Novi Urengoj – Polotok Jamal, kar v jeziku staroselskih Nencev pomeni »konec zemlje«, leži kakih 2000 kilometrov severovzhodno od Moskve in skriva dobršen del ruskega energetskega bogastva. Pod večnim ledom načrpa Rusija kar 90 odstotkov vsega plina, kar pomeni, da se tudi Slovenija povečini greje prav z jamalskim plinom. Večina plinskih polj je v rokah ruskega plinskega monopolista Gazproma, ki si prizadeva, da bi na tem območju do leta 2035 načrpali kar 350 milijard kubičnih metrov plina na leto. Zaradi ambicioznih načrtov so k odkrivanju in izkoriščanju največjih še neodkritih zalog plina na svetu povabili tudi tuje investitorje, kar je v nasprotju z običajno prakso. Na permafrostu, večno zamrznjenih tleh, pa Gazprom ni postavil le kompleksnega sistema plinovodov, ampak tudi stanovanjska naselja, muzeje, kinodvorane, in je zato tam alfa in omega. Na ogromnih prostranstvih ob Arktičnem krogu, kjer se živo srebro pozimi spusti tudi pod 50 stopinj Celzija pod ničlo, živi komaj pol milijona prebivalcev, vsaka druga družina pa je tako ali drugače povezana z Gazpromom. Zato lahko Jamalo-Nenecko avtonomno okrožje mirne duše poimenujemo kar Gazpromstan.
Od naše dopisnice
»Dobrodošli v Novem Urengoju, prestolnici plina, kjer so vodilna plinska podjetja, med drugim tudi Gazprom. Mesto se je pojavilo na zemljevidih leta 1966, in sicer zato, ker so tu odkrili veliko nahajališče plina. Razmere so surove,« nam je župan Ivan Kostogriz zaželel dobrodošlico. V mestu s 119.000 prebivalci so v rokah Gazproma banke, televizijske postaje, kulturne ustanove in celo letalska družba. Na pomembno strateško območje je sicer mogoče prileteti samo s posebnim dovoljenjem ruske tajne službe FSB. Uradno, ker ste zaradi Karskega morja na mejnem območju, neuradno, ker je tam skoncentriran pretežni del ruske energetske infrastrukture.
Varovanje dragulja, imenovanega Gazprom
Čez neskončna snežna prostranstva, prepredena z zaledenelimi jezeri in v ledu otrplimi drevesi, je speljanih na tisoče kilometrov plinovodov, ki so vsi v rokah podjetja Gazprom transgaz. »Monopol nad sistemom plinovodov je pomemben zato, da ne bi izgubili nadzora nad draguljem, kakršen je za Rusko federacijo Gazprom. Drugače sicer menim, da morajo vse narekovati tržne razmere. Če bodo mala podjetja povečala svoje tržne deleže, redno plačevala davke in skrbela za socialno infrastrukturo tega območja, potem dopuščam možnost, da lahko prevzamejo nadzor tudi nad plinovodi,« se namestniku guvernerja Jamalo-Neneckega avtonomnega okrožja Vladimirju Vladimirovu monopol nad plinovodi ne zdi nič spornega.
Gazprom ima kar 155.000 kilometrov plinovodov, ki jih pred terorističnimi napadi ščiti pred tremi leti ustanovljena »Gazpromova vojska«, ki se uradno imenuje Severnouralska medregionalna varnostna služba. Samo Gazpromovo urengojsko podjetje za črpanje plina varuje 3000 njenih pripadnikov. »Potrkati moram, ampak pri nas še nikoli ni bilo poskusa sabotaže ali terorističnega napada. Poskusi so bili v osrednji Rusiji, vendar so vse napade preprečili,« nam je namestnik direktorja proizvodnje Rustan Ismagilov pripovedoval med sprehodom po najstarejšem urengojskem plinskem obratu. Deluje že od leta 1978, plinskih zalog pa imajo dovolj vsaj še do leta 2026.
Od tam modra energija po plinovodu Družba teče proti Evropi, pretok plina pa že 20 let nadzira tehnična delavka Alfija Makušova: »Delo v Gazpromu pomeni stabilnost, blaginjo in vero v jutri. Zelo pozitiven je tudi proces nekakšnega dinastičnega nasledstva, kar pomeni, da ko se bom jaz upokojila, bo lahko moje delo prevzel moj sin ali kakšen drug sorodnik. Družinski člani imajo vedno prednost. Plus je tudi to, da Gazprom naše otroke pošilja na šolanje v Moskvo in Sankt Peterburg, seveda pod pogojem, da se bodo vrnili.«
Zaposleni v Gazpromu prejemajo za ruske razmere precej visoko plačo, saj povprečna znaša kar 1345 evrov, deležni pa so tudi številnih drugih ugodnosti. »Pri nas imamo 38 vrtcev in osem jih dajemo v najem Gazpromu, kjer skrbijo za otroke zaposlenih. Rad bi poudaril, da niti en od teh objektov ni v lasti Gazproma,« župan Kostogriz zavrne trditev, da gre pravzaprav za nekakšno državo Gazprom. V podjetju so dejansko financirali gradnjo večjega dela infrastrukture in so zadeve šele pred kratkim začeli prepuščati lokalnim oblastem.
Pred letom dni so k sodelovanju v plinskih projektih na Jamalu prvič povabili celo tuje investitorje, kar je precej neobičajno poteza, saj je Gazprom energetske projekte doslej predvsem ljubosumno čuval zase. Po mnenju poznavalcev so se za to odločili zaradi gospodarske krize, potrebe po tuji tehnologiji, ki je nepogrešljiva predvsem zaradi želje po pridelovanju utekočinjenega zemeljskega plina, primernejšega za ladijski transport in skladiščenje, ter plinskih projektov Severni in Južni tok, zaradi katerih krvavo potrebujejo nove zaloge plina. »Kar zadeva strateške partnerje, bomo na meddržavni ravni sprejeli ukrepe, ki bodo olajšali postopek prihoda in dela na našem ozemlju. Davčna zakonodaja potencialnim investitorjem že danes omogoča ugodnosti, projekte pa lahko realiziramo tudi s sofinanciranjem,« je namestnik guvernerja Vladimirov opisal ukrepe, s katerimi bodo poskušali pritegniti tuja vlaganja.
Staroselci pod pritiskom
A izkoriščanje energetskega bogastva močno ogroža okolje, predvsem pa tradicionalno življenje staroselskega nomadskega plemena Nencev, ki so zaradi plinske in naftne infrastrukture že izgubili precej površin, na katerih pasejo črede jelenov. »Brez soglasja Nencev plinske in naftne infrastrukture ni mogoče postaviti na pašnih površinah. Energetska podjetja z njimi sklepajo kompromise. Gazprom je vedno plačeval kompenzacije in v nacionalnih vaseh gradi domove. O vsem tem se lahko prepričate na lastne oči. Simbol našega mesta je polarna sova na plinski cevi. Polarna sova simbolizira modrost, ki je potrebna, če hočemo ob izkoriščanju naravnih bogastev ohraniti ranljivo in lepo naravo naših prostranstev,« je župan Kostogriz odločno zanikal obtožbe o pomanjkanju posluha za potrebe staroselskih ljudstev.
Ti sestavljajo sedem odstotkov tamkajšnjega prebivalstva. Poleg Nencev so med njimi še Selkupi, Komi in Hanti, katerih pripadnica je tudi Zinaida Ramdanova iz upravnega središča Salihard: »Od bogastva naše zemlje dobivamo malo. Morda dvoje, troje snežnih sani, beremo pa, da so nam namenili na milijone rubljev. Postavlja se vprašanje, kdo jih je dobil. Staroselci živimo v slabih razmerah.«
Polona Frelih