Moskva – Prve volitve po lanskem ruskem posegu in priznanju so v Abhaziji minile mirno in kljub napovedim drugouvrščenega Raula Hadžimbarja povolilnih protestov ni bilo. Evropska unija, ki Abhazijo še naprej obravnava kot gruzinsko separatistično pokrajino, je sporočila, da volitev ne priznava, jih je pa pozdravila Rusija, ki je, kakor kaže, dosegla, da bo Abhazija že v kratkem dočakala še eno priznanje. Pacifiški otoček Nauru naj bi jo priznal skupaj z drugo gruzinsko separatistično pokrajino Južno Osetijo, v zameno pa naj bi dobil 34 milijonov evrov ruske finančne pomoči.
Od naše dopisnice
Abhaziji, 8432 kvadratnih kilometrov veliki pokrajini ob Črnem morju, kjer živi med 180.000 do 215.000 prebivalcev, se po priznanju Rusije, Venezuele in Nikaragve obeta še priznanje komaj 21 kvadratnih kilometrov velikega otočka Nauru, ki je leta 1999 vstopil v Združene narode kot najmanjša neodvisna republika na svetu. Oblasti tega pacifiškega otoka se za priznanje niso odločile zaradi lastnega boja za neodvisnost, ampak zaradi ruskih finančnih ugodnosti, ki jih je za Kommersant potrdil neimenovani predstavnik ruskega zunanjega ministrstva.
Rusija z izdatno finančno pomočjo zalaga tudi Abhazijo, saj v njeno blagajno prispeva več kot polovico od komaj 48 milijonov evrov vrednega proračuna, poleg tega pa njenim državljanom, ki imajo ruski potni list, izplačuje tudi pokojnine. Na nekdanjo sovjetsko riviero se steka tudi čedalje več ruskih investicij, abhazijske železnice pa so že v ruski lasti. Rusija je v pokrajini obdržala tudi kar 3600 vojakov in jo tako pravzaprav spremenila v svoj protektorat. »Toliko smo protektorat Rusije, kolikor je Gruzija protektorat ZDA,« je za Delo med našim lanskim obiskom v Abhaziji povedal novoizvoljeni predsednik Sergej Bagapš. Takoj po razglasitvi zmage je v izjavi za medije poudaril, da je bil ponovno izvoljen prav zaradi krepitve odnosov z Rusijo in izboljševanja gospodarskega položaja pokrajine.
Nikoli več pod Gruzijo
O zbliževanju z Rusijo in o tem, da vrnitev pod oblast Gruzije ne pride v poštev, so v predvolilnih programih govorili tudi Bagapševi izzivalci. Bilo jih je kar pet, vsi po vrsti pa ga zdaj obtožujejo volilne goljufije. Najglasnejši je seveda drugouvrščeni Raul Hadžimbar, ki je volilni izid izpodbijal že na volitvah leta 2004. Nekdanji uslužbenec KGB je bil takrat poražen, čeprav je za njim stala Moskva. Po krajših nemirih – Hadžimbar jih je napovedoval tudi tokrat, a jih ni bilo – sta sprti strani vendarle dosegli kompromis, tako da je Bagapš postal predsednik, Hadžimbar pa podpredsednik. »Država so predvsem njeni državljani in Abhazijci so se na referendumu odločili za samostojnost. Kaj bi radi, smo pokazali že leta 1992, ko smo se skoraj z golimi rokami ubranili pred gruzinsko agresijo,« je Hadžimbar za Delo komentiral novembra lani.
Iz Kodorske doline so gruzinsko vojsko izgnali šele med lansko vojno, ki se je začela v drugi gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji in je bila že drugi oborožen spopad po razpadu Sovjetske zveze. V obeh vojnah je zapustilo domove 450.000 gruzinskih beguncev, od katerih se jih večina še zdaj ne more vrniti. V Abhaziji sicer živi 40.000 Gruzincev, ki na tokratnih volitvah niso mogli sodelovati, saj imajo samo gruzinski potni list. »Vsakršne volitve v Abhaziji, ki jo je okupirala Rusija, so nelegitimne, saj je bilo od tam v dveh desetletjih etničnega čiščenja izgnanih kar 80 odstotkov predvojnega prebivalstva. V 90. letih prejšnjega stoletja so enote, ki jih je podpirala Rusija, etnično očistile Abhazijo. Od tam so izgnali Gruzince, Grke in Jude,« je bila do volitev kritična gruzinska stran.