V Sovjetski zvezi je bila Belorusija regionalni proizvodni center, v katerem so proizvajali tako rekoč vse, od računalnikov in hladilnikov pa do traktorjev, ki so še zdaj eden vodilnih beloruskih izvoznih produktov. Leta 2008 je tovarna traktorjev Minsk s 66.000 izdelanimi traktorji dosegla celo prvo mesto v njihovi proizvodnji na svetu. V njej in devetih podružnicah izdelujejo več kot 70 modelov, od mini traktorjev s komaj petimi konjskimi močmi do velikanskih zverin, ki jih imajo kar 450. V nekdanjih socialističnih satelitih v Aziji, Južni Ameriki in Afriki so beloruski traktorji zaradi svoje robustnosti in lahkega servisiranja še dandanes najbolj priljubljeni kmetijski stroji. Eden od vzrokov za to je seveda tudi dolga tradicija navzočnosti na tamkajšnjih trgih, kamor so svoje traktorje izvažali že v sovjetskih časih. Takrat se je tovarna imenovala po voditelju boljševistične revolucije Vladimirju Iliču Leninu, kar številni napačno mislijo še zdaj. Od odprtja tovarne 29. maja 1946 do leta 2003 so v njej izdelali 3.477.394 traktorjev, od katerih so jih kar 671.342 izvozili v 127 držav sveta. Zdaj so navzoči v 60 državah, njihov dolgoročni cilj pa je osvojiti ves svet.
Od naše dopisnice
Tovarna traktorjev Minsk sodi med deset najpomembnejših beloruskih podjetij in razmere v njej so slika gospodarskih razmer v vsej državi. »Poslovanje tovarne ima na prebivalstvo izjemen psihološki učinek. Opozicija včasih poskuša ustvariti izredne razmere tudi tako, da začne širiti govorice, da je na območju tovarne vse polno traktorjev, ki jih ne morejo prodati,« je politolog Juras Vavokhin povedal o simbolni moči podjetja. Tudi sam je delal v beloruskem kraljestvu konjskih sil, ki neprenehoma obratuje že 64 let. Kljub težavam, s katerimi so se srečali ob razpadu Sovjetske zveze, so se zadnja leta širili na trge postsovjetskega prostranstva, zdaj pa svojo tovarno gradijo tudi v Venezueli.
Ničkoliko uradnih prošenj
Da so nam tamkajšnji predstavniki odprli vrata v enega nacionalnih paradnih konjev, smo morali spisati ničkoliko uradnih prošenj in opraviti na desetine telefonskih klicev. Prelomne so bile besede, da bodo s svojim odnosom bolj težko dosegli ambiciozni cilj. Medijev se bržkone izogibajo zaradi gospodarskih težav, o katerih so lani pisali celo pri vladnem trobilu Sovjetska Belorusija. Zapisali so, »da je podjetje na robu mirovanja«.
Predstavnika, ki sta naju vodila po kar 174 hektarov velikem tovarniškem kompleksu, sta poskušala ustvariti optimističen vtis. Na vprašanje, kako močno jih je prizadela kriza, je namestnik direktorja Aleksander Timanovič hitel pojasnjevati: »Ker gre za mednarodno krizo, tudi nam ni prizanesla. Sprejeli smo maksimalne ukrepe, da bi minimalizirali škodo. Niti enega človeka nismo odpustili.« Svoje je dodal še Sergej Petuhov z reklamnega oddelka, ki je sicer priznal, da so zaradi krize prodali 20 odstotkov manj, a takoj pristavil, da so jo še vedno odnesli precej bolje od konkurence.
Kot da je socializem še zdaj živ
Pred vhodom v tovarno, na kateri se še zdaj bohotijo socialistični grbi in napis tovarna traktorjev Vladimirja Iliča Lenina, se zdi, kot da je socializem še zdaj živ. Nič drugače ni znotraj ogromnega kompleksa, ki je pravzaprav pravo malo mesto. »To je osrednja ulica, na kateri vsako leto ob rojstnem dnevu tovarne izobesijo portrete najboljših delavcev. Vsako leto izberejo 75 ljudi. Lahko bi jo poimenovali tudi zgodovinska avenija. To ni samo moralna spodbuda, ampak tudi materialna, saj jim k plači dodajo 50 odstotkov,« se Timanovič razgovori na poti proti osrednji proizvodni dvorani. Po aveniji divjajo traktorji, med njimi takšni, ki so opremljeni za komunalna opravila. V »mestu traktorjev« vsako pomlad organizirajo očiščevalno akcijo. »Vsega ne smete fotografirati. Ta traktor še ni na trgu, zato je poslovna skrivnost,« fotografa opomnijo pred ogromnim traktorjem.
V osrednji proizvodni dvorani, ki je dolga kar kilometer, se delavci namesto delu posvečajo igranju kart, kar okrepi sume, da razmere vendarle niso tako rožnate, kot naju poskušata prepričati spremljevalca, ki sta zaradi tega v precejšnji zadregi. »Naleteli ste na tehnični odmor,« se Timanovič zvijačno izvije iz neprijetnega položaja. Delavci se v hipu vrnejo na delovna mesta. Med njimi je opaziti precej žensk, teh je skoraj tretjino od 35.500 zaposlenih. »Nad nami so še štiri nadstropja in v vsakem je drug del traktorja, od koles do kabin in vsega drugega, kar je potrebno za končni izdelek. Vse je računalniško vodeno. Traktorje izdelamo tako rekoč do konca, sledita tehnični pregled, končno barvanje, nato pa jih peljemo v skladišče,« Petuhov predstavi sistem dela. Doda, da različne traktorske dele izdelujejo v kar devetih podružnicah, v treh od njih pa izdelujejo tudi končne izdelke. V enem komunalne traktorje, v drugem stroje za proizvodnjo lesa, v tretjem pa mini traktorje s kosilnicami, ki so primerni za uporabo na domačem vrtu.
Umetnost prodaje konjskih sil
Če so v sovjetskih časih v tovarni izdelovali samo dva modela, se zdaj ponašajo s kar 70 različnimi traktorji. Večino jih prodajo v Rusijo in Ukrajino ter druge države postsovjetskega prostranstva, sledijo jim azijske države, Latinska Amerika in Afrika. V nekaterih nekdanjih sovjetskih satelitih, denimo Vietnamu, je beloruski traktor pravzaprav sinonim za traktor, saj drugih skorajda ne poznajo. Eden od vzrokov je gospodarski embargo, ki so ga Združene države Amerike odpravile šele leta 1994. Do takrat se je beloruski traktor že usidral v srce vietnamskih kmetov. »Beloruski traktor je okreten stroj s številnimi pripomočki, ki jih je lahko uporabljati. Poleg tega so rezervni deli lahko dostopni. Uporabljal sem ga za obdelovanje sladkornega trsa pa tudi za obdelavo nasadov gumijevca,« ga kar ni mogel prehvaliti kmet iz Binfyoka Nguen Ngok Loy.
»Dandanes je zelo pomembno spremljati, kaj obstaja na trgu, saj lahko kupcu le tako ponudiš izdelek, ki ga potrebuje. Zdaj smo se osredotočili predvsem na Afriko, kjer nas zanimata zlasti Egipt in Alžirija. Želimo izdelati tudi traktor za plantaže kakava v Venezueli in Braziliji. Opazujemo, kaj natančno potrebujejo. V enem dnevu ni mogoče osvojiti novih trgov,« je direktor marketinga Anatolij Derevago predstavil nov marketinški pristop. Prepričan je, da je treba za uspešno uveljavitev na novih trgih poznati tamkajšnjo mentaliteto: »Danes smo si ogledali novi traktor, ki smo ga naredili posebej za Pakistan. Tam potrebujejo traktorje za obdelovanje majhnih kmetijskih površin, za kar zadostuje 55 konjskih sil. Naredili smo tudi poseben traktor za Indijo. Če gre Indijec s traktorjem na trg, mora imeti na eni strani prostor za ženino družino, na drugi strani pa za svojo. Treba je izdelati traktor s širokimi krili, na katerih lahko sedi veliko ljudi. V Turčiji hočejo bolj okrogle modele, ki so prijetnejši na pogled. Za njih je ključen dizajn,« je Derevago odločen, da bodo z novim pristopom osvajali državo za državo.
Polona Frelih, Minsk Fotografije