Moskva – V petmilijonski Kirgiziji, najmanjši od petih nekdanjih sovjetskih republik v Srednji Aziji, bodo jutri parlamentarne volitve. Za parlamentarno demokracijo so se volivci odločili na referendumu, ki so ga pripravili po že drugi nasilni revoluciji v manj kot petih letih, s katero so z oblasti odstranili najprej predsednika Askarja Akajeva, nato pa še njegovega predhodnika Kurmanbeka Bakijeva. Po dvajsetletni praksi močnih predsednikov in klanskega nasledstva, ki je značilnost celotne Srednje Azije, je Kirgizija postala prva parlamentarna demokracija v regiji. Sanobar Šermatova, analitičarka spletnega časopisa Fergana.ru in izjemna poznavalka tega območja, je za Delo spregovorila o trenutnih političnih razmerah ter krvavih poletnih nemirih na jugu države.
Od naše dopisnice
V Kirgiziji obstaja kar 100 strank, na volitvah jih bo sodelovalo 29. Kako je potekala predvolilna kampanja?
Začasni predsednici Rozi Otunbajevi je uspelo, da so se izognili negativni propagandi, kar je v Kirgiziji stalna praksa. Zanimivo je, da je prvi kompromat glede kirgiških volitev objavila ruska televizijska postaja NTV, in sicer proti voditelju stranke Ata Meken (Domovina) Omurbeku Tekebajevu. Verjetno zato, ker ga jemljejo za proameriškega politika, saj so mu menda Združene države Amerike za predvolilno kampanjo namenile 30 milijonov dolarjev. Številka verjetno ne drži, drži pa dejstvo, da se opira na ameriško pomoč. Od vseh strank so najbolje organizirani, čeprav gre tako kakor pri vseh drugih za stranko enega človeka.
Številne znane osebnosti Kirgizije pozivajo državljane, naj se volitev ne udeležijo. Zakaj?
Predsedniki številnih strank, ki sodelujejo na volitvah, so sodelovali v začasni vladi. Ko so odstavili Bakijeva, so jih slavili, potem pa so zaradi vrste napak izgubili vso avtoriteto. Ljudje jim ne zaupajo več.
O kakšnih napakah govorite?
Za mene je huda napaka, da so razpustili vse organe oblasti. Predsednik se je umaknil iz države, parlament in vlado pa so razpustili. Nastal je nekakšen pravni vakuum, ki ga je zapolnila začasna vlada. Začeli so objavljati ukaz za ukazom, ne samo glede političnih razmer, ampak so z njimi začeli tudi boj za vire. Ker Kirgizija nima veliko naravnih bogastev, je to običajna praksa. Takoj so se začeli prepirati. Resda so to ljudje, ki so pod prejšnjim režimom zelo trpeli in jim ne manjka poguma in možatosti, na drugi strani pa so zelo neodgovorni.
Ali bodo volitve pripomogle k stabilizaciji razmer?
Po revoluciji leta 2005 sem bila optimistka, zdaj pa nisem več. Parlamentarna demokracija v Kirgiziji ne more delovati. Glavni problem je, da so kirgiški politiki brez vsakršne odgovornosti. Že na referendumu, na katerem so podprli parlamentarno demokracijo, so se zgodile številne nepravilnosti, ob katerih pa so mednarodni opazovalci, v želji po stabilizaciji razmer, raje zamižali. Poleg tega so oblastne strukture močno oslabljene in jih bo težko utrditi. Kirgizi niso nikoli spoštovali oblasti, saj niso imeli aristokracije, kakor denimo v Kazahstanu. Iz tega se je pri njih razvil občutek, da je oblast nekaj svetega in da jo je treba spoštovati, v Kirgiziji pa med oblastjo in narodom ni nobene distance.
Kaj pa začasna predsednica Roza Otunbajeva? Je dovolj močna, da v državi naredi red?
Poznam jo že 20 let in rekla bi, da je dober diplomat in da je zavezana demokratičnim vrednotam. Ko govori o demokraciji, misli resno, vendar je prešibak voditelj za tako skorumpiran in klanski sistem, kakršnega imajo v Kirgiziji. Sistemu ni kos. Za zapahe je, denimo, poskušala spraviti župana Oša, nacionalista Melisa Mirzakmatova, ki da je stal za krvavimi junijskimi nemiri, a ji ni uspelo. Pokazalo se je, da je močnejši od nje. Zavzemala se je tudi za mednarodno preiskavo pobojev, vendar ji tudi to ni uspelo. Na jugu države vlada pošast Hidra s tremi glavami, ena predstavlja kriminalne strukture, druga oblast, tretja pa varnostne sile. Na podlagi te triade so se zgodili tudi krvavi dogodki.
Šlo je za medetnične spopade med Kirgizi in Uzbeki.
V resnici je bila to bitka za prerazporeditev vplivnih sfer in lastnine. Dejstvo je, da obstaja konflikt med nomadi oziroma Kirgizi z gorovij, ki se spuščajo v doline, kjer živijo Uzbeki, Tatari in tudi Kurdi. Prilastiti si hočejo njihovo zemljo, zato je bistvo konflikta ekonomske narave. Po razpadu Sovjetske zveze je v Kirgiziji prišlo do zloma izobraževalnega, gospodarskega in socialnega sistema. Če bi bile ekonomske in socialne razmere drugačne, bi lahko etnični konflikt preprečili. Uzbeki se ukvarjajo s trgovino, izvozom, kar prinaša denar, Kirgizi, ki zasedajo položaje v vladi in varnostnih organih, pa živijo predvsem na račun tega, da od njih pobirajo podkupnine.
Kako so se razvijali dogodki?
V krvavih pogromih je sodelovala predvsem brezposelna mladina, ki je bila po mojih informacijah na narkotikih. Varnostni organi so potrdili, da je prav v tem času tja prišla velika pošiljka. Ker je bilo zelo vroče, so raznim tolpam dostavljali vodo, v kateri so bile droge. Šlo je za provokacijo, za katero ne stoji nihče drug kot triglava Hidra. Zelo mogoče je, da je vse skupaj začel Janiš Bakijev, brat odstavljenega predsednika, ki je bil vodja njegove varnostne službe, policijski general, v njegovih rokah pa je bila menda tudi trgovina z narkotiki. Bakijev je imel kot predsednik imuniteto in se je lahko umaknil iz države. Za svoje sorodnike ni mogel poskrbeti, sami pa velikih resursov niso hoteli izpustiti iz rok.
Ali je zdaj kaj bolj jasno, koliko ljudi je umrlo?
Pred dnevi so na straneh notranjega ministrstva objavili podatek o 2500 žrtvah …
Povečini Uzbekov?
Seveda, vendar je o tem trenutno zelo nevarno govoriti. Krvavi dogodki na jugu Kirgizije bodo imeli zelo negativne in dolgoročne posledice za celotno Srednjo Azijo. Namesto integracije tega območja je v ospredje stopila identiteta različnih etničnih skupin.
So bili Kirgizi zelo razočarani, ker Rusija ni posredovala, in zakaj tega ni storila?
Vsi so upali, da bo tako kakor leta 1990, ko je Sovjetska zveza v Kirgizijo poslala vojsko. Ker se to ni zgodilo, so bili ljudje dejansko zelo razočarani. Rusija v Kirgiziji uživa veliko avtoriteto in že nepreverjene govorice, da prihajajo ruski vojaki, so razmere za hip povsem stabilizirale. Po mojem mnenju Rusija ni posredovala, ker v Kirgiziji v tem času ni bilo legitimno izvoljene oblasti, ampak neka začasna vlada. Za pomoč lahko zaprosi samo legitimna oblast.
Kaj pa Združene države Amerike, ki imajo tako kot Rusija tam svoje oporišče?
V Kirgiziji je bilo v zadnjem letu lepo videti, kako dobro sodelujeta Rusija in Združene države Amerike. Rusija je ravnala zelo zvito. Ko je Bakijev skupaj z Medvedjevom objavil, da bodo zaprli ameriško vojaško oporišče Manas, to ni pomenilo, da bodo to dejansko storili, ampak je bil to signal Washingtonu, naj se v prihodnje posvetuje z Moskvo. Ker Rusijo potrebujejo za transport vojakov in opreme v Afganistan, jo zdaj redno obveščajo o svojih dogovorih s Kirgizijo. Oporišče Manas je za Rusijo edini način vplivanja na zvezo Nato in ZDA, zato v resnici ni zainteresirana za zaprtje.
V Srednji Aziji imajo velik interes tudi Kitajci?
Zelo so previdni in nikoli ne naredijo ničesar, kar bi se lahko razumelo kot vmešavanje v notranjepolitične zadeve. Vedno zasledujejo zgolj ekonomske interese. V Kirgiziji je tudi veliko kitajskih obveščevalcev, ki vohunijo, kaj in kako tam počnejo Američani. Združene države Amerike so v Kirgiziji jasno pokazale dvojne standarde, saj so zaradi oporišča Manas zamižale, ko so se pod Bakijevom vrstili umori novinarjev in opozicijskih politikov.
Polona Frelih