Ergneti – Gruzinska nadzorna točka Ergneti stoji na kraju, kjer je bila nekoč ilegalna tržnica, na kateri se je na leto obrnilo sto milijonov evrov neobdavčenega denarja, zato jo je dal gruzinski predsednik Mihail Saakašvili pred štirimi leti zapreti. Od Chinvalija, prestolnice gruzinske separatistične pokrajine Južne Osetije, je oddaljena komaj tri kilometre. Ob vhodu v uporno pokrajino stoji zid, narejen iz vreč peska. Razen gruzinskih vojakov in policistov na mejnem prehodu ni žive duše.
Od naše dopisnice
Še pred mejnim prehodom je treba mimo nadzorne točke mirovnih enot. Skupina mirovnikov se v obcestni kabini skriva pred vročim popoldanskim soncem. Redek promet opazuje popolnoma nezainteresirano. »V mešani skupini sodelujemo ruski vojaki in opazovalca gruzinske in osetinske vojske. Z ljudmi se lahko pogovarjamo v gruzinskem, osetinskem in ruskem jeziku. Nikakršnih težav nimamo,« se z nevtralnostjo pohvali ruski vojak Ruslan.
Le pet minut vožnje stran stojijo gruzinski vojaki. Oblečeni so v neprebojne jopiče, med mojim prihodom jih je ravno blagoslavljal pravoslavni pop. »V Chinvali ne morete, saj so razmere preveč napeta,« me zavrne obmejni policist David. V dokaz mi na poslopju policijske nadzorne točke pokaže sledove streljanja in doda, da je bilo v soboto v Južni Osetiji ubitih šest ljudi. Vprašam, ali so bili vojaki ali civilisti. Po kratkem premoru odgovori, da so bili južnoosetinski vojaki. Oblasti nepriznane Južne Osetije nasprotno trdijo, da so bili povečini civilisti, sporočile pa so tudi, da je bilo med nedavnimi spopadi ubitih kar 29 gruzinskih vojakov, kar da gruzinska stran prikriva. Gruzija takšne informacije zanika in vztraja, da je bilo med nedavnimi spopadi ranjenih šest gruzinskih policistov in šest civilistov. Separatisti da so med drugim streljali tudi na avtobus, s katerimi so poskušali gruzinske otroke prepeljati na varno. Že od petka z obeh strani prihajajo takšne in drugačne demagoške izjave.
Kakšne so dejanske razmere v Južni Osetiji je nemogoče ugotoviti, saj Rusija tja spušča samo svoje novinarje, gruzinska stran pa tako rekoč nikogar. Med mojim obiskom sta mejo tako prečkali samo dve vozili Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. »Zaradi napetosti v Južni Osetiji ima celo naša misija tam trenutno zelo omejeno gibanje,« pojasnjuje Marta Freeman, tiskovna predstavnica misije Ovseja v Gruziji. Pred kratkim so namreč južnoosetinske paravojaške enote streljale celo na mešano vojaško opazovalno misijo in opazovalce Ovseja.
Gruzinci in Osetinci so v Južni Osetiji še nedolgo tega živeli brez večjih problemov. »Če je bilo treba, smo drug drugemu priskočili na pomoč, pogosti pa so bili tudi mešani zakoni. Zdaj v Južni Osetiji težko srečaš človeka z nasmeškom na obrazu,« pravi južnoosetinska begunka Fatima Gaglojeva. Iz mešanega, gruzinsko-osetinskega zakona je bil tudi sovjetski diktator Josip Visarionovič Stalin.
Proračun nepriznane Južne Osetije, v kateri živi 40.000 Osetincev in 30.000 Gruzincev, znaša borih 55 milijonov evrov, povprečna plača pa komaj 80 evrov. Življenje je iz dneva v dan težje. V Chinvaliju že od vojne leta 1991 nimajo kurjave, zadnji mesec pa so tudi brez vode. Prebivalci gruzinskih vasi, skozi katere poteka vodovod, so namreč pretok vode kratko malo prekinili. Gruzinske oblasti kljub zagotovilom, da bodo tej praksi naredila konec, tega za zdaj še niso storile, zato južnoosetinske oblasti grozijo, da bodo v odgovor onemogočile pretok vode po namakalnih kanalih, speljanih do osrednje Gruzije.
Južna Osetija je razglasila neodvisnost od Gruzije leta 1991; sledila je vojna, ki je zahtevala na tisoče življenj. »Tedaj sem bila stara pet let. Bilo je grozno. Živeli smo vsepovsod. V avtobusih, po kleteh. Naši fantje so ostali popolnoma sami. Rusija nam takrat ni priskočila na pomoč. Če bo izbruhnil nov konflikt, računam na rusko pomoč,« pravi begunka Fatima. Po zadnjih informacijah je v Južno Osetijo že vstopilo 300 ruskih prostovoljcev, pričakujejo pa jih še vsaj 1700.
Južna Osetija zdaj že dolgo uživa rusko podporo. Kar 98 odstotkov prebivalcev ima ruski potni list, starejši živijo od ruskih pokojnin, iz Rusije dobivajo elektriko, za varnost pa skrbijo ruski mirovniki. Gruzija jih obtožuje, da podpirajo separatiste. »Če bo vojna res izbruhnila, to ne bo več le vojna med Južno Osetijo in Gruzijo, ampak vojna med Natom oziroma ZDA in Rusijo,« je prepričan podpredsednik severnoosetinskega parlamenta Stanislav Mogamedovič Kasajev.