Rusija se je ponudila za posrednico v iransko-saudskem konfliktu, saj se boji, da bo vplival na številne druge procese v regiji. Glavna bojazen Moskve je, da bo konflikt med Riadom in Teheranom preusmeril pozornost od spopada z Islamsko državo ter diplomatskih prizadevanj za končanje vojne v Siriji.
Polona Frelih
»V kontekstu iskanja politične rešitve krize v Siriji nam je uspelo oblikovati dunajsko skupino, v kateri sodelujeta tako Saudska Arabija kot Iran. Upajmo, da bo omenjena skupina nadaljevala svoje delo,« so na ruskem zunanjem ministrstvu izpostavili pretekle diplomatske uspehe, zaradi katerih so prepričani, da bi bili kos tudi tokratnemu sporu. »Če v prihodnjih dneh ne bo normalizacije odnosov med Saudsko Arabijo in Teheranom, utegne v Iraku ali Siriji priti do konfrontacije med islamskimi skrajneži, ki jih podpira Saudska Arabija, ter enotami iranske revolucionarne garde, ki se borijo na strani sirske vojske,« je opozoril Vladimir Sotnikov iz centra za mednarodno varnost Ran. Kljub omenjeni grožnji je ruski oblasti odsvetoval vmešavanje v »religiozni konflikt«.
Da Rusija v tem sporu nima kaj iskati, ocenjuje tudi Georgij Mirski iz inštituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose. »Konfrontacija med šiiti in suniti traja že 1400 let in se bo nadaljevala še 1000 let. Na to ne moremo vplivati. To je geopolitični boj za dominacijo na Bližnjem vzhodu. Gre za boj dveh medvedov, ki sta se znašla v istem brlogu,« je Mirski svetoval ruski diplomaciji, naj za vsako ceno ohrani nevtralnost. »To je religiozna vojna med šiiti in suniti. Nikoli ne smemo pozabiti, da je med vsemi muslimani na svetu samo 15 odstotkov šiitov in kar 85 odstotkov sunitov. Tudi večina ruskih muslimanov je sunitov: Tatari, Baškiri, Čečeni, Inguši ter večji del Dagestancev,« je razgrnil notranjepolitična tveganja in dodal, da bi Kremelj z odločno podporo islamski republiki tvegal, da si nakoplje na glavo sovraštvo celotnega arabskega sveta, v katerem je sunitskih kar 20 od 21 držav.
Spor naftnih velikanov
Po drugi strani je Rusija ena najtesnejših iranskih zaveznic, zato je tudi edina, ki bi bila za Iran sprejemljiva posrednica. »Rusija bi lahko igrala vodilno vlogo pri končanju omenjene krize. Iranci njeno posredovanje pozdravljamo, Saudijci pa mu ne nasprotujejo. Posredovanje Američanov, zalivskih držav ali Turčije za nas absolutno ne pride v poštev,« je bil jasen iranski politični analitik Džafar Nematzade.
Pomembno je, da Rusija ne zapravi simpatij Irana, katerega moč in vpliv se bosta po mnenju Mirskega v prihodnosti samo še krepila. »Rusko vodstvo se tega še kako zaveda, zato so Iranu pred kratkim vendarle dostavili raketne komplekse S-300. Ne gre pozabiti, da je Teheran pred kratkim dosegel sporazum z Washingtonom o svojem jedrskem programu, kar pomeni, da bodo umaknili sankcije. Iran se bo začel hitro razvijati, kar je velika priložnost za Rusijo,« je poudaril Mirski.
Ker ima Saudska Arabija največje zaloge nafte na svetu – 16 odstotkov, Iran pa je takoj za njim, gre po njegovem za »spor dveh naftnih velikanov«, rast cen nafte pa je njegova logična stranska posledica. »Seveda gre takšna rast na roke Rusiji, saj ji pomaga prihraniti proračunska sredstva in prekiniti svoje intervencije na deviznem trgu za podporo rublja,« je Mirski razkril, da spor v določeni meri celo ustreza Rusiji.
Ne glede na omenjeno rast je ruski proračun za leto 2016 precej nerealističen, saj temelji na ceni nafte po 50 dolarjev za sodček. Ruska centralna banka ocenjuje, da je 35 dolarjev za sodček bolj realistična ocena, v tem primeru bi se ruski BDP letos skrčil kar za 5 odstotkov, inflacija pa bi znašala 7–9 odstotkov. Ker obeti niso najboljši, v vlado menda spet vabijo dolgoletnega finančnega ministra Alekseja Kudrina.