Mette Petersen je pri Mednarodni federaciji društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca zadolžena za Zahodni Balkan, zato podrobno spremlja kolone migrantov, ki se po zahodni balkanski poti zgrinjajo proti severu.
Polona Frelih
»Priča smo tako čudovitim kot strašnim zgodbam,« je povedala v intervjuju, le nekaj ur preden je prispela v Slovenijo prva večja skupina migrantov. Doma je iz Danske, kar ji trenutno ni v ponos, saj so oblasti prav zdaj znižale podporo prosilcem za azil, prek oglasov pa jim odsvetuje, da bi izbrali Dansko za končno destinacijo.
Begunska kriza je pokazala številne obraze Evrope. V Srbiji so jih lepo sprejeli, na Madžarskem ne. Kako so se obnašale države na zahodni balkanski poti?
Res je, da imamo ogromno čudovitih zgodb iz Srbije. Ne tako dolgo nazaj je bila na Balkanu vojna. Verjetno Srbi zato tako lepo sprejemajo begunce. Vedo, kako je, če se nenadoma znajdeš brez vsega. Zaradi izkušnje iz druge svetovne vojne so begunce zelo lepo sprejeli tudi v Nemčiji. Po drugi strani pa je res, da je bilo tudi na Madžarskem ogromno lepih zgodb, ki jih nismo slišali. Svetovni mediji so o Madžarski pisali samo strašne stvari. Madžarske oblasti res niso ravnale najboljše in veliko migrantov niso obravnavale, kot bi bilo treba.
Delala sem v Pakistanu in Afganistanu, kjer sem videla ogromna begunska taborišča. Ko smo s kolegi videli, kaj se je dogajalo na nekaterih mejnih prehodih na Madžarskem, smo jokali. Priča smo bili strašnim prizorom, ko so ljudje pretepali migrante. Nismo si mislili, da se v Evropi sploh še lahko zgodi kaj takega. Po drugi strani smo na Madžarskem videli tudi solidarnost. Na železniški postaji Keleti v Budimpešti so bili ljudje tako frustrirani, da so se po avtocesti proti Avstriji odpravili kar peš. Deževalo je. Strašno je bilo. Madžari so jim dajali odeje, obleke, vodo …
Tako Rdeči križ kot mediji imamo tukaj zelo pomembno vlogo. Treba je pojasniti, da večina teh ljudi beži pred vojno. Kadar so ljudje prestrašeni, je potrebna demistifikacija. To storiš tako, da pokažeš njihov človeški obraz. Treba je razumeti, da gre za ljudi kot jaz in ti. Znašli so se v zelo težki situaciji. Preživeli so veliko.
Ampak ljudje se pritožujejo, da mediji prikazujemo samo humanitarno plat.
Po podatkih UNHCR kar 80 odstotkov teh ljudi beži pred vojno. Mogoče so se ljudje naveličali poslušati, da bežijo pred vojno? Danes sem letela čez dunajsko letališče. Prelistala sem avstrijske časopise in v vseh sem videla fotografije otrok, ki jočejo na mejnih prehodih. Oprostite, ampak mene se je dotaknilo. Seveda so med njimi tudi ekonomski migranti, vendar moramo pomagati tudi njim, saj smo jim uničili države.
Na internetu se ljudje pogovarjajo tudi o ponarejenih sirskih potnih listih, o tem, da so migranti dobro oblečeni, da imajo iphone, uporabljajo taksije, da gre za dobro organizirano trgovino z ljudmi …
Ko ljudje govorijo, da so lepo oblečeni, to še bolj govori v prid temu, da ti ljudje bežijo in so imeli pred tem lepo življenje. Ne bežijo iz ekonomskih razlogov, ampak zato, da bi zaščitili golo življenje. Pravijo, da imajo denar. Seveda ga imajo. Dobro so živeli in uspelo jim je privarčevati, da so lahko odšli. V njihove vasi je prišla IS. Ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Ljudje, ki potujejo čez Balkan, imajo nekaj denarja. Tisti, ki ga nimajo, so v begunskih taboriščih v Libanonu, Jordaniji in Siriji. Do zdaj so imeli relativno dobro življenje, nimajo pa denarja, da bi prišli v Evropo. Sedijo v begunskih taboriščih in ne vidijo konca vojne v Siriji, kamor se verjetno ne bodo mogli vrniti naslednjih pet let.
V Afganistanu in Pakistanu že leta obstajajo begunska taborišča. Ljudje sedijo v njih in vidijo, da jih mednarodna pomoč ne doseže, saj Združeni narodi pokrivajo samo 40 odstotkov njihovih potreb. Ne morejo delati, njihovi otroci ne morejo v šole. Kaj bi storili vi, če bi to bila vaša družina? Seveda poskušaš najti boljše življenje. Res je. Veliko jih ima mobilne telefone. Zelo sofisticirani so. Kličejo se. Obveščajo se, kako naprej. Ko vidijo, da je vse okej, se pridružijo še drugi. Zdaj bo šla pot, kot kaže, čez Hrvaško in Slovenijo. Če bodo tudi tukaj zaprli meje, bodo šli verjetno okrog Romunije. Če jim je uspelo priti tako daleč, bodo šli skozi pekel, da se bodo prebili čez Balkan. Omenili ste tihotapce. Več ko je ovir, bolj jih potiskamo v tvegane položaje, v roke trgovcev z ljudmi. Tako količino ljudi je nemogoče ustaviti.
Ljudje se tudi sprašujejo, zakaj toliko migrantov naenkrat. Vojna v Siriji traja že štiri leta in pol.
Zato, ker so se v Siriji razmere zaostrile. Islamska država zavzema čedalje več ozemlja. Do zdaj so ostajali bližje Siriji, ker so upali, da se bodo lahko vrnili. Zdaj tega upanja ni več.
Kakšno pomoč potrebujejo?
Imeti morajo možnost, da zaprosijo za zaščito. Obstajajo mednarodne konvencije, med drugim mednarodna konvencija o beguncih iz leta 1951, po kateri imajo ljudje, ki bežijo iz vojne, pravico zaprositi za zaščito. Pri Rdečem križu govorimo o migrantih, ne pa o beguncih ali ekonomskih migrantih. Zato, ker ne poznamo statusa teh ljudi. To mora ugotoviti vaša vlada. Za nas so to ljudje, ki bežijo in potrebujejo človekoljubno pomoč. To je humanitarni imperativ. V Sloveniji po večini nočejo zaprositi za azil. Želijo si v Nemčijo.
Ljudje pravijo, če bi bežali pred vojno, bi se ustalili v prvi varni državi. Gredo tja, kjer imajo več možnosti za azil. To je zelo problematičen sistem, zato Rdeči križ poziva k političnim rešitvam. Zdaj se dogaja, da države, ki so na meji z EU, kot denimo Slovenija, ki je v schengnu, silijo druge države EU, da prevzamejo večje breme krize. EU mora najti rešitve na kolektivni ravni, da Slovenija ali Madžarska ne bosta prepuščeni sami sebi. Eden od večjih problemov je, da imajo evropske države različna pravila glede azila. Če si iz Afganistana, imaš več možnosti za azil v Italiji kot denimo v Nemčiji. To so politične odločitve. Tudi višina denarne podpore je zelo različna. Če končaš v Sloveniji in iščeš azil, boš dobil manjšo denarno pomoč kot denimo v Nemčiji. Dokler ne bo uniformiranega pristopa do prosilcev za azil, bodo ljudje seveda šli tja, kjer bodo imeli več možnosti, da ga dobijo. Šli bodo tja, kjer bodo dobili večjo podporo. To je človeško.
Lahko rečemo, da je EU popolnoma odpovedala?
Lahko povem, da smo zelo žalostni, ker se kaj takega lahko dogaja na evropskih tleh. Da se nismo ničesar naučili iz zgodovine, da nimamo več sočutja in humanitarne solidarnosti. To je zelo depresivno. Kje je evropski sistem vrednot?
Ali jim zdaj kdo pove, da Evropa ni sposobna sprejeti toliko ljudi? Da Nemčija ni raj na zemlji?
Živela in delala sem v Afganistanu. Zjutraj se posloviš od najdražjih in ne veš, ali jih boš zvečer videl. Ko prihajaš iz pekla, Nemčija mogoče resda ni raj, vendar zagotavlja vsaj osnovno varnost.