamnito skulpturo izbrali za svoje počivališče.
Deški obraz – jekleno srce
