Gali – Gali, po abhazijsko Gal, je središče istoimenskega okrožja v gruzinski separatistični pokrajini Abhaziji, ki ga naseljujejo pretežno Gruzinci, nadzirajo pa abhazijske in ruske enote. Pred vstopom v najbolj obubožano in nevarno območje nepriznane pokrajine, v kateri živi 46.000 ljudi, je zato treba čez nadzorni točki obeh vojska, kar je mogoče le s posebnim dovoljenjem oblasti v Suhumiju. Tujim novinarjem za obisk krajev ob de facto meji z Gruzijo najraje določijo kar spremstvo, zaradi katerega je bilo lokalno prebivalstvo do nas verjetno precej bolj zadržano, kakor bi bilo sicer.
Od naše poročevalke
Kar 95 odstotkov prebivalcev okrožja Gali sestavljajo Gruzinci, ki to pravzaprav niso. So namreč pretežno Mengreli, ki jih je v Gruzince kratko malo prekrstil sovjetski diktator gruzinskega rodu Josip Visarionovič Stalin. »Podobne načrte so imeli tudi z Abhazijci, ampak se nismo dali. Z Mengreli pa je tako, da so do 16 leta Mengreli, potem pa se na lepem prelevijo v Gruzince,« v poslopju mestne uprave pokroviteljsko razlaga župan Valerij Comija.
Do vojne leta 1992 je v Galiju živelo 200.000 do 240.000 Mengrelov-Gruzincev, zdaj jih je le še 40.000 do 60.000. »Povejte mi, koliko Srbov se je smelo vrniti na Kosovo?« se takorekoč vsi predstavniki abhazijskih oblasti izognejo odgovoru na vprašanje o tem, kaj bodo storili za vrnitev preostalih beguncev. Za oblasti v Suhumiju je kvota zapolnjena. Dodatno število povratnikov bi namreč po njihovem pomenilo enako kot samomor Abhazijcev, ki jih v Abhaziji živi le nekaj več kot 90.000.
Po številu jim sledijo Mengreli oziroma Gruzinci, ki živijo pretežno v Galiju. Pravijo, da ne čutijo diskriminacije, je pa zato ozračje tam nabito z nezaupanjem. »V Galiju se nenehno vrstijo teroristični napadi. Gruzinske oblasti so svojim varnostnim službam dale navodila, da morajo razmere destabilizirati,« nas prepričuje uradni spremljevalec Nodar Piliar, ki nas niti za trenutek ne spusti izpred oči. V beli volgi nam sledi po mestnih ulicah, po katerih se brezbrižno sprehajajo krave in prašiči, ki jih je tam skorajda več kakor ljudi.
»Res je, pri nas so teroristični napadi pogosti, vendar za njimi ne stojijo naši ljudje. To je vse maslo Rusije,« nam prišepne mladenič, ki pred poslopjem lokalnega urada stoji v vrsti. Na vprašanje, ali si želi živeti v Gruziji ali samostojni Abhaziji, s skorajda neslišnim glasom odvrne: »Ne morem vam odgovoriti. Tukaj znajo brati tudi z ustnic.« Pri tem si gre s prstom slikovito čez ustnice. »Tisti tam je pripadnik varnostne službe,« diskretno pokaže na vojaka, ki postopa v bližini.
Čez čas se 28-letni Manču Šonia vendarle nekoliko sprosti. Razloži, da je v Abhaziji čutiti izrazito rusifikacijo, ki mu osebno ne ustreza. Pravi, da si želi živeti v Gruziji, ki ima po njegovem mnenju boljšo perspektivo za vstop v EU in Nato. Zatrdi, da tako kakor on misli kar 99 odstotkov Mengrelov, ki imajo poleg abhazijskega še gruzinski potni list, iz Gruzije pa dobivajo tudi pomoč v vrednosti 15 dolarjev. »Večina prebivalcev okrožja Gali je odvisna od pomoči iz Gruzije, do katere so upravičeni vsi tisti, ki so pred spopadi začasno zbežali iz Abhazije. Vse od vrnitve so po pomoč hodili v Zugdidi. Ker je de facto meja med Gruzijo in Abhazijo zdaj zaprta, so ostali še brez tega. Večina ljudi je tam prodajala svoje pridelke, kar zdaj ni mogoče. Če si lahko privoščiš visoko podkupnino, se da to seveda urediti,« opiše brezizhodne razmere Stephen Maurer iz Danske ustanove za begunce.
Mengreli so že dolgo ujeti med dvema ognjema – Abhazijo in Gruzijo, in najbolj iznajdljivi imajo koristi od obeh. Od prvih dobivajo plačo, od drugih pomoč, kakor denimo Mengrelke, zaposlene v kuhinji abhazijske policije. Zaradi dvojne igre jim je pred nami precej nerodno: »Prosim, da ne fotografirate. Ne želimo, da bi v Gruziji videli, kje delamo.«
Zaposlitev je pravo razkošje, saj so skorajda vsi prebivalci Galskega okrožja brezposelni. Nekoč so bile razmere tam celo še slabše. »Do leta 2006 je bil tukaj pravi divji zahod. Razne kriminalne tolpe so ropale po domovih in ljudem na tržnicah pobirale skromen zaslužek. Zdaj je policija vendarle vzpostavila vsaj malo reda,« pripoveduje o skromnem napredku humanitarni delavec iz Norveške Svein Beksrud, ki tam dela že od leta 1994.
»Večina mednarodne humanitarne pomoči prihaja k nam čez Tbilisi. Če hočemo biti neodvisna država, bi moral to vlogo prevzeti Suhumi. Naše oblasti poleg tega vedo, da prebivalci Galija dobivajo tudi pomoč iz Gruzije. Proti temu ne ukrepajo, ker bi to še zaostrilo že tako napete razmere. Sam menim, da to ni prav,« je kritičen Astamur Tania iz abhazijskega opozicijskega gibanja Forum.
Vasi, kjer po trditvah humanitarnih delavcev vlada največja revščina, nam spremljevalec ne dovoli obiskati. Vso vožnjo do Suhumija zato užaljeno molčimo.