Grozni – »Vsi smo utrujeni od vojne. V vsaki družini je kdo umrl ali postal invalid. Hočemo samo mir, pa tudi če ta ni kaj prida,« pripoveduje v bleščečem poslopju predsedniškega liceja v Groznem ravnateljica Vera Gregorijevna Umalatova. V ruševinah Groznega je preživela obe vojni. »Vsi smo trpeli, tisti, ki smo bili tukaj, in tisti, ki so sem prišli. Mislim, da smo oprostili,« je polna optimizma Rusinja, poročena s Čečencem. Optimizem zbujajo tudi popolnoma obnovljeni Grozni, Gudermes, Argun in Šali. Zgradili so jih z izdatno podporo Moskve, ki je bila z uporno republiko kar dve vojni, v kateri je umrlo 200.000 ljudi. Vsi niso oprostili, stvari pa so se za zdaj bolj kot ne spremenile samo na zunaj.
Od naše dopisnice
Grozni je bil še pred dvema letoma mesto ruševin, zdaj od obstreljevanja prerešetanih pročelij tam skorajda ni več. Še več, čečensko glavno mesto je brez dvoma postalo najbolj urejeno in moderno mesto na Kavkazu. Ozračje je vse kaj drugega kot sproščeno, saj pripadniki do zob oborožene proruske čečenske policije in vojske stojijo domala na vsakem koraku.
Občutek je še toliko bolj neprijeten, ker se sem in tja po ulicah kar s tanki zapeljejo še pripadniki elitnega polka proruskega čečenskega predsednika Ramzana Kadirova. Kakor da bi človek, ki ga je Ana Politkovska brez izjeme imenovala bandit, hotel vsako minuto opozoriti, kdo je nesporen vladar. V Čečeniji je že ustvaril popoln kult osebnosti, država pa je zaradi neštetih spomenikov njemu in pokojnemu očetu Ahmadu Kadirovu, postala nekakšen spominski park dinastiji Kadirov. »Vse obnovljene šole, bolnišnice in druge ustanove nosijo njegovo ime, in v vsakem mestu so vsaj tri ulice imenujejo po njem,« med sprehodom po Šaliju, nekoč največji vasi v Evropi, ki je po obnovi postala mesto, razlaga Bislan, pripadnik čečenskih posebnih policijskih enot OMON.
Bislan – le ena od številnih ruskih in čečenskih senc, ki nas spremljajo na vsakem koraku – postane med sprehodom po tržnici vidno nervozen. »Če se pripadnik čečenskega Omona sam sprehodi po mestu, velja, da je z njim konec. Na tak način so vahabiti od leta 2005 ubili že 123 naši ljudi,« pojasni svoje nelagodje. Tako kot njegovi kolegi v proruskih čečenskih enotah zanika, da se je pred boril za neodvisnost. Od leta 1999 je namreč na rusko stran prestopilo 7000 čečenskih upornikov. Precej neprepričljivo svojo vojaško preteklost zanika tudi Mogamed Daudov, ki ga v dvorani mestnega sveta predstavijo kot ruskega narodnega heroja: »V prvi čečenski vojni nisem sodeloval, saj mi je bilošele 15 let. Hodil sem v šolo.« Znano je, da so se takrat bojevali za neodvisnost številni mlajši od njega.
O Lordu, kakor načelniku policije Daudovu pravijo v rojstnem kraju, se razgovori redečelasi Bislan: »Nikakršen heroj ni. Včasih je bil upornik, potem je prestopil na drugo stran. Medalje je dobil, ker je pobil vse svoje nekdanje kolege. Je to za vas herojsko? Da je najboljši prijatelj Kadirova v Šaliju pravi strah in trepet, potrdijo tudi številni prebivalci. Za mnogimi, po katere je prišla Kadirovova proruska milica, se je namreč izgubila vsaka sled in po poročanju ruske človekoljubne organizacije Memorial je med leti 1999–2006 neznano kam izginilo od 15 do 25 tisoč ljudi. Svojcev ni bilo treba iskati, saj pristopijo sami. Med njimi tudi 52-letna Bilat Ahmadhanova, ki že pet let pogreša sina. »Moj sin Ahmat je bil star 22 let. Izginil je aprila 2003, le 14 dni po poroki. O njem od takrat nisem slišala ničesar,« pove 52-letna invalidka, ki moleduju za pomoč pri iskanju in moli predse sinovo fotografijo. Pove, da je o izgubi pisala tudi Kadirovu, od katerega zdaj pričakuje čudež. Proruskemu čečenskemu predsedniku se priklanja tudi večina drugih sogovornikov.
Kadirov nas preseneti med ogledom slavoloka ob vstopu v Grozni, ki ga krasijo očetovi portreti. »Čečenci smo sami sposobni zagotoviti svojo varnost, ampak mislim, da morajo ruske enote ostati. Ne da bi zagotavljale varnost, ampak zato, ker je Čečenija del Ruske federacije,« zagotovi gospodar Čečenije nadaljnjo zvestobo Moskvi. Čez pet minut se opraviči, da ga čaka molitev, in v oklepnem mercedesu odbrzi naprej. Srečanje, o katerm Kadirov zagotavlja, da je povsem naključno, nedaleč stran budno spremljajo njegovi osebni varnostniki.
Čeprav mu na glas pojejo hvalnice, se v domovini Kadirov ne počuti najbolj varno. Čečenizacija najbolj nemirne ruske republike na Severnem Kavkazu je verjetno prav zato poleg številnih pozitivnih plati, kot so preporod čečenskega jezika, kulture in islama, prinesla tudi popolno militarizacijo. Najboljši dokaz zanjo je plakat, ki ob vhodu na letališče v Groznem opozarja, da je vstop z orožjem prepovedan. »Napišite, kako čudovit je naš predsednik Ramzan. Po njegovi zaslugi je pri nas zdaj dobro. Za vse poskrbi. Za stare, otroke,« še med pregledom prtljage prepričuje s črno ruto pokrita Čečenka. Kako malo je potrebno ljudem, ki so v vojni izgubili vse.