Razkorak med politiki in ljudstvom je čedalje večji. Celo za opevane politike, pravzaprav nekakšne narodne junake – za kakršnega je še minuli teden veljal grški premier Aleksis Cipras –, se prej ali slej izkaže, da raje poslušajo mnenje svetovne politične in gospodarske elite kot lastnega naroda. Tega pa na sto in en način vlečejo za nos.
Polona Frelih
Edini politik sodobnega časa, ki ni potreboval varnostnikov in se je lahko brezskrbno sprehajal med svojimi ljudmi, je bil pravzaprav nekdanji predsednik Urugvaja José Mujica, ki se je marca letos poslovil s položaja. Z navadnimi ljudmi je čakal v vrstah pri zdravniku, živel je na kmetiji, oblačil se je skromno, v dobrodelne namene pa je daroval 90 odstotkov svoje plače, s čimer je svoj mesečni dohodek uravnal s plačo povprečnega Urugvajca. Bil je eden redkih politikov, ki je zvenel kot človek, in ne kot robot, ki v neskončnost ponavlja naučene fraze. Odpadniški predsednik je politični kasti nastavil ogledalo: »Ko se politiki začnejo vzpenjati po lestvici, postanejo kralji. Ne vem, kako to deluje, jasno pa mi je, da so bile republike ustanovljene zato, da bi bili ljudje enakopravni. Obupno se mi zdi, da politiki potrebujejo palače, rdeče preproge in štab ljudi, ki jim govorijo: Seveda, gospod!«
Je suis Charlie
Vsi po vrsti potrebujejo tudi cel štab varnostnikov, da jih varuje pred tistimi, ki so jih izvolili, pa naj se sliši še tako absurdno. Pravzaprav lahko svetovne voditelje bolj kot ne spremljamo samo od daleč, skrite za varnostnimi ograjami, celo v steklenih kletkah, še raje pa v nas zrejo z naslovnic časopisov in revij. Na fotografijah so retuširani, z umetnimi nasmeški, lasnimi vložki, napudrani, z manikiranimi rokami in oh in sploh popolni. Če je to predvsem smešno, gre pri insceniranih situacijah fotografskih seans za resno zavajanje volivcev. Za nos so nas potegnili tudi na protestnem shodu proti terorizmu v Parizu, na katerem je več kot milijon ljudi obsodilo napad na satirični časopis Charlie Hebdo.
Svetovne medije je preplavila fotografija politikov – Françoisa Hollanda, Angele Merkel, Davida Camerona, Petra Porošenka, Benjamina Netanjahuja –, ki da so pohod solidarnosti celo vodili, kar se je izkazalo za navadno laž. »Francoska televizija je razkrila realnost fotografske seanse. Mogočneži v resnici niso bili na pohodu, ampak so se slikali na prazni in močno varovani pariški ulici,« so razkrili pri Independentu. Jasno je, da svetovni voditelji postanejo Charlie samo, kadar jim to ustreza, kar je lažna solidarnost, zanjo pa so pripravljeni na vse načine zavajati. In medije je tako lahko speljati na limanice.
Najemi množico
Na politike zelo pogosto letijo obtožbe, da z ljudmi ne morejo najti skupnega jezika. Namesto da bi volivcem vsaj prisluhnili, se zatekajo k drugačnim zvijačam. Po majskih splošnih volitvah v Veliki Britaniji je otoški tisk razkril, da so imeli številni britanski politiki v predvolilni kampanji plačane podpornike, v ta namen pa so najeli podjetje z zgovornim naslovom Rent a Crowd (Najemi množico).
»Med pripravami na volitve smo zagotovili ljudi na različnih lokacijah,« je tiskovni predstavnik podjetja za Independent potrdil, da so sodelovali z nekaterimi britanskimi strankami, s katerimi, pa ni želel razkriti. »Ljudje, ki jih najemamo, nikoli ne izražajo političnih mnenj, ampak so na shodih predvsem zato, da povečajo množico. Povemo jim, kam morajo iti, in jim naročimo, da se morajo pomešati med druge,« so pojasnili pri Rent a Crowdu. Priskrbijo lahko tudi dodatne žalujoče, ki pridejo na pogreb, po čemer je menda kar precejšnje povpraševanje, njihove storitve pa so prišle prav tudi nogometnemu klubu Fulham F.C. in Gok Wanu, britanskemu modnemu svetovalcu in voditelju televizijske oddaje Kako dobro izgledati gol. Jasno je, da je prav on najbolj gol in da v svoji koži ni videti dobro.
V svobodnem svetu
Najnovejša moda je prišla na Otok iz Združenih držav Amerike, kjer se je v sredini junija začela kampanja pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto. V njej trenutno najbolje kaže kandidatki demokratske stranke Hillary Clinton, na obsežnem seznamu republikanskih kandidatov pa za zdaj vodi milijarder Donald Trump, takoj za njim pa je guverner ameriške zvezne države Floride Jeb Bush iz razvpite dinastije Bushevih. Ameriški tisk se je razpisal, da sta ob napovedi kandidature oba najela plačane podpornike in da je bilo navdušenje množice potemtakem zlagano.
Američani so ponudbo najetih množic izbrusili do potankosti in najeti statisti niso samo glasno aplavdirajoči posamezniki, ampak pred kamerami na vse grlo hvalijo svojega naročnika, zanj pišejo tudi naklonjene transparente. Kakor se je pokazalo v Trumpovem primeru, je šlo za igralce, ki jim je odštel po 50 dolarjev, za kar so morali navdušeno ploskati, ko se je ob spremljavi pesmi Neila Younga Rocking in the Free World prikazal na odru. Navkljub premišljeni taktiki kaže, da Trump s svojo predsedniško kandidaturo nima najbolj srečne roke. Kultni glasbenik proti njemu napoveduje tožbo zaradi nedovoljene uporabe njegove avtorske glasbe, na dan pa je prišlo tudi, da ni tako priljubljen, kot bi si želel.
Mediji obožujejo množice
V štabu kontroverznega mogotca, ki je poročen s Slovenko Melanijo Knavs, vse obtožbe zanikajo. Vztrajajo, da se Trumpu ni treba zatekati k takšnim zvijačam, »saj se velike množice zberejo na vsakem dogodku, kjer je slavnostni govornik«.
To trditev je na laž postavil Trumpov ostri nasprotnik Angelo Curusone, ki vodi medijsko organizacijo Media Matters. Poudaril je, da bi intuitivno resda lahko verjeli, da Trump povsod, kjer se pojavi, pritegne velike množice, saj gre za kontroverzno in zelo znano osebnost, vendar je to domnevo potem zavrnil s fotografijo z lanske konference konservativnih aktivistov (CPAC), na kateri je milijarder nastopil pred napol prazno dvorano.
Da se ne bi zgodilo kaj podobnega, se je pred napovedjo predsedniške kandidature na podjetje Crowds on Demand (Množica na poziv) obrnil tudi Trumpov tekmec Jeb Bush. Ameriška politična komentatorka Ian Cioffi je pod krinko organizatorice kampanje od direktorja podjetja Adama Swarta izvedela, »da je bil resen predsedniški kandidat dejansko njihova stranka«. Nato ji je Swart v telefonskem pogovoru naštel razloge, zaradi katerih so storitve podjetja Crowds on Demand »tisto, brez česar sodobni politiki pravzaprav ne morejo«. »Če ga obkrožajo navdušene množice, dobi kandidat več medijske pozornosti in s tem legitimnosti,« jo je prepričeval. Medije je res lahko speljati na limanice!
Vse je postalo simulaker, imitacija politike. Zakaj se truditi, da bi ostal blizu ljudem, če je bolj preprosto ustvariti videz podpore.