Večna ljubezenska zgodba Romea in Julije je bila premierno uprizorjena leta 1940 v gledališču Kirov, kot se je takrat imenovalo Mariinsko gledališče v Sankt Peterburgu. Po šestih letih so predstavo prenesli na oder moskovskega Bolšoj teatra in postala je paradni konj sovjetskega baleta. Mariinsko gledališče je včeraj v okviru Festivala Ljubljana v Cankarjevem domu še zadnjič nastopilo s to kultno baletno predstavo, ki sledi izvirni zasnovi.
Polona Frelih
»Na svetu je ogromno verzij Romea in Julije, v Mariinskem teatru pa prikazujemo različico Lavrovskega, ki je zame osebno najbolj genialna. Skupaj z glasbo Prokofjeva je to umetnina, ki se te najbolj dotakne. Ne jokajo samo umetniki, ampak tudi gledalci,« nam je zaupala primabalerina Viktorija Tereškina, ki se je v vlogo Julije vživela v ponedeljek. »Zaslužna umetnica Rusije«, kar je naziv, ki ga v največji državi na svetu dobijo najbolj izstopajoči ustvarjalci, ter prejemnica številnih baletnih priznanj pravi, da je biti primabalerina v Rusiji še zdaj zelo spoštovan poklic, čeprav drugače kot v carskih časih »primabalerin ne vozijo več v kočijah, ne nosijo nam diamantov, imamo pa še vedno svoje oboževalce«.
Imeti oboževalce v Rusiji pomeni, da nastopajoči po predstavi prejmejo ne samo aplavz, pač pa jim zadovoljni gledalci v zahvalo podarjajo tudi šopke cvetja. »Doma imam sedem, osem vaz, ki so vedno polne rož,« se pohvali Tereškina, za katero je rusko občinstvo ne glede na to bolj zadržano od ameriškega, »kjer na koncu cele dvorane stojijo, kričijo«.
Jekaterina Osmolkina je vlogo Julije na odru Cankarjevega doma odplesala včeraj, njen največji oboževalec pa je brez dvoma soprog Maksim Zjuzin, ki smo ga lahko občudovali v vlogi Romea. Zakonski par zagotavlja, da intimni odnos med njima na srečo ni niti približno tako dramatičen kot tisti, ki ga imata na odru. »Marsikateri pari nočejo plesati skupaj, zaradi bojazni, da bo to vodilo v prepire. Moj mož je zelo umirjen, in če se že sporečeva, sem običajno kriva jaz. Zelo rada plešem z njim.« Njen Romeo pravi, da je »po vsaki predstavi v svojo ženo še bolj zaljubljen. Vse trenutke zaljubljenosti doživljam znova.«
Največji izziv spektakla po mnenju ustvarjalcev niso gibi, za katere se trudijo, da so takšni kot v izvirni predstavi, pač pa, kako do gledalcev prenesti močna čustva najlepše in najbolj tragične ljubezenske zgodbe vseh časov.
Jurij Fatejev: »Najboljša baletna predstava na svetu«
Pogovarjali smo se tudi z Jurijem Fatejevim, vršilcem dolžnosti direktorja slovitega Mariinskega baleta. Pred tem je gostoval v številnih baletnih ansamblih po svetu, kot so Kraljevi balet v Londonu, Švedski kraljevi balet, nekaj časa je delal tudi v moskovskem Bolšoj teatru. Nobena od naštetih ustanov se po njegovem ne more kosati z Mariinskim gledališčem, »ki je brez dvoma najboljši klasični baletni ansambel na svetu«.
Zakaj je izvirna baletna predstava Romeo in Julija, ki so jo v Mariinskem gledališču prvič pokazali pred 75 leti, tako posebna?
Po mojem mnenju je najboljša baletna predstava na svetu. Ne smemo pozabiti, da gre za prvo predstavo gledališča Kirov (zdaj Mariinsko), pri kateri sta v 40. letih prejšnjega stoletja talent in moči združila skladatelj Sergej Prokofjev in sloviti koreograf Leonid Lavrovski. V njej so plesali številni veliki ruski baletniki. Galina Ulanova in Konstantin Sergejev, ki sta prva plesala Romea in Julijo, sta ustvarila umetnino za vse čase.
Verjetno je na odru zelo težko ustvariti močna čustva med zaljubljencema. Kako gledalci pokažejo, da so močne emocije prišle do njih?
Balet je umetnost, ki jo občinstvo po vsem svetu najlažje sprejme, saj zanj ne potrebuješ prevoda. Glasba in ples sta razumljiva vsem. Za kaj takega ni treba študirati angleščine ali ruščine. Balet je razumljiv brez besed. Je sinteza glasbe in plesa, zato je genialen človeški izum.
Delali ste v številnih baletnih gledališčih sveta. Kaj je prednost Mariinskega teatra?
Mariinsko gledališče ima bogato in dolgo, tristoletno zgodovino. Je tudi eden največjih baletnih anasamblov na svetu, tako po številu zaposlenih kot repertoarju. V njem so se zvrstile vse klasične baletne predstave: Labodje jezero, La Bayadère, Don Kihot, Trnuljčica, Giselle, Raymonda itd. Aktivno podpiramo tudi predstave, v Mariinskem gledališču postavljene v sovjetskih časih, kot sta Romeo in Julija in Bahčisarajska fontana, ter baletne predstave veličastnega sovjetskega koreografa Leonida Jakobsona.
Ne glede na to vam nekateri očitajo, da zaradi vaših modernih baletnih predstav Mariinski teater ni več najboljše klasično baletno gledališče na svetu?
To je stvar osebnega okusa. Kot vsaka druga umetnost je tudi balet zelo subjektiven. Sam menim, da se mora teater nenehno razvijati in ne sme obstati na mestu. Zato se mi zdi nujno, da ima tudi moderne predstave. Bistvo politike Mariinskega teatra je ohranjanje klasičnega repertoarja, takih je kar 80 odstotkov predstav. Z modernimi predstavami skrbimo za razvoj gledališča.
Ali čutite nostalgijo do starega poslopja Mariinskega gledališča ali vam je bolj prijetno delali v novi zgradbi?
Stara zgradba predstavlja našo zgodovino. V njej so ustvarjali veliki umetniki: francosko-ruski koreograf Marius Petipa, Ana Pavlova, Vaclav Nižinski, Galina Uljanova, Konstantin Sergejev, Natalija Dudinska, Marina Simjonova, Natalija Makarova, Mihail Barišnikov, Rudolf Nurejev, Jurij Grigorovič. V tisti zgradbi zrak diši po velikih imenih. Novo poslopje je orjaški vdih svežega zraka.
Katero obdobje ruske zgodovine je bilo najbolj naklonjeno razvoju baleta?
Bili so vzponi in padci. Vzpon je bil v času, ko je v naše gledališče prišel Marius Petipa, v sovjetskem obdobju, ko je bil ponovno osmišljen moški ples. Moški na odru ni bil več samo partner, postal je plesalec. Sovjetsko obdobje je bilo zelo plodno, saj so balet promovirali podobno kot v carskih časih.
Ali imate tudi zdaj podporo oblasti?
Vsekakor. Zdaj imamo podporo oblasti ter svobodo izbire in umetnosti. Nismo več zaprti pred Zahodom kot v sovjetskih časih, ko nismo poznali zahodnih sodobnih koreografskih tokov, ampak lahko sodelujemo s tujimi koreografi.
Kaj pa trenutna konfrontacija med Vzhodom in Zahodom? Ali občutite rusofobijo?
Ko smo lani tri tedne gostovali v londonskem Covent Gardnu, smo na začetku čutili nekakšno notranje nelagodje. Naša prva predstava je bila prav Romeo in Julija in po mojem je bilo sprva v dvorani res nekaj napetosti. Toda že po prvem aktu se je led stopil. Vse tri tedne smo bili razprodani, kar pomeni, da je ruska umetnost zmagala nad politiko. Dobili smo več pozitivne kritike kot kadarkoli prej. Potem smo gostovali še v New Yorku, Washingtonu, Baden-Badnu, Italiji in Braziliji in nikjer nismo na svoj račun ali na račun politike slišali niti ene kritične besede. Umetnost daje najboljšo predstavo o neki državi in narodu.