Königsberg je nekdanje središče vzhodne Prusije, ki so ga po prvi svetovni vojni s t. i. poljskim koridorjem odrezali od weimarske Nemčije in je zato vedno užival posebno naklonjenost Adolfa Hitlerja, ta pa je v tretjem rajhu iz njega naredil pravo leglo nacizma. »Biser na reki Pregel«, ki je med drugo svetovno vojno utrpel hujše razdejanje kot večina evropskih mest, so na potsdamski mirovni konferenci dodelili takratni Sovjetski zvezi. V čast Mihaila Kalinina, dolgoletnega predsednika Vsesovjetskega centralnega komiteja in veterana boljševika, je bil preimenovan v Kaliningrad in je še enkrat postal središče totalitarizma in militarizma.
V mestu je sledove shizofrene zgodovine mogoče videti na vsakem koraku. Ob elegantnih pruskih dvorcih, vilah in vrtovih stojijo sivi in razpadajoči sovjetski bloki, v muzejih pa so porcelanasti čajni servisi, okrašeni s svastiko, razstavljeni skupaj s Stalinovimi in Leninovimi portreti ter podobami z boljševistično ikonografijo. V zibelki totalitarističnih režimov vsaka zgradba šepeta svojo zgodbo.
Nemški duh
Opečnata gotska katedrala iz leta 1333 je ena najbolj znanih luteranskih cerkva na svetu in brez dvoma največja mestna arhitekturna znamenitost. Obnovili so jo v 90. letih preteklega stoletja, in to predvsem po zaslugi državne in zasebne finančne pomoči iz Nemčije. Ruski nacionalisti so protestirali, da s tem oživljajo nemški fašizem, zdaj pa svoje roke po objektu že steguje Ruska pravoslavna cerkev. »To je kriminal in napad na kulturo našega mesta. Vodstvo ruske pravoslavne cerkve nima nič s staro luteransko katedralo, njeno zgodovino in arhitekturo. Poleg tega za obnovo niso dali niti kupejke,« je kritičen Igor Odinzov, ki je vodil projekt obnove. V skladu z njim je izjemno akustična katedrala dobila tudi repliko baročnih orgel, ki jih je financirala ruska vlada. Tudi organist Artjom Hačaturov nad načrti ruske pravoslavne cerkve ni navdušen: »V ruskih pravoslavnih cerkvah ni orgel in ne vem, zakaj se hočejo polastiti katedrale, s katero nimajo kaj početi. V središču mesta so dobili novo pravoslavno cerkev Kristusa Odrešenika in to bi jim moralo zadostovati. Ne kaže pozabiti, da je v sovjetskih časih tukaj vladal popoln ateizem. Verniki so morali svoje otroke na krst pošiljati v Litvo.«
Obnovili so tudi grob slovitega nemškega filozofa Immanuela Kanta, ki se je tam rodil leta 1724 in je že postal romarska pot za njegove oboževalce. »Le malo prebivalcev našega Absurdistana je prebralo njegovo Kritiko čistega uma,« je na račun someščanov kritičen tridesetletni odvetnik Aleks. Na poslednje počivališče »očeta moderne filozofije« se konec tedna zgrinjajo trume mladoporočencev in kramarji vseh vrst. Šestdesetletni Aleksander Laleka obiskovalcem ponuja črno-bele fotografije iz časov, ko se je mesto še imenovalo Königsberg. »Živeli smo v nemških domovih, jedli smo iz nemške posode, vse okoli nas je bilo nemško. Da bi mi približala ruski duh, me je mama vsako poletje poslala na počitnice v Moskvo. Ne glede na to lahko rečem, da smo se tukaj kar precej navzeli nemškega duha. Smo bolj urejeni in disciplinirani od preostalih Rusov,« pripoveduje na zelenem otočku sredi reke Pregel, ki je zaradi deževja temno rjave barve in močno zaudarja, kar pa domačinov ne odvrne od ribolova.
Med letoma 1945 in 1948 so sovjetske oblasti iz Kaliningrada ter drugih krajev Kaliningrajske regije izgnale vse prebivalce nemške narodnosti, v njihovih domovih pa naselile Ruse z vseh koncev države. Največ je bilo vojaških uslužbencev in tistih, ki so med vojno ostali brez domov. »Ko ljudje začnejo obnavljati stare nemške hiše, pod kletmi velikokrat najdejo srebrnino in druge dragocenosti. Izgnani Nemci so jih tam zakopali, ker so upali, da se bodo nekoč lahko vrnili,« nam predstavnica Kaliningrajske regije Jelena Vojtehovič zaupa eno od številnih mestnih skrivnosti.
Vrnili so se lahko šele po razpadu Sovjetske zveze, pa še to samo na obisk. Ob spoznanju, kaj je nastalo iz njihovega rojstnega kraja, so se številni menda bridko razjokali. »Lani je k sosedom na obisk prišel zakonski par iz Nemčije, ki je do konca druge svetovne vojne živel v njuni hiši. Zahvalila sta se mu, ker tako lepo skrbi za njun nekdanji dom. Sočustvujem z njima,« med panoramsko vožnjo po Baltiku pripoveduje kapitan Vlečeslav Ivanovič.
Brez zgodovine od Adama do Potsdama
Kaliningrad je bil najbolj militarizirano območje nekdanje Sovjetske zveze, zato je bil do leta 1991 zaprto vojaško območje. Duh tistih časov še najbolje simbolizira Palača Sovjetov, ki so jo začeli graditi leta 1972 in je niso nikoli dokončali, domači pa so ji zaradi grdote nadeli kar vzdevek Pošast. Dvajsetnadstropna betonska konstrukcija nad panoramo mesta lebdi kot ogromna robotova glava in je brez dvoma najbolj izstopajoče mestno poslopje. Nekaj časa so razmišljali, da bi v njem odprli hotel, potem poslovno središče, na koncu pa se ni zgodilo nič. Glavni vzrok je zapleteno lastništvo, ki je razdeljeno med mestom, regijo in precej sumljivim podjetjem z imenom MIDI PHI Holding, ki je registrirano v Panami. Stavba že dolgo žalostno propada, v njej pa se zbirajo narkomani, pijanci in drugi postopači. »Tudi to je del naše zgodovine,« je resignirana arhitektka Tatjana Kondakova.
»V Sovjetski zvezi je bilo v Kaliningradu kar sto tisoč vojakov, zdaj jih je samo še trideset tisoč. Število vojakov je bilo nesorazmerno s številom prebivalcev, ki so bili vsi po vrsti povezani z vojaško industrijo. Eni so bili vojaki in člani vojaških družin, drugi so delali v vojaških oporiščih,« zgodovinar Aleksej Kuznecov pritrdi, da je večina prebivalcev kruh služila prav na račun vojaške industrije. Po razpadu Sovjetske zveze je veliko ljudi ostalo na cesti in Kaliningrad je postal »črna luknja Evrope«, v kateri se je razbohotila ilegalna trgovina s cigaretami, alkoholom, drogami in orožjem. V zvezi s slednjim so Kaliningrad na veliko omenjali tudi letos poleti, ko je med plovbo iz Finske v Alžirijo izginila skrivnostna ladja Artic See, na katero naj bi po pisanju izraelskih in britanskih medijev prav v tamkajšnjem pristanišču naložili raketne sisteme S-300, ki so bili menda namenjeni Iranu. V mestu je še dandanes precej zarjavele vojaške opreme, predvsem vojaških ladij, odnos do vojske pa se po besedah Kuznecova spreminja: »V Sovjetski zvezi je bila prioriteta študentk naše univerze, da se poročijo s slušateljem ene od treh vojaških univerz. Menile so, da jim to zagotavlja materialno varnost. Zdaj si moža izbirajo na podlagi zunanjih atributov.«
V Kaliningradu je tudi sedež Baltske flote, ki je bila med hladno vojno opremljena z jedrskim orožjem. »Da je bilo tukaj skladišče jedrskega orožja, so javno vedno zanikali, potem pa so začeli govorili, da so vse jedrske rakete odstranili. Enaka zgodba je bila s kemičnim orožjem, ko so ves čas zatrjevali, da ga ni, potem pa se je izkazalo, da je bilo shranjeno v Baltskem morju,« o nasprotujočih si izjavah tamkajšnjih oblasti pove predsednica ekološke organizacije Eko zaščita Aleksandra Koroljeva. »Skrivalo se je predvsem to, kar je bilo povezano z orožjem, kar velja še dandanes. Ne glede na to smo vsi dobro vedeli, da so pri nas taktične jedrske rakete,« ji pritrdi tudi zgodovinar Kuznecov.
Kaliningrad je po Sankt Peterburgu drugi največji onesnaževalec Baltskega morja in na leto proizvede 400 tisoč ton industrijskih in drugih odpadkov, največji ekološki problem pa je kanalizacija, ki sega v čase pred drugo svetovno vojno. »Smo evropsko mesto, v katerem živi pol milijona ljudi, kanalizacija pa je na ravni 13. stoletja. Vse odplake po odprtih kanalih tečejo naravnost v morje, zato v našem mestu zelo zaudarja. Drugi problem je pitna voda, ki jo kar dve tretjini prebivalcev dobiva iz zelo onesnažene reke Pregel. Teče po vodovodu, ki je bil prav tako zgrajen še v predvojnih časih,« naravovarstvenica Koroljova raztrga zastarelo infrastrukturo.
Bolj kot obnovi so se sovjetske oblasti posvečale izganjanju nemškega duha. »Pruske zgradbe in spomeniki so se uničevali pod geslom, da so leglo nacizma, militarizma in agresije, ki ga je treba uničiti. V sovjetskih časih je postal priljubljen rek, da v Kaliningradu od Adama do Potsdama ni bilo zgodovine. Zdaj se je odnos do preteklosti in vsega pruskega spremenil s črnega na belo,« o spremembi razpoloženja pove zgodovinar Kuznecov.
Uničevanje in obnavljanje
Najboljši primer uničevanja, ki se je zdaj spremenilo v željo po obnavljanju, je mestni grad s trdnjavo, v katerem je leta 1701 potekalo kronanje prvega pruskega kralja Frederika I., od njega pa ni ostalo skoraj nič. Svoje je naredila vojna vihra, še zadnje ostanke ruševin pa so na ukaz takratnega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva pognali v zrak leta 1969. Nalogo so zaupali Avenirju Osjanovu, arhitekturnemu rablju, ki se je po razpadu Sovjetske zveze prelevil v predsednika odbora za zaščito arhitekturne dediščine. »Preteklo je veliko let in spremenil sem se. Zdaj se ukvarjam z zaščito starih ruševin. To je pokora za napake, ki sem jih storil v mladosti,« je pred leti povedal v pogovoru za BBC.
Še bolj ambiciozne cilje si je zadal 41-letni arhitekt Aleksander Bažin, vodja mestnega sveta za urbanizem, ki med drugim vodi tudi projekt obnove 700 let starega gradu in trdnjave, ki so jo leta 1255 postavili tevtonski vitezi, nemški viteški red, ki je bil v Sveti deželi ustanovljen med tretjo križarsko vojno. Prav od tam so »Pijevi vojaki« v 13. in 14. stoletju odhajali na križarske pohode, od koder so v domovino vozili ujetnike in jih prodajali za ceno ene vprežne živali, za kar so seveda imeli papežev blagoslov. Na podlagi te prakse je mogoče zaključiti, da Kaliningrad ni bil le zibelka dveh, ampak celo treh totalitarističnih režimov.
»Grad je treba znova zgraditi, kar bo stalo približno sto milijonov dolarjev,« je bil Bažin pred dvema letoma odločen v pogovoru za nemški Spiegel, kjer so tudi prvi financirali izkopavanje, med katerim so odkrili stare vinske steklenice, amulete, ostanke toplotne napeljave in skrivni podzemni tunel. Iskali so nekaj precej bolj dragocenega – jantarjevo sobo, ki jo je ruskemu carju Petru Velikemu kot dokaz zavezništva v vojni proti Švedom podaril nemški kralj Friderik Wilhelm. Po zasedbi Katarininega dvorca v Carskem selu blizu Sankt Peterburga je postala nemški vojni plen, ki so ga med vojno pripeljali v königsbergski grad, v zadnjih dneh vojne pa se je za njo izgubila vsaka sled. Zdaj velja za največji izgubljeni zaklad na svetu.
»V našem mestu je vojna pustila strašne ruševine. Britansko letalstvo je avgusta 1944 mesto dvakrat silovito bombardiralo in v središču je bilo že takrat porušenih 48 odstotkov zgradb. Svoje je naredila še ofenziva sovjetske vojske, ki je trajala od 6. do 9. aprila 1945. Po koncu vojne nismo imeli ne vodovoda, ne kanalizacije, ne elektrike. Porušenih je bilo 90 odstotkov vseh cest in mostov,« o vojni vihri pove vodička Natalija Andrejevna.
Obnova gradu, ki bi jo morali – sodeč po pompoznih napovedih – končati do naslednjega leta, se sploh še ni začela, se je pa zato kampanja za vrnitev starega pruskega imena. »Mislim, da večina prebivalcev temu nasprotuje, saj je od zgodovinskega mesta ostalo bore malo, poleg tega se je ime Kaliningrad že zasidralo v naši zavesti,« ocenjuje zgodovinar Aleksej Kuznecov, pa čeprav je med našim pogovorom tudi njemu z jezika večkrat ušlo prav staro poimenovanje. »V Rusiji so to prusko mesto nekoč imenovali Koroljov (korol je ruska beseda za kralja, op. p.) zato je bilo slišati tudi takšne ideje. Izkazalo se je, da je ime že zasedeno. V spomin na glavnega sovjetskega raketnega inženirja Sergeja Koroljova je to ime dobil kraj v Podmoskovju, ki se je pred tem, ironično, imenoval prav Kaliningrad,« še pojasni Kuznecov. »Nič nimam proti preimenovanju, vendar le, če bo ta želja prišla od spodaj, od ljudi,« pa o tem meni guverner Kaliningrajske regije Georgij Boos. Ne glede na to, kakšno je in bo njegovo uradno ime – za prebivalce je že dolgo preprosto König. •