Rusija prvič v zgodovini gosti izbor za popevko Evrovizije, na katero povprečni Rusi ne gledajo kot na že zdavnaj preživeli šov. Enačijo jo z nekakšno glasbeno olimpijado, zato jih vloga gostiteljev navdaja z neizmernim ponosom. Kot nalašč za ruski okus je tudi ikonografija prireditve, ki gradi na eksploziji barv in cenenih ritmov, bleščečih oblekah in umetnih nasmeških.
Nedavna raziskava uglednega Berkmanovega centra, ki deluje v okviru harvardske univerze in se posveča raziskovanjem novih tehnologij, je ključ za uspeh oranžne revolucije v Ukrajini pred petimi leti našla v mobilnih telefonih in SMS-sporočilih. »Pokritost z mobilno telefonijo poveča verjetnost, da se bo zgodil nasilni državni prevrat,« je ena od ključnih ugotovitev. Tudi zaradi nje so med nedavnimi protesti v Moldaviji in Gruziji, leta 2006 pa tudi v Belorusiji, oblasti najprej poskrbele, da mobilni telefoni na kraju demonstracij niso delovali.
Polona Frelih, Moskva
»Zakaj ljubim Rusijo? / Zaradi modrega neba, / zvonov cerkvenega zvona, / ki vodi nas v boj do zmage / in poje slavo Rusiji …« Pesem 22-letne Svetlane Avvakumove na prvi pogled deluje povsem neškodljivo, skorajda tankočutno. V resnici skriva subtilno sporočilo, ki na tisoče mladih pripadnikov ruske skrajne desnice poziva v boj proti »tujim okupatorjem«. Nadobudno »pesnico« so decembra lani izpustili iz 11-mesečnega pripora, kjer je pristala, ker je snemala brutalno znašanje 17-letnih skinheadov Arturja Rina in Pavla Skačevskega nad mladim Kitajcem.
Zaradi ukrajinskih domnevnih kraj plina je Rusija minuli teden zaprla dovod plina v plinovod, ki napaja precejšen delež plinskih porabnikov v Evropi. Ljudje po vsej stari celini so upirali oči v svoje radiatorje in upali, da bo ruska jeza prešla vsaj tako hitro kot pred tremi leti. Analitiki in komentatorji so kar tekmovali z odgovori na temo, kaj je s tem pravzaprav želela doseči Rusija.
»Zame obstaja le ena tema – in to je Rusija. Večno se bom posvečal samo naši veličastni in čudoviti domovini,« je ruski slikar Aleksej Beljajev-Gintovt povedal ob sprejemanju glavne nagrade na področju ruske sodobne umetnosti, ki se imenuje po znanem ruskem avantgardnem umetniku Vasiliju Kandinskem. Na oder moskovskega centra sodobne umetnosti Vinzavod je slavljenec prikorakal v svoji nepogrešljivi črni opravi in s kratko pristriženo pričesko. V soju žarometov in z zmagovalnim kipcem v rokah je bil videti kot prikazen iz kultnega filma Triumf volje nacistične filmske propagandistke Leni Riefenstahl. Kot kip je njegov deški obraz ostal tudi, ko so se iz občinstva zaslišali vzkliki fašist in sramota.
V telovadnico zaradi prenove zaprte moskovske šole se na zasedanje umakne dvanajst porotnikov in v popolni izolaciji ure in ure tehtajo, ali je posvojeni čečenski deček kriv umora svojega očima – častnika ruske vojske. To je prizor iz zadnjega filma nekoč že z oskarjem nagrajenega ruskega režiserja Nikite Mihalkova z naslovom 12, s katerim se je v kategoriji najboljši tujejezični film tudi letos potegoval za prestižno filmsko nagrado.
Pridnjestrska republika, Južna Osetija, Abhazija, Gorski Karabah – samooklicane neodvisne republike v postsovjetskem prostranstvu, ki jih je v zavest mednarodne skupnosti boleče priklicala avgustovska vojna med Gruzijo in Rusijo. In ko je v Južni Osetiji grmelo težko orožje, je v republiki KaZantip na ukrajinskem polotoku Krim grmela ušesa parajoča elektronska glasba. Mladi Rusi, Ukrajinci in Belorusi so se tam brezskrbno prepuščali trdim ritmom. S tragedijo, ki je potekala nedaleč stran, jih večina sploh ni bila seznanjena. Preostali so črne misli preprosto odmislili.
