»Do Rusije se ne smete vesti, kakor da se ni nič zgodilo,« je zunanje ministre Evropske unije pred zasedanjem v ponedeljek opozoril uradni Tbilisi. Spomniti jih je hotel na rusko-gruzinski spopad avgusta v Južni Osetiji. »Stvari zagotovo ne bodo tekle, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo,« je v Bruslju ponovil visoki evropski predstavnik Javier Solana. Sicer pa, kdo ve, morda je ta krilatica najprej prišla celo iz njegovih ust....
»Do Rusije se ne smete vesti, kakor da se ni nič zgodilo,« je zunanje ministre Evropske unije pred zasedanjem v ponedeljek opozoril uradni Tbilisi. Spomniti jih je hotel na rusko-gruzinski spopad avgusta v Južni Osetiji. »Stvari zagotovo ne bodo tekle, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo,« je v Bruslju ponovil visoki evropski predstavnik Javier Solana. Sicer pa, kdo ve, morda je ta krilatica najprej prišla celo iz njegovih ust. Navsezadnje v Gruziji njegovim besedam že dolgo pripisujejo velik pomen in jih radi ponavljajo.
Kljub takšnim opozorilom, s katerimi pred Rusijo svarijo predvsem vzhodnoevropske članice, kot sta Litva in Poljska, so se v ponedeljek v Bruslju strinjali, da se začno pogajanja o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusijo. Prav gotovo bodo dolgotrajna.
Kratkoročno se je zato morda bolj zanimivo osredotočiti na oceno, da se Evropska unija dejansko vede, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Nemara je takšen odnos celo bolj značilen za njene stike z Gruzijo, predvsem pa Južno Osetijo in Abhazijo, gruzinskima separatističnima pokrajinama, kakor ju brez izjeme označujejo evropski birokrati.
Prav v teh dveh pokrajinah se je v zadnjih mesecih zgodilo – in spremenilo – največ. Po gruzinskem vojaškem posegu v Južni Osetiji je Rusija priznala samostojnost Južne Osetije in Abhazije, južnoosetinski in abhazijski politiki pa še bolj vztrajno poudarjajo, da vrnitev pod okrilje Gruzije ne pride v poštev. Južna Osetija se namerava vključiti v Rusko federacijo, Abhazija pa si želi postati mednarodno priznana neodvisna država. Po bombah, ki so avgusta padale na prestolnico Južne Osetije, jima je pravico do samoodločbe težko odreči. »Prijatelji Gruzije«, kakor predstavnike Evropske unije z nemalo cinizma označujejo v Abhaziji, počnejo natanko to. Tako kot že šestnajst let ponavljajo, da je ozemeljska celovitost Gruzije edina rešitev, čeprav tega ne verjamejo niti sami.
So prebivalci in predstavniki Južne Osetije in Abhazije zato, ker so brez države, nevidni in brez glasu? Jim res ne ostane drugega, kot da na svojo željo po življenju v samostojni državi opozarjajo s kričanjem in ekscesi? Denimo bojkotom, kakršnega napovedujejo za prihodnji teden, ko bo v Ženevi mirovna konferenca. »Če nas tam mislijo obravnavati kot del Gruzije, nas na pogajanja ne bo,« je izjavil abhazijski predsednik Sergej Bagapš.
Bruselj in Washington sta na razpotju. Prišel je čas, da se nehata vesti, kakor da se avgusta na Kavkazu ne bi bilo nič zgodilo! Prej ali slej bosta morala narediti to, kar je Rusija storila 26. avgusta – priznati samostojnost Abhazije in Južne Osetije. To je dolgoročno verjetno neizogibno. Edina možnost, da Gruzija vzpostavi ponovni nadzor nad pokrajinama, je namreč nova vojna, a v njej mora seveda zmagati. Zaradi navzočnosti ruske vojske, ki je avgusta dokazala, da takšnega razpleta ne bo dopustila, je to skorajda nemogoče.
S čimprejšnjo formalizacijo nove realnosti bi Zahod navsezadnje iz agonije pomagal tudi Gruziji. Če bi se namreč njeno vodstvo namesto z vzpostavitvijo ponovne jurisdikcije nad upornima pokrajinama ukvarjalo s približevanjem zahodnim institucijam, zagotovo ne bi več dolgo stala pred vrati Nata, svoje zadržke pa bi v Bruslju lahko izražala kot polnopravna članica Evropske unije.