Najljubše zatočišče Josipa Visarionoviča Stalina

V Sovjetski zvezi je Abhazija zaradi ugodnega podnebja uživala najboljši standard, dobila je tudi vzdevek sovjetska riviera. V zasebne dače so pred moskovskimi intrigami radi pobegnili domala vsi sovjetski voditelji od Leonida Brežnjeva, Nikite Hruščova do Mihaila Gorbačova. Največji ljubitelj tamkajšnjih naravnih lepot je bil brez dvoma Josip Visarionovič Stalin, ki je v Abhaziji uporabljal kar pet zasebnih počitniških vil. Iz njih je več mesecev na leto s trdo roko vladal ogromnemu imperiju, v njihovem zavetju je koval tudi zločinske podvige, s katerimi se je v zgodovino zapisal kot eden največjih diktatorjev na svetu. Ravno Stalinova ljubezen do Abhazije pa je glavni razlog, da je njen status še zdaj neurejen. Ker je bil sam Gruzinec, ji je leta 1931 odvzel status samostojne republike in jo priključil Gruziji. Za večino sveta tako še zdaj ostaja gruzinska separatistična pokrajina, čeprav je leta 1993 enostransko razglasila samostojnost in čeprav je Rusija po avgustovski vojni v drugi gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji priznala tudi njeno neodvisnost.

Zaradi tega je Stalin v Abhaziji še zdaj ena najbolj osovraženih osebnosti, kar pa jih prav nič ne ovira, da ne bi služili na njegov račun.

Intimni svet zločinskega uma

Proti jezeru Rica, ki je s 116 metri najgloblje v Abhaziji in leži na nadmorski višini 1000 metrov, vsak dan sopiha na desetine turističnih avtobusov. Gruče turistov se fotografskim objektivom neumorno nastavljajo ob divjih slapovih in pečinah, ob katerih podjetni domačini ponujajo domače vino, med in spominke. Strme gorske serpentine močno spominjajo na pot čez prelaz Vršič, občutek pa je domač tudi, ko prispemo do vrha, kjer se odpre pogled na lepote, ki spominjajo na tiste ob Bohinjskem jezeru. Kristalno modra voda izžareva hlad, jezero obkrožajo kavkaški tisočaki.

V to idilo se je v najhujši poletni vročini rad umaknil sovjetski diktator Stalin. Njegova dača, v kateri je zdaj uradna rezidenca abhazijskih oblasti, je z borovim gozdičkom in visoko kovinsko ogrado skrita pred očmi radovedne javnosti.

Kovinska železna vrata zaškripljejo, kot da jih niso odprli že desetletja. Skozi ozko špranjo pokuka abhazijski vojak. Naveličano nas premeri, nato nezainteresirano vpraša: »Ali imate dovoljenje?« Dovolj je, da pokimamo, in že smo v intimnem svetu zločinskega uma.

Kamnita enonadstropna počitniška hiša olivno zelene barve, ki so jo po drugi svetovni vojni postavili nemški vojni ujetniki, na prvi pogled ni nič posebnega. Pravzaprav smo zaradi njene skromnosti kar malo razočarani. Zgodbe, ki jih slišimo v njeni notranjosti, in temačen občutek, ki vlada v njej, potem vendarle vzbudijo številne vzdihe čudenja, pravzaprav zgražanja.

Obsojen na temo

Počitniško domovanje je opremljeno s pohištvom v slogu art deco, ki je bilo izdelano v Jugoslaviji, kar dokazuje tablica, na kateri je z ruskimi črkami vgraviran napis: »Jugoslovansko pohištvo.« Glede na Stalinov neprijetni značaj me čudi, da ga po sporu s Titom leta 1948 ni pograbila jeza, zaradi katere bi čudoviti kosi pohištva končali v kaminu. Še bolj zato, ker je bilo v dači vse podrejeno enemu samemu cilju – pomiritvi Stalinovih strahov in kompleksov.

Iz tega razloga v treh skoraj enako opremljenih spalnicah ni luči, pa čeprav je v njih zaradi masivnih lesenih oblog precej temačno. Stalin se je na temo prostovoljno obsodil, saj ni želel, da bi kdorkoli jasno videl njegov brazgotinasti obraz.

Postelja je majhna, pravzaprav miniaturna. Izdelana je bila posebej za komaj 165 centimetrov visokega diktatorja. Ker je bila nizka rast zanj še večja travma kot razbrazdani obraz, je to svojo pomanjkljivost poskušal prikriti na vse načine. Tudi z ogledali, ki optično povečujejo, in so razobešena po vsem poslopju. »Vse tri sobe so povezane z balkoni. Stalin je v strahu za svoje življenje vsako noč po njih taval iz ene spalnice v drugo. Zjutraj ni nikoli prišel iz iste spalnice, v katero se je zvečer odpravil spat. Ni želel, da bi kdorkoli vedel, kje počiva,« med sprehodom po hiši strahov razlaga vodnica Elvira.

Zaradi debelih preprog je vsak korak zlovešče neslišen. »Tudi biljard je bil izdelan posebej zanj, zato je tako nizek. Vedno je zmagal, saj si soigralci niso upali izzivati njegove hitre jeze,« slišimo v dnevni sobi s pogledom na jezero.

Göbbelsova kopalna kad

Stalin pa ni bil le čudaški in brezkompromisen, ampak je užival tudi v ekstravagantnosti. Ena od njih je masažna kopalna kad, ki je bila prej menda v lasti glavnega nacističnega propagandista Josepha Göbbelsa. V njej se je kopal v vodi, ki so jo pred tem nanosili iz bližnjega zdravilnega vrelca.

Pomembnejša od telesnega zdravja je bila zanj le še osebna varnost, ki je dobesedno gospodovala njegovemu življenju. Rdeči alarmni gumbi, nameščeni pri vhodu v vsak prostor posebej, so samo vrh ledene gore. »Ko je bil čas obeda, so Stalinu postregli sedem enakih krožnikov hrane. Ker se je bal zastrupitve, je enega izbral šele, ko so bili že vsi na mizi. Zvečer se je osebje moralo umakniti s posestva. Vrnili so se lahko šele zjutraj,« je še eno od bolj zanimivih dejstev, ki jih izvemo v razkošni jedilnici. Opazim, da je to edini prostor, v katerem s stropa visi umetelen lestenec.

»Za Stalinovo varnost je skrbelo štiri tisoč varnostnikov ter 40 psov,« nam stroge varnostne ukrepe s številkami opiše upravnik posestva Valerij. »Tukaj je gostil Tita, kitajskega voditelja Mao Zedonga in kubanskega voditelja Fidela Castra,« našteva sivolasi gospod.

»In kdo v rezidenci počitnikuje zdaj?« ga izzovemo. Slišimo, da abhazijski predsednik Sergej Bagapš ponavadi tu gosti ruske in druge goste iz tujine. Ker živi Abhazija bolj kot ne v izolaciji, želimo izvedeti, kdo natančno so ti gostje iz tujine. »Predsednik Južne Osetije, Pridnestrske republike in Gorskega Karabaha,« kot iz topa izstreli predstavnike drugih treh nepriznanih republik na postsovjetskem prostranstvu. Doda, da se v prihodnosti nadeja tudi množičnega obiska zahodnih turistov.

Kljub veliki zgodovinski vrednosti lahko obiskovalci v dači po mili volji posedamo in se fotografiramo na starinskih zofah in posteljah, za skromnih 40 evrov si je mogoče privoščiti tudi vožnjo z nekdanjim Stalinovim čolnom. Uporabljal ga je predvsem za ribolov, med katerim si je v jezeru, bogatem s postrvmi, povečini pomagal kar z dinamitom. Na čolnu iz žlahtnega mahagonija, ki je z leti sicer izgubil precej sijaja, in z obledelimi sedeži iz rdečega usnja nam družbo delata ruski vojak in vojakinja. Nastanjena sta v ruskem vojaškem oporišču v bližnji Gudauti, tako kot večina njunih kolegov pa si ob koncu tedna prosti čas krajšata z ogledovanjem abhazijskih znamenitosti.

»Stalin ni bil normalen. Bil je duševni bolnik, ki je trpel za paranojo,« razigrana vojakinja Svetlana razglablja med precej hitro vožnjo s čolnom neprecenljive zgodovinske vrednosti. »Vse ruske vojne ujetnike, ki so se vrnili iz Nemčije, je poslal v gulag. Prepričan je bil, da so bodisi izdajalci bodisi vohuni,« ji pritrdi sopotnik Andrej. Pripomnim, da je kriv celo za smrt najstarejšega sina Jakova, saj ga ni želel zamenjati za nemškega generala. »No, tukaj gre pa že za vojaški princip. Navadnih vojakov se nikoli ni menjalo za generale,« moj argument zavrne brkati sopotnik, ki tudi v prostem času nosi kamuflažno uniformo.

Noč v Stalinovi postelji

Še več časa kot ob jezeru Rica je Stalin preživel v svoji luksuzni dvonadstropni dači Hladna Rečica, ki so jo na vzpetini nad Črnim morjem zanj postavili že davnega leta 1930. Z obalo je povezana s posebnim dvigalom, a je strah in trepet Sovjetske zveze ne glede na to v strahu za svoje življenje bolj poredko plaval v morju. So mu pa zato morsko vodo s posebnimi črpalkami vsakodnevno dostavljali naravnost do njegove kopalnice.

Tudi v Hladni Rečici so bili med Stalinovim bivanjem na prvem mestu varnostni ukrepi. »Varnostniki ga nismo smeli nikoli pogledati, če nam ni tega izrecno ukazal,« se je izrednih ukrepov pred leti v Independentu spominjal njegov nekdanji osebni stražar Valentin Arbatski. Pravzaprav je bila družba Stalinu tako neprijetna, da so se morali zaposleni med njegovim sprehodom po posestvu pred njim skrivati za borovimi drevesi. Znana je prigoda 10-letnega fantiča, ki se je ponesreči znašel na Stalinovi zasebni plaži in tako svoje starše za deset let obsodil na gulag.

V Hladni Rečici so turistom še pred tremi leti za 30 evrov ponujali tudi noč v Stalinovi postelji. V avanturo se je želel spustiti dopisnik Independenta Andrew Osborne, vendar mu je zaradi zgodbic o nočnih obiskih Stalinovega duha – teh je v izobilju – za ta podvig zmanjkalo poguma. »Premajhna postelja je ena stvar, obisk premajhnega duha pa druga,« se je pošalil na svoj račun.

Še ena Stalinova dača stoji v Gagri, največjem in najbolj znanem abhazijskem turističnem letovišču, kjer je v svoji počitniški hiši poletja preživljal tudi zloglasni voditelj sovjetske tajne policije Lavrentij Berija, Stalinov sonarodnjak in glavni izvrševalec njegovih zločinskih načrtov. Ta se je po diktatorjevi smrti menda širokoustil, da ga je prav on spravil s poti. Če to drži, je bila Stalinova paranoja vseskozi upravičena.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber