Po klavrnem propadu ruskega plinskega projekta Južni tok, ki bi pripeljal ruski plin v Evropo mimo Ukrajine, je Rusija začrtala Turški oziroma Balkanski tok, prek katerega bi leta 2019 začel teči plin, ki ga bo samo še do tega datuma pošiljala po ukrajinskem sistemu plinovodov. Pripravljenost na sodelovanje so izrazile Turčija, Grčija, Madžarska, Srbija in Makedonija, kjer zaradi tega že čutijo pritiske Bruslja in Washingtona.
Polona Frelih
Ko so v Moskvi razkrili načrte gradnje Južnega toka, sta Bruselj in Washington kot alternativo začela promovirati Nabucco, zaradi medsebojnega rivalstva pa sta na koncu oba projekta propadla. Zdaj je Rusija potegnila iz rokava nov adut – Turški tok. Nanj sta se Bruselj in Washington odzvala s promocijo Transjadranskega plinovoda, ki naj bi pripeljal v Evropo plin iz Kaspijskega bazena.
Projekta se po besedah generalnega direktorja ruskega Fonda za energetsko varnost Konstantina Simonova pomembno razlikujeta po količini plina. Ruski plinski monopolist Gazprom naj bi na leto dostavil 63 milijard kubičnih metrov plina, azerbajdžanske zmogljivosti pa znašajo samo 16 milijard kubičnih metrov na leto, zato bo moral »Bruselj prej ali slej resnici pogledati v oči«, je poudaril za ruski dnevnik Vzgljad. Po njegovem je treba grožnjo, da bo Rusija po letu 2019 – ko bo potekla njena pogodba z Ukrajino – vse pošiljke za Evropo (50 milijard kubičnih metrov) preusmerila na Turški tok, vzeti resno.
Namero o sodelovanju v Turškem toku so aprila v Budimpešti podpisali zunanji ministri Grčije, Madžarske, Srbije, Makedonije in Turčije, v njej pa so izrazili »podporo oblikovanju donosne možnosti diverzifikacije poti in vira za dobavo zemeljskega plina iz Turčije, prek ozemlja naših držav, do držav srednje in jugovzhodne Evrope«. EU so pozvali, naj sofinancira s projektom povezano infrastrukturo, saj bo »plinovod močno prispeval k energetski varnosti Evrope nasploh, zato mora biti skupna odgovornost Evropske unije«.
Odpoklic ameriškega veleposlanika v Grčiji
V Bruslju niso navdušeni, saj je to po njihovem politični projekt s ciljem spodkopati Ukrajino in povečati evropsko odvisnost od Rusije. Še bolj proaktivni so v Washingtonu, kjer so v države podpisnice že poslali posebnega odposlanca State Departmenta za energetske zadeve Amosa Hochsteina, ki promovira Transjadranski plinovod. »Diverzifikacija je najboljši način za zagotavljanje energetske varnosti. Zagotoviti je treba vire, ki niso ruski,« je Hochstein lobiral v Grčiji, od koder bodo ZDA zaradi »nezadostne aktivnosti pri zagotavljanju informacij o političnih in gospodarskih dogodkih« predčasno odpoklicale svojega veleposlanika Davida Pearcea.
Grški minister za energetiko Panajotis Lafazanis vztraja, da se Transjadranski plinovod in Turški tok ne izključujeta ter da si želi Grčija postati »pluralistično energetsko vozlišče v Evropi«. Simonov je opozoril, da je razlika v tem, da bodo uradne Atene za sodelovanje pri Turškem toku prejele plačilo za tranzit, pri Transjadranskem plinovodu kot panevropskem projektu pa ne, kar pomeni, da bo Grčija s sodelovanjem pri ruskem projektu izboljšala tudi svoj »gospodarski položaj, ne samo statusa«.
Grškemu premieru Aleksisu Ciprasu je ruski predsednik Vladimir Putin aprila med obiskom ponudil »posojilo za realizacijo energetskih projektov v Grčiji, ki ji bodo prinesli dobiček, s katerim bo potem mogoče vrniti ruski vložek«, kar pomeni, da utegne Rusija v praksi financirati izgradnjo infrastrukture, kar je v nasprotju s tretjim evropskim energetskim svežnjem, ki je pokopal plinski projekt Južni tok. V tem kontekstu je treba razumeti tudi rusko vabilo Grčiji, naj postane šesta članica Nove razvojne banke držav Brics s sedežem v Šanghaju, ki bo s 100 milijardami dolarjev financirala infrastrukturne projekte in poskušala spodkopati prevlado zahodnih ustanov, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.
Balkanski plinovod smodnika?
Rusija je zatrdila, da bo financirala samo izgradnjo plinovoda pod Črnim morjem in pripeljala ruski plin samo do skladišča na turško-grški meji, od koder naj bi nadaljeval pot prek Makedonije, Srbije in Madžarske do Avstrije ter prek Grčije morda celo do Italije. Za izgradnjo infrastrukture na ozemlju Evropske unije bi lahko po pisanju ruskih medijev kot investitorji nastopili delničarji propadlega Južnega toka: avstrijska družba OMV, italijanska Eni ali francoska EDF, druga možnost pa je Jünckerjev investicijski sklad v skupni vrednosti 315 milijard evrov, ki ga je evropska komisija oblikovala za potrebe infrastrukturnih projektov na ozemlju Evropske unije.
»Trenutno lahko izrazimo pripravljenost na sodelovanje v projektu Turški tok, saj potrebujemo zanesljive dobavitelje plina,« je potrdil srbski zunanji minister Ivica Dačić in dodal, da je, kar zadeva Severni tok, po katerem ruski plin teče v Nemčijo in naprej v severno Evropo, mogoče vse, nasprotno pa je vse prepovedano v zvezi s projekti, ki naj bi pripeljali taisti ruski plin na vzhod.
Njegov sogovornik Sergej Lavrov je konec minulega tedna med obiskom v Beogradu zatrdil, da bo Turški tok pripomogel h krepitvi energetske varnosti EU, krivdo za vrenje v Makedoniji pa je pripisal Zahodu in ga obtožil, da si v Makedoniji že nekaj časa prizadeva za barvno revolucijo. »Seveda tega ne morem trditi z gotovostjo, vendar je vse skupaj videti, kot da so se dogodki v Makedoniji razvili zaradi odločitve makedonskih oblasti, da ne bodo podprle sankcij proti Rusiji in njihovi aktivni podpori projektu Turški tok, ki mu nasprotujejo številni v Bruslju in tisti čez lužo,« je poudaril.