Moskva – Za zdaj še ni videti konca zapletom v zvezi z rusko-britansko družbo TNK-BP, skupnim podjemom, ki sta ga leta 2003 na tiskovni konferenci z obetavnimi napovedmi o sodelovanju pospremila celo takratni britanski premier Tony Blair in donedavni ruski predsednik Vladimir Putin. Do danes je TNK—BP prerasel v tretjega največjega proizvajalca nafte v Rusiji. Čez nekaj dni bo potekala redna letna skupščina delničarjev – polovico deleža družbe imajo trije ruski zasebniki, lastnik druge polovice pa je britanski gigant British Petroleum – ki pa po vsej verjetnosti bistvenih premikov ne bo prinesla.
Od naše dopisnice
Lastniki so namreč med sabo sprti, glavni očitki ruske strani pa letijo na britanskega predsednika uprave Roberta Dudleya, ki naj bi zaviral širitev podjetja na tuje trge. Nasprotno pa je vodstvo BP pred dnevi neposredno obtožilo premierja Putina, da svojim oligarhom dopušča izsiljevanje in mafijski prevzem družbe TNK-BP.
Sprti strani vsakodnevno sklicujeta novinarske konference, na katerih se medsebojno obtožujeta. Tukajšnji mediji medtem na veliko špekulirajo, da je v ozadju želja po prevzemu podjetja s strani enega od ruskih državnih energetskih družb, kjer se omenja plinskega velikana Gazprom in naftno podjetje Rosneft. Vodi ga Igor Sečin, ki je bil v času predsedovanja Vladimirja Putina namestnik vodje njegovega osebja, zdaj pa se je skupaj z njim preselil v Beli dom, kjer je prevzel funkcijo prvega namestnika premierja. Prav Sečin naj bi bil tudi avtor podržavljanja propadlega naftnega velikana Jukos.
Apetitov po TNK-BP je osumljen tudi Gazprom, ki se je z ruskimi delničarji podjetja že pred časom sporazumel o odkupu njihovega deleža, dogovor pa je zaradi visokih cen nafte in s tem ogromnih dobičkov sedanjih lastnikov, vsaj za zdaj padel v vodo. Prav z Gazpromom so se spori v sicer cvetočem podjetju tudi začeli. Vodstvo TNK-BP je namreč pod pritiski državnih okolijskih agencij pred letom dni privolilo, da ruskemu plinskemu monopolistu proda bogato plinsko polje Kovitka. Tudi tukaj posel še ni bil izpeljan, saj podrobnosti pogodbe še niso dogovorjene.
Spori so v zadnjih mesecih segli še globlje: ruska policija je v začetku meseca Dudleya več kot pet ur zadržala na zaslišanju zaradi domnevnih davčnih utaj v letih 2001-2003, čeprav takrat družbe še ni vodil in BP v njej sploh še ni imel deleža. Poleg tega je obveščevalna služba FSB v zadnjih mesecih zaradi obtožb o industrijski špijonaži aretirala uslužbenca in neodvisnega svetovalca podjetja, okoli 150 britanskih delavcev pa je zaradi domnevnega kršenja imigracijske zakonodaje za nekaj česa ostalo brez delovnih dovoljenj.
Ruski finančni minister Aleksej Kudrin je pred dnevi ocenil, da spor med delničarji še ni prizadel investicijske klime v Rusiji. »Spor sam po sebi sploh ni tako pomemben. Pomembno je, kako se bo zaključil. Po mojem bi se moral razplesti na civiliziran način,« je delničarje nagovoril Kudrin. Da dogajanje pozorno opazuje tudi Evropska unija, je pred dnevi dal vedeti tudi evropski komisar za trgovino Peter Mandelson. Ta ni skrival, da bo Bruselj prav na tej podlagi ocenjeval, ali je Rusija naklonjena tujim naložbam. »To je precendenčni preizkus za bodoče poslovno sodelovanje in uspešnost poslovanja v Rusiji,« je bil kratek in jedrnat.
TNK-BP je za BP izrednega pomena, saj pripeva skoraj četrtino proizvodnje tega podjetja in 20 odstotkov naftnih rezerv, ob ustanovitvi pa je predstavljal do takrat največjo tujo naložbo v Rusiji. Ves vihar okoli TNK-BP mnogi komentatorji primerjajo z zgodbo družbe Shell, ki se je morala po dolgih mesecih sporov in negotovosti, umakniti iz dotlej uspešnega skupnega energetskega projekta Sahalin II na ruskem Daljnem vzhodu in ga prepustiti Gazpromu.