Z literarnimi junaki v trebuh Sankt Peterburga

Polona Frelih, besedilo in fotografije

Večina stavb iz njegovega časa je restavriranih, zato se na trenutke zdi, da so avtomobili edina razlika med mestom takrat in zdaj. »To je mesto napol norih ljudi … Le malo je krajev, kjer je mogoče najti toliko mračnih, krutih in nenavadnih vplivov na človekovo dušo, kot jih je mogoče v Sankt Peterburgu,« je ugotavljal v romanu Zločin in kazen, ki je njegovo daleč najbolj sanktpeterburško delo. Med nočnim sprehodom je tako še dandanes mogoče srečati glavnega junaka – jeznega Raskolnikova, ki snuje umor oderuške starke Aljone Ivanovne ali princa Miškina iz romana Idiot, ki v dragih restavracijah zapravlja podedovano bogastvo.

Tako revni študent Raskolnikov kot predstavnik mestne elite Miškin sta po mnenju literarnih kritikov manifestacija Dostojevskega v različnih obdobjih njegovega življenja.

Dostojevski se je rodil v Moskvi leta 1821, že s šestnajstimi leti pa se je preselil v Sankt Peterburg, kjer je obiskoval vojaško-inženirsko akademijo, ki je znana preprosto kot Mihajlovski grad. Med šestletnim vojaškim študijem se je bolj kot za vojaške zadeve zanimal za zgodovino, literaturo in jezike, njegov sošolec je dejal, »da v razredu ni bilo niti enega dijaka, ki bi bil manj primeren za vojsko kot Dostojevski«. Vojaško kariero je že po šestih mesecih zamenjal za pisateljsko, kar je utemeljil z besedami »mogoče se motim, vendar kaj pa, če se ne«. Kmalu je postalo jasno, da je imel še kako prav. V Sankt Peterburgu je napisal trideset del, od katerih se jih kar dvajset dogaja v mestu samem.

Leta 1848 so ga skupaj s 34 somišljeniki prijeli zaradi sodelovanja v t. i. Petraševskem krogu, skrivni druščini liberalnih utopistov. Zaprli so ga v samico znamenite Petropav­lovske trdnjave, sploh prve stavbe v Sankt Peterburgu, za katero je car Peter Veliki 27. maja 1703 položil temeljni kamen. Osem mesecev so ga zasliševali, nato pa obsodili na smrt, ker je na enem od zaprtih srečanj na glas bral pismo, ki ga je literarni kritik Visarion G. Belinski napisal pisatelju Nikolaju V. Gogolju. Ko je bil že pred strelskim vodom, je prispelo pismo carja Nikolaja I., s katerim so njegovo kazen spremenili v enajst let prisilnega dela v izgnanstvu v Sibiriji.

Leta 1859 se je iz izgnanstva vrnil v Sankt Peterburg in nemudoma napisal svoj prvi roman o izkušnji taborišča z naslovom Zapisi iz mrtvega doma. V mestu, ki je med njegovo odsotnostjo zaradi industrijske revolucije dobilo povsem drugačno podobo, s prizori človeškega trpljenja, eks­tremov in protislovij, je ostal vse do smrti leta 1881. Kar 20-krat se je selil, vzrok za to pa so bile finančne težave kot posledica njegove zasvojenosti s kockanjem. Stanovanje je zamenjal na tri leta, vedno pa je izbral tako z balkonom in pogledom na cerkev ter na vogalu dveh ulic, saj je »med pešci vedno mogoče najti veliko zanimivih zgodb«.

Vogalno stanovanje številka 10

Na vogalu in s pogledom na Vladimirsko katedralo je tudi njegovo zadnje stanovanje na Kuznečnem pereulku 5/2, kjer je zdaj muzej. V stanovanje številka 10 v drugem nadstropju se je s svojo drugo soprogo Ano Grigorjevno preselil leta 1978, ker je želel zbežati spominu na preminulega sina Aljošo. Prav v tem stanovanju je ustvaril mojstrovino Bratje Karamazovi, ki je ponoči nastajala v njegovi delovni sobi, v kateri sta poleg pisalne mize le še divan ter ura, ki kaže čas njegove smrti. »28. januar 1881. Oče je umrl,« je njegova hči zapisala na škatlico cigaret, od katerih se ni mogel ločiti. Njegov klobuk in gugalni konjiček, ki je pripadal sinu Aljoši, sta v muzeju daleč najbolj osebna predmeta.

Star 59 let je umrl zaradi pljučne krvavitve kot posledice verižnega kajenja, ki se mu med pisanjem ni mogel odpovedati niti za minuto. Poleg tega je trpel za epilepsijo, kar je razvidno iz njegovega rokopisa. Za okorno pisavo so nekateri psihiatri iznašli celo poseben izraz – hipergrafija kot kombinacija nepopisne potrebe po pisanju in epilepsije.

Pokopan je na Tihvinskem pokopališču ob samostanu Aleksandra Nevskega v Sankt Peterburgu, skupaj s skladatelji Petrom Iličem Čajkovskim, Nikolajem Rimskim - Korsakovom, Modestom Musorgskim in Mihailom Glinko.

Pravo mesto z namišljenimi junaki

»V začetku julija, ob nenavadno vročem vremenu, je neki mlad človek stopil iz svoje čumnate, ki jo je najel v S. prečni ulici. Počasi, kot da je neodločen, je pot nadaljeval do K. mostu.« Tako se začenja roman Zločin in kazen, v katerem zmedeno, revno, bolano in zatohlo mesto nastopa kot prispodoba za duševno stanje Raskolnikova.

Samo po zaslugi avtorjeve soproge Ane Grigorjevne, ki je po njegovi smrti S. prečno ulico dopolnila tako, da je postala Stoljarna, K. most pa Kokuškin, so ljubitelji romana Zločin in kazen dobili izhodišče za ekskurzijo po stopinjah junakov iz slovitega romana, kar je sam Dostojevski imel za popoln način raziskovanja »trebuha Sankt Peterburga«.

Sam je živel nedaleč stran, zato okolišu okoli Vladimirske katedrale, kjer zelo radi postopajo berači in potepuhi, domačini pravijo kar Dostojevskiville. Pisatelj ima tam svojo ulico, po njem se imenuje postaja podzemske železnice, pred katero stoji njegova bronasta skulptura. Tam z nagubanim čelom in predirajočimi očmi še dandanes bdi nad družbo, ki jo je tako neusmiljeno seciral.

»Svoje junake je zamaskiral tako, da nikoli ni napisal njihovega natančnega naslova. Želel je, da bi razumeli, da gre za literaturo. Njegova dela govorijo o pravem Sankt Peterburgu s fiktivnimi junaki. Vse je povezano, transformirano, rezultat pa je čudovit roman,« pravi Marina Uvarova iz literarnega muzeja Dostojevskega.

Glavni junak Zločina in kazni, mlad in reven študent Raskolnikov, je tako kot sam Dostojevski živel na vogalu Stoljarne in Graždanske ulice, kjer od leta 1999 visi tabla z napisom »dom Raskolnikova«, tik ob njej pa so tudi avtorjeva skulptura in stopnice, ki nas opominjajo, da je podnajemniška čumnata Rodiona Romanoviča Raskolnikova ležala tik pod streho, do nje pa je vodilo 13 stopnic. Vhod na dvorišče je zaprt, saj bi stanovalce drugače nenehno nadlegovali radovedni turisti.

Umazan, brutalen in zločinski

Na Stoljarni ulici je bilo v času Dostojevskega kar 22 pivnic, zato ne preseneča, da so Raskolnikova z ulice nenehno motili pijanski vzkliki. Pravzaprav v Sankt Peterburgu, kot ga je videl Dostojevski, pivnice igrajo osrednjo vlogo. V njej je Raskolnikov srečal obubožanega uradnika Marmeladova, na uho pa mu je prišel tudi pogovor med študenti o ničvredni lastnici zastavljalnice Aljoni Ivanovni, po katerem je skoval svoj peklenski načrt.

Stoljarna ulica se nadaljuje do Kokuškinega mostu, ki je le lučaj stran od vseh glavnih prizorišč romana – doma lastnice zastavljalnice, ki je postala žrtev Raskolnikova (Kanal Gribojedova 104), policijske postaje (Kanal Gribojedova 67), Voznesenski most, kjer je opiti uradnik Marmeladov umrl pod kočijo, ter doma njegove hčerke Sonje, ki je bila prisiljena v prostitucijo (Nabrežje kanala Gribojedova 73). Son­jin dom je bil v času Dostojevskega »trinadstropen, star in zelen«, zdaj pa je nekoliko višji in rumen.

Od čumnate Raskolnikova do doma oderuške starke je v romanu potrebnih natanko 730 korakov, v resnici pa jih je precej več. Nekateri raziskovalci neskladje med realnostjo in fikcijo pripisujejo dejstvu, da je bil Raskolnikov izjemno visok in je hodil zelo hitro, kadar je bil pod stresom, drugi pa pravijo, da je pisatelj število svojih korakov pomnožil z dve.

Kanal Gribojedova, ki je središče dogajanja, se je v času Dostojevskega imenoval Jekaterinski, tamkajšnji prebivalci pa so mu rekli preprosto Kanava oziroma jarek, saj je bil pravzaprav odlagališče, zato se je vsenaokoli širil neznosen smrad.

Sankt Peterburg Dostojevskega je umazan, brutalen in zločinski, kar je v velikem nasprotju z romantičnim videnjem največjega ruskega pesnika Aleksandra S. Puškina. »Z granitom se je Neva odela // mostov čez vodo vrgla loke // s temno zelenimi prepela // vrtovi svoje je otoke« – je leta 1833 zapel hvalnico rojstnemu mestu.

Ženske v ozadju

Najbolj slavni ruski pisatelji, med katerimi je seveda tudi Dostojev­ski, veljajo za osamljene genije, le redkokdo pa ve, da so njihova dela nastajala v plodnem sodelovanju z njihovimi boljšimi polovicami, ki niso bile samo njihove strojepiske, ampak tudi prevajalke, raziskovalke, urednice in založnice. Ena od njih je bila tudi Ana Grigorjevna, ki jo je Dostojevski ljubkovalno opisal kot »mojega angela varuha, idola, edinega prijatelja ter ramo, na katero se je mogoče nasloniti«.

Negovala ga je med epileptičnimi napadi in mu kljub zasvojenosti z igrami na srečo stala ob strani. Po njegovem nareku je natipkala romana Zločin in kazen ter Bratje Karamazovi, v njegovih literarnih junakinjah je mogoče prepoznati njene poteze. »Fjodor Mihajlovič je bil moj idol, moj Bog,« je v svojih spominih pojasnila, da je to »počela iz hvaležnosti za ure visoko umetniškega zadovoljstva, ki ga je bila deležna med branjem njegovih del«.

Prav ona je bila pobudnica ustanovitve muzeja Dostojevskega, bila pa je tudi njegova založnica in je z bogatimi založniškimi izkušnjami pomagala Sofiji Tolstoj, soprogi Leva N. Tolstoja, ki svoji ženi v nasprotju z Dostojevskim ni nikoli izrekel hvaležnosti za nesebično pomoč.

Opomba v življenju nekoga drugega

Med soprogama literarnih velikanov in večnih tekmecev Dostojev­skega in Tolstoja, ki sta tudi sami pisali dnevnik, je še ena pomembna razlika. Sofija je svoje dnevnike brala soprogu, Anin pa je bil v stenografskem zapisu, zato ga ni mogel brati niti Dostojevski, pokazalo pa se je, da je pozneje izbrisala vse spomine, ki so ga prikazovali v negativni luči.

»Strežnice talenta«, kot je Sofija označena v Vojni in miru, oziroma »sence pisateljev«, kot je Vladimir Nabokov opisal soprogo Vero, so sestavni del ruske pisateljske tradicije, kjer je bila vloga žensk zožena na negovanje moževega pisateljskega genija.

Šestim predanim pisateljskim soprogam – Ani Dostojevski, Sofiji Tolstoji, Nadeždi Mandelstam, Veri Nabokovi, Nataliji Solženicini in Jeleni Bulgakovi se je Aleksandra Popoff posvetila v delu Žene: ženske v ozadju ruskih literarnih velikanov. Ugotovila je, da »tudi ruske ženske zdaj raje gradijo svojo kariero, kot da bi svoje življenje posvetile moš­kemu«, kar je za angleško literarno tradicijo veljalo že vse od 17. stoletja. »Ne zanima me biti opomba v življenju nekoga drugega,« je denimo misel Marte Gellhorn, soproge Ernesta Hemingwaya.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber