V začetku junija je znani bližnjevzhodni komentator Robert Fisk v komentarju o napadu izraelskih komandosov na humanitarni konvoj za Gazo zapisal, da so zahodni politiki preveč strahopetni, da bi reševali življenja, in da je odpravljanje humanitarne krize v Gazi zaradi tega pristalo na plečih običajnih ljudi. Enako kaže sklepati tudi ob razkrivanju pravih razsežnosti nemirov na jugu Kirgizije, saj je ob ignoranci svetovne diplomacije v »poskusu etničnega čiščenja« – kakor so dogajanje označili pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi – umrlo od nekaj sto do dva tisoč ljudi....
V začetku junija je znani bližnjevzhodni komentator Robert Fisk v komentarju o napadu izraelskih komandosov na humanitarni konvoj za Gazo zapisal, da so zahodni politiki preveč strahopetni, da bi reševali življenja, in da je odpravljanje humanitarne krize v Gazi zaradi tega pristalo na plečih običajnih ljudi. Enako kaže sklepati tudi ob razkrivanju pravih razsežnosti nemirov na jugu Kirgizije, saj je ob ignoranci svetovne diplomacije v »poskusu etničnega čiščenja« – kakor so dogajanje označili pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi – umrlo od nekaj sto do dva tisoč ljudi. Med njimi so bili predvsem kirgiški Uzbeki.
Kakor že tolikokrat prej mednarodni skupnosti ni uspelo preprečiti klanja na podlagi etničnega sovraštva, ki ga je sekretar kirgiškega varnostnega sveta Alik Orozo opisal takole: »Grozne stvari se dogajajo. Priča smo vsesplošnemu pobijanju. Ljudje se spravljajo drug nad drugega. Razmere so postale neobvladljive. Zavladal je kaos.« Kljub dramatičnim opisom in prošnjam za pomoč je mednarodna skupnost ostala pri diplomatskih pozivih k umiritvi razmer.
Tudi če bi se Združeni narodi odločili za napotitev mirovne misije, bi število žrtev zaradi bliskovitega razvoja dogodkov in dolgotrajnosti birokratskih postopkov najverjetneje doseglo trenutno številko. Izkušnje z modrimi čeladami ob izbruhih medetničnih spopadov poleg tega dokazujejo, da so etnični spori dolgotrajni in v večini primerov postanejo nikoli razrešen »zamrznjen konflikt«. S podporo mirovnih sil ga je v najboljšem primeru mogoče nevtralizirati.
Dlje ko trajajo kaotične razmere, večje je število žrtev in hujše so zamere. Postavlja se vprašanje, zakaj se vb eksplozivnih okoliščinah ne odzovejo sile za hitro posredovanje, ki jih imata tako Evropska unija kot zveza Nato. Ima jih tudi postsovjetska Organizacija dogovora o kolektivni varnosti (ODKB), ki se je izognila odgovornosti z vztrajanjem pri strogo pravnoformalnem argumentu, po katerem napotitev teh enot v primeru notranjih konfliktov ne pride v poštev.
Rusija se je izognila tudi enostranskemu posredovanju, eden od razlogov za to pa so ostre kritike mednarodne skupnosti po posegu v Južni Osetiji pred dvema letoma. Ker je prebivalcem Južne Osetije že pred tem delila ruske potne liste, je posredovanje opravičevala z besedami, da ščiti svoje državljane. V Kirgiziji takšnega pravnoformalnega pokritja ni imela, zato je izdala zaupanje, ki ga uživa na celotnem postsovjetskem prostranstvu. Če hoče ostati regionalna avtoriteta, bi morala jemati posredovanje za svojo moralno dolžnost.
Nič bolj konkreten ni bil odziv Združenih držav Amerike, ki imajo v Kirgiziji, tako kakor Rusija, svoje oporišče. Bolj odločno bi se verjetno odzvali, če bi bilo ogroženo oporišče Manas v Kirgiziji, ki je ključno za oskrbovanje ameriških vojakov v Afganistanu. Po Kirgiziji steguje lovke tudi Kitajska in tudi njen odziv je bil podobno mlačen. Vse skupaj diši po novem kolonializmu, ko so velike sile v državah tretjega sveta pripravljene brezsramno zasledovati svoje interese, ob nepredvidenih dogodkih pa prelagajo odgovornost in se skrivajo za diplomatskim leporečjem. Slabo vest si tolažijo s humanitarno pomočjo, ki jo delijo, ko ran ni več mogoče zaceliti.
Ubijajo nas kakor živali, so opozarjali kirgiški Uzbeki. Na pomoč, so pozivale kirgiške oblasti. Nihče jim ni prisluhnil, to je v mednarodni skupnosti že dolgo prej pravilo kakor izjema. Preganjani in revni tudi v 21. stoletju ostajajo nevidni in brez glasu, politiki pa preveč strahopetni, da bi reševali življenja.