Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Celo življenje iz človeka odteka v živo. Pred našimi očmi.

Več sto tisoč Hindujcev, povečini obiskovalcev iz Indije, se vsakih pet let zgrne v svetišče Gadhimai v kraju Barijarpur na jugovzhodu Nepala, kjer poteka največje ritualno žrtvovanje živali na svetu. Nepalski festival Gadhimai Mela je razvpit kot eden najbolj nasilnih praznikov na svetu.


 

Polona Frelih

Prizori tridnevnega klanja več kot 300 tisoč bikov, svinj, kozlov, ptic in podgan so šokirali s svojo brutalnostjo in sprožili proteste po vsem svetu. Zahteve po končanju sporne prakse so nepalskim oblastem pošiljali tako zahodni zvezdniki in goreči borci za zaščito živali, med njimi ostarela francoska diva Brigitte Bardot, kot vplivni Indijci, ki se borijo za čistost svoje vere. Oblasti v Katmanduju so se tudi tokrat postavile na stran »starodavne tradicije«.

V resnici masaker v Barijarpurju niti ni tako zelo starodaven običaj, ampak gre vsaj po vzhodnjaških standardih za sodobno tradicijo, ki je nastala »šele« v 18. stoletju, ko je lokalni knez in zdravilec svojo prvo žival daroval boginji Gadhimai. Njen kult je tesno povezan z indijskim kultom boginje Kali, zloveščega bitja s številnimi okončinami ter ukrivljenim mečem khadgo v eni roki in odsekano moško glavo v drugi.

Razcvet arhaičnega kulta Kali se je po pričevanju etnografov zgodil v srednjem veku, ko so med drugim prakticirali žrtvovanje ljudi. Korenine čaščenja boginj Kali in Gadhimai segajo v čase starodavnega kulta Boginje Matere, ki so ga na indijski podcelini dokumentirali že v tretjem in drugem tisočletju pred našim štet­jem, njegovi pripadniki pa so bili zlasti nearijski prebivalci.

Strokovnjak za hinduizem Anil Bhanot je prepričan, da je kult Gadhimai v nasprotju z vrednotami klasičnega hinduizma, med katere sodi nenasilje oziroma »ahimsa«, za kar se je zavzemal zlasti Manhatma Gandhi. V indijski filozofiji obstaja tudi »bhakti-marge«, kar je pot odrešitve s služenjem osebnemu božanstvu, s čimer so v Indiji nadomestili zastarele obrede.

Številni preprosti Biharci še naprej z vsem srcem verjamejo, da lahko z žrtvovanjem živali premagajo bolezen, odplačajo posojilo ali najdejo boljšo polovico. Zadnjega festivala v templju Gadhimai, ki je potekal novembra lani, se je udeležilo kar dva milijona privržencev rituala, ki je zaradi svoje brutalnosti nesprejem­ljiv celo v očeh številnih Nepalcev, kar je v svojem komentarju za Guardian jasno in glasno zapisal nepalski novinar Deepak Adhikari.

Gledal sem obglavljanje. Obžalujem.

Nepalska klavnica – podobne imamo tudi na Zahodu, le da so skrite za štirimi stenami in tehnično bolj dovršene – je v resnici sodobnejši fenomen, kot se zdi na prvi pogled. Če boste v družabno omrežje twitter vtipkali besedo gadhimai, vas bodo preplavile fotografije zelo dobre kakovosti in številni komentarji, kar je daleč najboljši dokaz velikega zanimanja javnosti.

»Krvavi praznik« je množični spektakel, ki v svoji dramaturgiji močno spominja na demonstrativne usmrtitve, s katerimi v zadnjem času seje strah v kosti Islamska država. Mediji vsakodnevno objavljajo poročila o grozodejstvih skrajnih islamistov, in to s pridevniki, ki so žaljivi do žrtev, kot so v raziskavi menili bralci ameriškega Huffington Posta. »Edino, česar mi ni uspelo prebrati, je osebna izkušnja nekoga, ki si je video dejansko ogledal,« je bloger Andrej Lavtar začel sestavek z naslovom Gledal sem posnetek obglavljanja ISIS, kar močno obžalujem, v njem pa je opisal voajersko izkušnjo.

Pravi, da je pričakoval posnetek slabe kakovosti, dobil pa profesionalno zrežiran film HD-kakovosti, ki je zmonitiran tako, da gledalčevo izkušnjo izboljša do maksimuma. »Gre v bistvu za zakol; povsem enak ubijanju živali. Ultimativna podreditev, žrtvovanje, ponižanje … Med obglavljanjem življenje iz človeka odteka tako neposredno, da gledalec na obrazu žrtve vidi vse detajle njegovega predsmrtnega boja,« je opisal neprijetno izkušnjo, ki jo obžaluje in ga je spremenila za vedno. »ISIS je dosegel svoj cilj, saj je njihovo edino orodje – teror – postalo del mojega sveta.«

S fotografij nepalskega polja smrti, zavitega v meglice, na katerem vsevprek ležijo trupla živali s prerezanimi vratovi, odseva podobno nečloveško divjaštvo kot s posnetkov bližnjevzhodne pustinje, na katerih rablji v črnih oblačilih režejo grla svojim ujetnikom. Kindžali v rokah radikalnih islamistov je podobno zlovešč kot ukrivljeni indijski meč v rokah privržencev boginje Gadhimai. V Nepalu, Siriji, Iraku … se brutalni rituali dogajajo sredi belega dne. Smrt je postala spektakel, s katerim javno demonstrirajo svojo moč in oblast.

O problemih sodobnosti

Množični poboji ljudi in živali so v zgodovini stalnica, vendar jih niso vedno obešali na veliki zvon. V nacistični Nemčiji niso niti pomislili, da bi genocid nad Judi javno razkrili, kaj šele, da bi na ogled postavili posnetke predsmrtne agonije svojih žrtev. Ko je bilo vsega konec, so dokaze o grozodejstvih poskušali uničiti. Nasprotno se sodobni oblastniki nasilja sploh ne sramujejo več in v Iranu so pred tremi leti umaknili prepoved fotografiranja javnih usmrtitev, kar je iranskemu fotografu Ebrahimu Norooziju prineselo celo nagrado World Press Photo za serijo fotografij javnega obešanja. Prejel jo je v kategoriji Problemi sodobnosti, kamor po mojem še zdaleč ne sodi samo smrtna kazen, ampak tudi sam akt gledanja in fotografiranja, s katerim umirajočemu odvzamemo še zadnji kanček dostojanstva.

Po številu izvršenih smrtnih kazni je Iran na drugem mestu, največ ljudi usmrtijo na Kitajskem, na tretjem mestu pa je po podatkih človekoljubne organizacije Amnesty International Saudska Arabija, kjer so letos usmrtili že toliko ljudi, kot so jih lani v vsem letu, odgovornost za brutalizacijo pa pripisujejo kralju Salmanu, ki je prišel na oblast v začetku leta. Kot še »bolj fevdalno in nehumano prakso tiranske monarhije« pri človekoljubni organizaciji Reprive navajajo križanje, kar je običaj, med katerim brezglava trupla kaznjencev razstavijo na javnem mestu. Število smrtnih kazni tako narašča, da so pred kratkim objavili celo oglas za kar osem novih rabljev. Izkušnje niso potrebne, plača sicer ni bajna, bodo pa imeli status verskega uradnika.

Saudska Arabija ne glede na to še naprej uživa neomejeno podporo Združenih držav Amerike, kjer so lani s 35 usmrtitvami pristali na petem mestu lestvice držav z največ­jim številom smrtnih kazni. Pred njimi je Irak, kjer so usmrtili 61 ljudi, najbolj razvpiti obsojenec pa še dandanes ostaja Sadam Husein, ki so ga obesili leta 2006. Poleg uradnega posnetka njegove usmrtitve se je na internetu znašel tudi neuradni posnetek z mobilnega telefona, kar je povzročilo manjši škandal, ki pa je kmalu šel v pozabo.

Število smrtnih kazni narašča in lani so jih po podatkih AI izrekli najmanj 2466, kar je 25 odstotkov več kot leto prej, ko jih je bilo 1925. Naraščanje števila obsojencev na ultimativno kazen pripisujejo čedalje bolj brutalnim režimom v Nigeriji in Egiptu, kjer so prejšnji teden na smrt obsodili tudi nekdanjega predsednika Mohameda Mursija.

Posnetki smrti niso samo cenjeno, ampak večkrat tudi zlorabljeno blago. Zelo nazorni posnetki žrtev brutalnih zločinov – pogosto objavljeni, še preden je dokončno raziskano, kdo jih je pravzaprav v resnici storil – spodbudijo mobilizacijo javnega mnenja, »humanitarne intervencije« in nazadnje odstranitev novega »brutalnega diktatorja«. Zdaj je na muhi sirski predsednik Bašar Al Asad.

Smrt ne sme postati zabava

Z njihovimi zadnjimi fotografijami tako žrtve izkoristijo za sejanje novega nasilja. Ker brutalni posnetki zbujajo burna čustva, se marsikatera razprava od racionalnih argumentov premakne na čustveno raven, čemur se je v svoji znanstvenofantastični parodiji posvetil tudi eden najbolj priljubljenih ruskih sodobnih pisateljev Viktor Pelevin. Roman iz leta 2011, ki ga je vizionarsko postavil v Ukrajino, je poimenoval S.N.U.F.F, kar je filmski žanr, ki prikazuje resnični umor brez posebnih efektov, njegov namen pa je zabavati.

Smrt ne sme postati zabava, kakor se je pred letom in pol zgodilo v danskem živalskem vrtu, kjer so, da bi preprečili parjenje s sorodnico, usmrtili povsem zdravega samca žirafe. Ljubkega Mariusa, za katerega se je s peticijo zavzelo na tisoče ljudi, so nato pred očmi številnih otrok razkosali, kar je vodstvo živalskega vrta predstavilo kot koristno lekcijo iz anatomije. Takšne brutalne otroške šove so v københavnskem živalskem vrtu začeli prirejati pred desetletjem, ko so imeli prve krvave pojedine, med katerimi so levom metali žive koze. Bo otrok, ki ga že od rosnih let navajajo na grozljive prizore, v odrasli dobi sploh sposoben občutiti empatijo?

V 21. stoletju se ne trudimo več, da bi prizore nasilja izrinili iz javnega diskurza, prav tako nanj ne namigujemo več s simboli, kakršen je lobanja na čeladi pripadnikov vojaških enot SS (Wafen-SS). Sodobnost nam podobe brutalnih pobojev prinaša na pladnju, v izobilju in zelo eksplicitnih oblikah. Sodobna družba je družba spektakla, ki iz dneva v dan postaja bolj brutalen. Umor je postal javni ritual.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

24/5/2015 clanek-2564874.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo