Strokovnjak za gozdne požare Jack Cohen zagovarja radikalno drugačne smernice reševanja požarov v naravi od večine. Po njegovem bi okoli domov morali ustvariti t. i. domače območje vžiga. V naši družbi gozdne požare običajno označujemo kot veliko zlo, vendar pa med strokovnjaki obstaja nemalo takšnih, ki požare obravnavajo kot pozitiven dejavnik. Dolgotrajni vročinski valovi, ki se začnejo prej in trajajo dlje, so postali pogost pojav. »Do leta 2030 se bo njihova pogostost povečala za 14 odstotkov, do sredine stoletja za 30 odstotkov, do konca tega stoletja pa že za 50 odstotkov,« piše v februarskem poročilu Združenih narodov....
Strokovnjak za gozdne požare Jack Cohen zagovarja radikalno drugačne smernice reševanja požarov v naravi od večine. Po njegovem bi okoli domov morali ustvariti t. i. domače območje vžiga.
Dolgotrajni vročinski valovi, ki se začnejo prej in trajajo dlje, so postali pogost pojav. »Do leta 2030 se bo njihova pogostost povečala za 14 odstotkov, do sredine stoletja za 30 odstotkov, do konca tega stoletja pa že za 50 odstotkov,« piše v februarskem poročilu Združenih narodov. Posledica so pogosto (tudi) obsežni gozdni požari.
Po drugi strani pa se raziskovalci dobro zavedajo, da so vse celine z izjemo Antarktike že od nekdaj tako ali drugače izpostavljene požarom. »Številne študije kažejo, da so sledi gozdnih požarov v obliki fosilnega oglja najdene v nahajališčih črnega premoga (karbon, pred 360–286 milijoni let) in rjavega premoga (terciar, pred 65–2 milijona let),« je pojasnil biolog Vasilij Kolbin z univerze v ruskem Permu. Prepričan je, da je naravni vzrok požara običajno strela.A čeprav letno zaradi strel nastane okoli 50.000 požarov, je glavni »požigalec« gozdov že dolgo človek, ne pa naravni procesi. Na Zahodu se ognja bojimo, vendar vedno ni bilo tako. V Sibiriji so staroselci nekoč zažigali tajgo, da bi se losi in druge živali lahko hranile na območju, poraslem z mlado rastjo, poleg tega jim je to omogočalo lažji lov. Tudi severnoameriški Indijanci, ki so živeli v sožitju z naravo, so prakticirali sežiganje gozdov in prerij, s čimer so skrbeli za regeneracijo divjih rastlin ter ustvarjanje trave in habitata za divjad. Tudi ko jim je ogenj občasno ušel izpod nadzora, je bil obseg katastrof precej manjši, saj pragozdovi slabo gorijo. Sčasoma je zahodna civilizacija ne le odpravila prakso podtikanja požarov, ampak smo začeli obsedeno gasiti požare, ki so sem in tja spontano izbruhnili v naravi. V Združenih državah Amerike je to že leta 1911 postalo uradna doktrina na novo ustanovljene Gozdne službe, nekakšnega ekvivalenta našega Zavoda za gozdove. Sprejeli so pravilo, da mora Gozdna služba do 10. ure dopoldne naslednjega dne pogasiti vsak nov požar na javnih površinah. Tisočletja pred vzponom doktrine sodobnega zatiranja požarov so gozdni požari redno goreli po ameriških gozdovih in uničevali podrast, ki je glavno požarno gorivo. Če so požari izbruhnili, običajno niso bili močni in so ostali omejeni na gozdna tla, kar je pogosto celo koristno. Požari na majhnih površinah, ki se širijo po gozdnih tleh, celo izboljšujejo zdravje gozdov in povečujejo življenjski prostor prostoživečih živali. Ko so uvedli prakso striktnega gašenja, so gozdni požari postajali obsežnejši in toplejši. Z zatiranjem naravnih požarov smo v resnici ustvarili precej hujšo katastrofo.
Reševanje sekvoj
V Združenih državah Amerike je večja intenzivnost gozdnih požarov sovpadla s prihodom Evropejcev. Pred njimi je v gozdovih iglavcev na severu ameriške zvezne države Minnesota zagorelo enkrat na štiri leta, ko pa so območje zasedli beli kolonizatorji, je gozd v povprečju zagorel vsaki dve leti. »V obdobju od leta 1712 do leta 1885 je v teh krajih do večjih požarov prišlo vsakih 16 let. Od leta 1885 do leta 1918 se je interval zmanjšal na štiri leta,« je mogoče prebrati v raziskavi ruskega biologa Kolbina. Tako imenovani sekundarni gozdovi, kot strokovno imenujemo vse, kar je zraslo na mestu izsekanega primarnega gozda, so v Sibiriji zasedli ogromna območja. Danes tudi v večini vzhodnega dela Severne Amerike in Evrope rastejo sekundarni gozdovi. In prav te velike zaplate grmovja in suhih vej so odlično okolje za požare, še posebej na začetku poletja. Za izbuh zadostuje ena sama neprevidna oseba, ki požiga travo v bližini svojega vikenda in ne pomisli na posledice, spet drugi v skladu s tradicijo zažiga staro travo, da se bo na požganem mestu razrasla mlada, spet tretji pa se po pikniku ne potrudi pogasiti ognjišča. Spomnite se samo kmetov, ki vsako pomlad v Istri in na Krasu zažigajo veje sadnih dreves in oljk. V naši družbi gozdne požare običajno označujemo kot veliko zlo, vendar pa med strokovnjaki obstaja nemalo takšnih, ki požare obravnavajo kot pozitiven dejavnik. Če požar izbruhne v rastočem gozdu, to bistveno spremeni njegov razvoj, kar je katastrofa samo, če na to gledamo kratkoročno, če pa imamo pred očmi dolgoročno obdobje, ni nujno tako. Kot primer pozitivnega vpliva požarov znanstveniki navajajo procese, ki se dogajajo v gozdovih severne Nevade in Kalifornije. Po požaru semena sekvoje zlahka prodrejo v zemljo in vzklijejo, ogenj pa uniči patogene glive in konkurenčne rastline. Zlasti smreke in grmičevje, ki se je tam začelo razraščati šele, ko so požare začeli gasiti, zaradi velike količine suhega materiala pa so se začeli pojavljati katastrofalni požari velikih razsežnosti. V tem primeru se požar razširi na visoke krone ogromnih dreves in jih uniči. Za potrebe ohranitve sekvoj kalifornijski gozdarji zato vsakih 5–8 let sami začenjajo požare, s čimer uničujejo potencialno nevaren goreči material.Temu navkljub so ognjeni zublji v Kaliforniji v zadnjih dveh letih požrli vsaj 10.000 najvišjih in najstarejših dreves na svetu. Ker so sekvoje izjemnega pomena za planet in pomembna naravna dediščina, so jih v nacionalnem parku Sequoia lani poleti gasilci reševali celo z ognjevarnimi odejami. Končna črna statistika je bila: ogenj je samo v dveh letih uničil več kot tretjino populacije sekvoj. Lani so uničujoči plameni pogoltnili med 2261 do 3637 mogočnih dreves, leto prej pa približno 7000.
Leto brez poletja
Preselimo se v leto 1815, ko se je industrijska revolucija šele dobro začela. Parni stroj je bil izumljen pred manj kot 20 leti, Napoleon se je vrnil na oblast in bil poražen v bitki pri Waterlooju .. na drugem koncu sveta pa se je zgodila gromozanska naravna katastrofa – izbruh vulkana Tambora, kar je za nekaj let ohladilo podnebje in požari so praktično izginili. Izbruh Tambore je ocenjen kot največji vulkanski izbruh v človeški zgodovini. Količina vulkanskega pepela in pare je bila tolikšna, da je v polmeru 600 km od vulkana za tri dni padla trda tema, eksplozijo vulkana pa so slišali celo na otoku Sumatra, 2000 km severozahodno. Zaradi onesnaženosti ozračja se je leto dni pozneje po vsem svetu zgodilo »leto brez poletja«. Evropa in Severna Amerika sta postali žrtvi nenormalnega mraza, ki dejansko ni trajal samo eno leto, pač pa tri. Dolga »vulkanska zima« je povzročila izpad pridelka in lakoto. Konec poletja 1816 so začele cene žita rasti in do poletja 1818 so se dvignile več kot 10-krat. V tem pogledu je imelo srečo le Rusko cesarstvo, ki ga kataklizma zaradi njegove velikosti ni toliko prizadela. Toda pšenice in rži, kupljene v Rusiji, ni bilo dovolj za vse.Manj očitna posledica »vulkanske zime« je bila, da je bilo na svetu nekaj naslednjih let precej manj gozdnih požarov. »V desetletju pred letom 1820 je bilo manj gozdnih požarov, ker je bilo povsod hladnejše in bolj vlažno,« je povedal kanadski klimatolog Alan MacEachern. Toda kmalu zatem, leta 1825, so imeli v vzhodni Severni Ameriki verjetno najbolj vroče leto v 19. stoletju. Jeseni tistega leta pa je izbruhnil eden največjih gozdnih požarov v zgodovini. Ogenj se je razplamtel 7. oktobra in je zajel več kot milijon hektarjev gozda in uničil naselja ob reki Miramichi v Kanadi. V požaru je umrlo 160 ljudi, 15.000 jih je ostalo brez strehe nad glavo, saj so ognjeni zublji uničili skoraj vse zgradbe v mestih blizu izbruha.Kot je ugotovil MacEachern, je bil eden od vzrokov katastrofe tudi ta, da nekaj let na tem območju sploh ni bilo gozdnih požarov. Kot drugi razlog omenja, da priseljenci iz Irske in Škotske niso bili izkušeni gozdarji, zato si niso mogli predstavljati, da lahko gozd na tako veliki površini preprosto zgori. »Šele po požaru v Miramichiju so priseljenci v Severni Ameriki pred hišami začeli postavljati sode z vodo, da bi v primeru potrebe lahko pogasili požar,« je pojasnil znanstvenik. Minilo je še nekaj desetletij, da je borba z gozdnimi požari postala sistematična. Razlog za to je bila spet naravna katastrofa.Gozdni in mestni požar na isti dan Leta 1871 je blizu Chicaga izbruhnil eden najsmrtonosnejših gozdnih požarov v zgodovini. Mestece Peshtigo je bilo priča nerazložljivemu naravnemu pojavu: prebivalci so z neba zaslišali močno bučanje, nato se je nebo napolnilo s plameni. Pravijo, da je ogenj padel naravnost od zgoraj, se razplamtel v vrtinec in takoj začel požirati gozd in sam Peshtigo.Štiri mesece pred požarom je mesto in okoliške pokrajine zajela strašna suša, ki jo je spremljalo neobičajno hladno vreme. Pridelek je bil skoraj povsem uničen, v regiji pa se je povečala brezposelnost. Lokalna zemljišča so se močno pocenila in bila prodana na dražbi velikim železniškim in kmetijskim podjetjem. Da bi kupci prihranili pri stroških za drvarje, so se aktivno lotili požiganja gozdov. Da bi še bolj prihranili pri delovni sili, so novopečeni lastniki zemljišč za to delo med tisočimi brezposelnimi najemali popolne amaterje. Njihova naloga je bila požgati gozd v velikosti četrt kvadratnega kilometra. Poleg tega se ni nihče pretirano vznemirjal, ko je z zahoda začel pihati močan leden veter. Nespretno ravnanje z ognjem je privedlo do tragičnih dogodkov.V manj kot 10 minutah se je »nadzorovani ogenj« spremenil v ognjeno kataklizmo, ki je v dveh urah uničila 16 kilometrov širok in 64 km. dolg gozdni pas. Dim je popolnoma prekril nebo, mesto Peshtigo z več kot 1500 prebivalci pa je potonilo v temo, a to je bil šele začetek. Preživeli opisujejo, da so v noči po izbruhu požara slišali glasen in čuden zvok, ki je spominjal na močan slap. Strokovnjaki pritrjujejo, da je močan požarni jašek res sposoben ustvariti glasen zvok, ki je obenem zastrašujoč in očarljiv. Ognjeni val je uničil vse na svoji poti. Močan in sunkovit veter je povzročil redek pojav, imenovan ognjeni tornado, ki mu pravijo tudi ognjeni hudič ali ognjeni vrtinec, pri katerem ogenj v ugodnih razmerah pridobi zmožnost navpičnega vrtinčenja in oblikuje tornadu podoben vrtinec. Oranžni tornado je v svoj lijak posrkal drevesa, hiše, ljudi, živino. Ognjeni val ni požgal le Peshtiga in več drugih naselij, pač pa je lokalno peščeno prst spremenil v steklo. V požaru je umrlo 2500 ljudi, policiji pa je uspelo najti le nekaj deset trupel. Vse so dvignili z dna reke, kjer so domačini iskali zavetje pred ognjeno kataklizmo. Obdukcija je pokazala, da so umrli zaradi podhladitve, za drugimi pa je ostal samo pepel. Kljub ogromni izgubi življenj je požar v Peshtigu med zgodovinarji skoraj pozabljen, saj je v istem času izbruhnil velik požar v 350 kilometrov oddaljenem Chicagu. Ogenj je uničil večji del mesta in terjal na stotine življenj. Po najbolj znani različici je požar povzročila krava gospe O`Leary, ki je prevrnila petrolejko. Ker sta dva katastrofalna požara, gozdni in mestni, na isti dan izbruhnila nedaleč stran drug od drugega, so se pojavile teorije, da to nikakor ne more biti naključje.
Teorija zarote?
Če bi tistega nesrečnega večera 8. oktobra 1871 zagorelo samo v Chicagu, bi lahko res vse razložili z nerodnostjo krave, ki je prevrnila svetilko, suhim vremenom, vetrom in prisotnostjo velikega števila lesenih zgradb. Toda kot je svoj čas ugotovil mladi ameriški znanstvenik W. Chamberlain, se požar v mestu ni začel le na kmetiji O'Leary, ampak tudi na številnih drugih mestih po Chicagu – pa tudi v Peshtigu. Chamberlain je brskal po arhivih in odkril številne precej zagonetne podrobnosti. V dokumentih enega od prizadetih mest v bližini Chicaga je našel sporočilo, v katerem je bilo zapisano: »Kot na Sodomo in Gomoro je ogenj na Zemljo začel padati kot dež. Ognjeni kamni so kakor ognjeni plameni leteli iz ognja in padali na ljudi, pešce, konje in vozove, ki so poskušali pobegniti iz kaosa.«Ta dejstva so znanstvenika privedla do ideje, da je bil vzrok tragedije v Chicagu udarec iz vesolja. Chamberlain je preučil delo astronoma Ignatiusa Donnellyja, ki povzema podatke o vseh padcih kometov in meteoritov, opaženih v 19. stoletju. Njegovo pozornost je pritegnil komet, ki ga je leta 1826 odkril avstrijski znanstvenik Wilhelm von Biela.Novembra 1872 so v mnogih državah Evrope opazili obilen zvezdni dež, meteorji pa so prileteli prav z dela neba, kjer so astronomi pričakovali pojav kometa. Chamberlaina je zanimalo, ali bi deli tega kometa lahko v stik z Zemljo prišli že leto prej? Astronomi, na katere se je obrnil raziskovalec, so zatrdili, da bi se takšno »bombardiranje« lahko zgodilo oktobra 1871 v Severni Ameriki. Po tem je bil znanstvenik prepričan, da je požare v Severni Ameriki povzročil dež vročih meteoritov, katerih »mati« je bil komet Biela.Chamberlainova hipoteza v znanstvenih krogih ni preveč priljubljena. Zakaj le bi si razbijali glavo z dokazovanjem ali zavračanjem teorije, če je za požar v Chicagu mogoče kriviti kravo, za katastrofo v Peshtigu pa nesposobne delavce?
Gašenje ali preventiva?
Vzroki za številne gozdne in druge požare pogostokrat burijo duhove še dolgo potem, ko jih pogasijo. Kot denimo požar leta 2007 na hrvaškem otoku Veliki Kornat, med gašenjem katerega je življenje izgubilo 12 od skupaj 13 gasilcev. Vzrok tragedije naj bi bil eruptivni požar, pri katerem je širjenje fronte plamena tudi do stokrat hitrejše kot pri običajnem požaru, sprosti se velika količina toplotne energije, zaradi česar lahko pride tudi do pojava požarnih vetrov. Med drugimi možnimi scenariji omenjajo še uhajanje goriva iz gasilskega helikopterja in eksplozijo ostanka Natove bombe. In ko smo že pri vetrovih, velja omeniti vetrove Santa Ana na jugu Kalifornije, ki jim pravijo kar hudičevi vetrovi. Gre za vroče in suhe vetrove, ki pozno poleti in v zgodni jeseni zapihajo z gora in ustvarjajo idealne razmere za požare. Tako je bilo tudi poznega novembra 1980, ko je v ognju zgorelo na stotine domov v bližini naselja Panorama Points v gorovju San Bernardino. Ta gozdni požar se je v zgodovino zapisal kot eden največjih v zgodovini zvezne države Kalifornije. Lahko bi rekli, da tragedija ni bila zaman, saj je ravno na njeni podlagi strokovnjak za gozdne požare Jack Cohen pripravil radikalno drugačne smernice reševanja požarov v naravi. Njegova glavna ugotovitev je bila, da domovi niso zgoreli zaradi ognja, pač pa zaradi žerjavice, ki jo je veter razpihal nad domove. Na podlagi tega je potegnil radikalno hipotezo, v skladu s katero je število pogorelih domov neodvisno od moči ognja in prizadevanj gasilcev, pač pa je pomembno, kaj se nahaja na razdalji 30 do 9 metrov do hiše. Poudaril je, da bi okoli domov morali ustvariti t. i. domače območje vžiga – torej nasaditi drevesa tako, da se ogenj ne bo mogel širiti od drevesa do drevesa, na območju od 9 metrov do 1,5 metra pa naj ne bo visoke trave in kupov lesa, saj bi tako ogenj pridobil moč, tik ob hiši pa je dobro imeti skale in dobro namočeno travo. Ob upoštevanju teh pravil in seveda izogibanju lesenih strešnih konstrukcij bo vaš dom varen tudi pred najhujšimi gozdnimi požari, zatrjuje Cohen. Prepričan je tudi, da bi ob upoštevanju teh pravil prihranili na milijone dolarjev, ki jih v ZDA vsako leto namenijo za letala, gasilce in sečnjo, s čimer želijo zmanjšati intenzivnost požarov in tako zaščititi domove. Smernice njegove organizacije FireWise sicer niso najbolj priljubljene. Težko je namreč spremeniti kulturo, v skladu s katero je požare treba gasiti takoj, ko se pojavijo. Ko zagledamo ogenj, namreč vsi pričakujemo dramatične posnetke letal, ki letijo nad ognjenimi zublji in nanje spuščajo vodo. ■
Celine z izjemo Antarktike so že od nekdaj tako ali drugače izpostavljene požarom – Primeri pozitivnega vpliva požarov –Zgodovinski požari, ki ne bodo nikoli pozabljeni