Suhumi, Soteska Kadori – Utrip v Suhumiju, glavnem mestu gruzinske separatistične pokrajine Abhazije, je umirjen. Morda celo najbolj od vojne z Gruzijo leta 1992, sledi katere so še vidne na poslopjih sicer veličastnih neoklasicističnih palač in počitniških vil. Zdi se, kot da bi se z avgustovskim ruskim priznanjem v ta konec sveta vrnila spokojnost iz časov, ko se je Abhazija še kitila z nazivom sovjetska riviera. Celo moški, ki na obali Črnega morja preživljajo dneve ob igranju domin, kart in šaha, pa seveda ob kavi za 0,14 evra, prvič po dolgem času ne razpravljalo o politiki in možnosti nove vojne. »Zdaj nas varuje Rusija. Ničesar se ne bojimo. Še nikoli nam ni bilo tako dobro, kot nam je zdaj,« pravi upokojeni Abhazijec Arzu Manjan. Družbo mu delata Gruzinec in Armenec, ki predstavljata le dva od številnih narodov Abhazije, v kateri živi manj kot 300.000 prebivalcev.
Od naše dopisnice
»To me spominja na dom, utrip je popolnoma mediteranski,« je ugotavljal fotograf z juga Francije Maurice. Morda je prav on še najbolje opisal ozračje v Suhumiju, ki ga Abhazijci imenujejo preprosto Suhum. Podobo obalnega raja je kalila le ena podrobnost – ruski tanki in vojaški tovornjaki, ki so se ves teden leno premikali po mestnih ulicah, obdanih s košatimi palmami. Ruski mirovniki so se vračali v domovino, saj se je z ruskim priznanjem samostojnosti Abhazije iztekel tudi njihov mandat.
»Vsaka mirovna misija se mora enkrat končati, drugače to ni več mirovna misija, ampak lahko postane pretveza za vpliv na politiko države, v kateri so mirovniki,« je ugotavljal razposajeni Dmitrij iz Volgograda, ko je skupaj z zadnjo skupino mirovnikov zapuščal divjo in od boga pozabljeno Kadorsko sotesko, nad katero so abhazijske sile spet prevzele nadzor šele med avgustovskim konfliktom.
Skozi skoraj popolnoma opustelo sotesko se vije strma gorska serpentina, ki je zaradi nedavnih vojaških premikov že popolnoma razdrapana, zaradi silnega naliva pa postane za navadna vozila skoraj neprevozna. Na njej je omagal celo ruski osemkolesnik, vendar so mirovniki ne glede na to ostali presenetljivo dobro razpoloženi. »Leto dni sem bil tukaj in nisem srečal žive duše. Zdaj grem končno domov,« je bil iskreno vesel 19-letni Dagestanec. Vojaška baza, v kateri je preživel ves ta čas, je zdaj popolnoma zapuščena. Med napol porušenimi hodniki ležijo smeti, nosila, polomljene vojaške postelje in zaboji za strelivo.
Dokončni umik ruskih mirovnikov ne pomeni tudi dokončnega umika ruske vojske. Po sporazumu, ki sta ga ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in abhazijski predsednik Sergej Bagapš podpisala septembra, bo namreč v Abhaziji še ostalo do 3800 ruskih vojakov. To prebivalce in lokalno oblast navdaja s samozavestjo, ki je doslej niso bili vajeni. »Rusijo smo sami prosili, da bi njihovi vojaki ostali pri nas. Mislim, da ni nič narobe, da prosiš za pomoč, kadar jo potrebuješ,« je z nadaljnjo rusko navzočnostjo zadovoljen podpredsednik Raul Hadžimbar, ki je na prejšnjih predsedniških volitvah nastopil kot kandidat Kremlja, a mu vseeno ni uspelo zmagati. Tudi od drugih abhazijskih politikov na račun Rusije ne slišimo drugega kot pohvale. »Če ste kdaj imeli starejšega brata, bi morali vedeti, da ta vedno skrbi za mlajšega. Takšen je tudi naš odnos z Rusijo,« si pri razlagi z družinskimi vezmi pomaga vodja generalštaba abhazijske vojske Anatolij Zajcev.
Resnica je precej drugačna. Rusija je namreč Abhaziji po vojni še kako obrnila hrbet. Skupaj z drugimi državami iz Skupnosti neodvisnih držav je namreč proti njej uvedla embargo. Abhazijski politiki nemudoma najdejo opravičilo tudi za to rusko nekonsistentnost. Gostobesedno hitijo pojasnjevati, da je bila Rusija v tistih časih precej oslabljena država, na oblasti pa demokrat Boris Jelcin, kar povedo s precej cinizma v glasu. »Dejstvo je, da Rusija v devetdesetih letih ni bila najmočnejša. Imela je veliko težav, ki jih zdaj na srečo nima. Zdaj je močna in spoštovana država, ki si lahko privošči, da nas podpira,« je pojasnil premier Aleksander Ankvab.
Še resničnejša je verjetno interpretacija Alhasa Čolokua, tiskovnega predstavnika abhazijskega predsednika: »V politiki gre le za vzajemnost interesov. Interesi Abhazije in Rusije sovpadajo. Tu ne gre za nikakršno ljubezen.«
Kljub tej pomanjkljivosti so nad ruskim priznanjem in podporo navdušeni celo nekateri Gruzinci, ki si 8432 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje, stisnjeno med Kavkaško gorovje in Črno morje, delijo z Abhazijci, Armenci, Mengreli in Svani, če naštejemo le najštevilnejše nacije. »Vanja je naš sosed. Zakaj so se šli bojevat proti Rusiji? Vanja je najboljši človek na svetu. Evropo je rešil fašizma, številne države pa je osvobodil Turkov,« zgodovinsko pravičnost Rusije brani upokojeni Gruzinec Vladimir Gadzerelijana, pri čemer za Rusijo uporabi na postsovjetskem prostranstvu priljubljeno in skoraj ljubkovalno poimenovanje.