Moskva – Vršilec dolžnosti izraelskega premiera Ehud Olmert, ki je konec septembra zaradi korupcijskega škandala podal odstopno izjavo in bo ostal na položaju do sestave nove vlade, je včeraj končal dvodnevni uradni obisk v Moskvi. Ta je bil zato bržkone njegova zadnja, a vse prej kot nepomembna zunanjepolitična misija. V Rusijo je namreč odpotoval predvsem zato, da bi jo odvrnil od prodaje orožja »neodgovornim elementom« v Iranu in Siriji, ki sta po mnenju Izraela resna grožnja za mir na Bližnjem vzhodu. Gost iz verjetno edine jedrske sile na tem območju je Rusijo na srečanju z Medvedjevom označil za »vojaško in gospodarsko velesilo, ki ima glede iranskega jedrskega programa posebno odgovornost«.
Od naše dopisnice
Izrael skrbi, da se bo do jedrskega orožja že v kratkem dokopal tudi njegov zgodovinski sovražnik Iran, in prav ta bojazen je bila rdeča nit večjega dela Olmertovega obiska v Rusiji. V Moskvo se je namreč odpravil le nekaj dni po tem, ko je Anatolij Isajkin, direktor ruskega državnega orožarskega giganta Rosoboroneksport, na orožarskem sejmu v Južni Afriki dvignil prah z izjavo, da se Rusija pogaja z Iranom o dobavi naprednih protiraketnih sistemov S-300. Na sedežu podjetja so takšne informacije kmalu odločno zanikali. Konstantin Makijenko iz moskovskega centra za analizo in tehnologijo tako ugotavlja, da je hotela Rusija s to izjavo le opozoriti Izrael, da ni spregledala prodaje izraelskega orožja Gruziji in dejstva, da so tudi izraelski inštruktorji urili gruzinske specialce, ki so avgusta v Južni Osetiji sodelovali v spopadu z rusko vojsko.
Vojaški analitiki še poudarjajo, da bi sklenitev omenjenega posla občutno podražila morebitni izraelski napad na iranske jedrske objekte in da ta zaradi okrepljene iranske obrambe ne bi bil mogoč brez vojaškega sodelovanja Združenih držav Amerike. »Prodaja S-300 Iranu bi lahko Izrael spodbudila, da pripravi časovni načrt napada na Iran, do katerega bi lahko prišlo v treh do šestih mesecev po sklenitvi dogovora,« je prepričan Vladimir Jevsejev iz Centra za mednarodno varnost pri Inštitutu za svetovno ekonomijo in mednarodne odnose.
Leta 2004 je Rusija Teheranu že ponudila pet baterij raketnih sistemov S-300 in PMU-1, s katerimi bi zagotovili zračno obrambo Teherana, vojaške baze Bander Abas v Perzijskem zalivu in jedrske elektrarne v Bušerju. Dogovor bi morali podpisati že marca 2006, a je Moskva od pogovorov odstopila in se tako pri obsodbi iranskih jedrskih ambicij pridružila celotni mednarodni skupnosti. Zdaj Rusija tako kakor Iran poudarja, da gre za miroljuben program, s čimer je na nedavnem zasedanju VS OZN tudi preprečila sprejetje novih sankcij proti Iranu.
Ta ni pod nobenim orožarskim embargom, kar pomeni, da Moskva z morebitno prodajo ne bi kršila mednarodnih obveznosti. Poleg Irana je Rusija konvencionalno orožje že prodajala tudi Siriji, ki je med izraelsko-libanonsko vojno leta 2006 podpirala radikalni Hezbolah in je prav tako zainteresirana za nakup protiraketnih sistemov S-300 in drugega konvencionalnega ruskega orožja. Na očitke o prodaji orožja Siriji in Iranu je Rusija v preteklosti odgovarjala, da je v igri samo orožje za obrambo.